Bernard Nežmah

21. 6. 2004  |  Mladina 24  | 

Strah pred zgodovino

Tudi še v času evroposlancev.

© Tomo Lavrič

Z najbolj resnim glasom je ob temi komunizma, NOB in revolucije politik LDS Jelko Kacin izgovoril stavek: "Zgodovine ni mogoče predrugačiti!", in z njim zabil žebelj v krsto zgodovine. Sliši se odlično, prepričljivo, več kot znanstveno.

Le kakšen dan prej je v Ljubljani v Narodnem muzeju predaval belgijski arheolog Guy Demortier. Profesor je imel bogokletno predavanje, saj je na njem dokazoval, da nekaj tisoč let stare Keopsove piramide niso zgradili iz velikih kosov kamna, ki so ga vlekle množice sužnjev. Ker so jo neizpodbitno gradili med 20 in 25 let, bi ob njeni velikosti morali dnevno vgraditi 300 do 400 klad s prostornino kubičnega metra. Vsake dve minuti naj bi vgradili po eno klado, tudi tiste na sto metrih višine. Neizvedljivo! Namesto stare teorije je ponudil kemične, gradbene in arheološke argumente za elegantnejšo, po kateri so piramido zgradili iz malte. Zgodovinsko spoznanje o 4.500 let stari stavbi je danes spremenjeno, samo zgodovina revolucije na Slovenskem je nedotakljiva.

In to dobesedno, tako kot med leti 1945 in 1990 ni bilo nobenega izmed članov partijski vlade, ki bi v juniju odšel prižgat svečko in se poklonit spominu na 10.000 pobitih Slovencev, tako tudi letos ni premier Anton Rop poslal nikogar iz vladne ekipe na spominsko komemoracijo.

Ali ta množica ni del slovenske zgodovine? Ali največji množični pomor v zgodovini Slovenstva ni dogodek, ki bi priklical najvišji politični vrh? Ali je ta žalna svečanost zgolj zasebna stvar svojcev in bližnjih in nima nič opraviti z zgodovino Slovenije?

Od kod ta strah pred zgodovino, to skrivanje, to mižanje pred travmo najbolj grozotnega trenutka komunističnega režima?

Odgovor ne gre iskati v tako krucialni temi. Vzemimo samo razpis za generalnega javnega tožilca. Pravosodna ministrica Zdenka Cerar in z njo vlada je sredi postopka nenadoma sklenila, da ne bo izbirala le med enim preostalim kandidatom, da hoče v resnici demokratični izbor med več pretendenti. Ob ponovnem razpisu je vložil tožbo izločeni vrhovni tožilec Hinko Jenull, češ da vlada brez obrazložitve ne spoštuje svojega lastnega razpisa.

Zakaj vlada ni postavila gospoda Jenulla za prvega med tožilci? Moj protest zoper tako imenovanje, je izviral iz izkušnje, ko je dotični leta 1987 kot sodnik potrdil zaplembo "Mladine" tako, da je v sodbi že tedaj kršil zakonodajo ter s tem obvaroval zvezo komunistov pred javno objavljeno kritiko. Toda vlada ni sklenila, da je denimo zaradi eklatantno političnega sojenja nekdanji sodnik in zdajšnji tožilec v času demokracije popolnoma neprimeren za simbolnega predstavnika tožilstva. Ampak si je izmislila cenen izgovor, ko se je sklicala na prakso, ki je drugače ne prakticira. V posmeh lastnim načelom je že čez nekaj dni edinega kandidata na razpisu brez zadržkov izbrala za vodjo tožilcev za posebne namene.

Skratka, kako da vlada ni zmogla preproste obrazložitve - protidemokratična profesionalna preteklost kandidata!?? To je tista nevzdržna točka koalicije LDS +ZLSD, saj ne zmore izreči konkretne obsodbe oziroma kritike partijske diktature.

A ne le to, prešla je v stadij, ko sploh ne reagira več na kritiko. "Mladina" je konec osemdesetih obelodanila veliki škandal Mamulina vila, v katerem je opisovala, kako so rekruti na vojaškem služenju pri Opatiji gradili vilo ob morju za letovanje admirala Branka Mamule. Čista zloraba oblasti, toda tudi v času zatona partijskega monopola, so potem generala vsaj mehko upokojili.

Danes poznamo "Anderličevo vilo", izjemni privilegij, ko je prvak LDS prišel do čudovitega objekta in do bližnje okolice na priviligiran način. Nihče izmed drugih potencialnih kupcev pač ni vedel za to ugodno prodajo, kmet, ki je želel kupiti bližnje kmetijsko zemljišča, pa je bil izločen s tehničnim knockoutom.

In bližnji rezultat? Na poslednjem predvolilnem shodu LDS, je vodja poslanske skupine liberalcev Tone Anderlič veselo rezgetal v prvi vrsti s strankarskimi tovariši. Saj je navsezadnje naš, pa karkoli mu že očitajo.

Ali to ne spominja na leto 1945? Na molk med partizani in delom komunistov, ko so sprejeli prakso pobijanja ujetnikov? Ali to ne spominja na partijske intelektualce, ki so se brez odpora sprijaznili z indeksi prepovedanih knjig, z odstavitvami takratnih vrhunskih intelektualcev, kot so bili France Veber, Aleš Ušenišnik, Leonid Pitamic in drugi? Ali to ne spominja na stare borce, ki so po letu 1990, ko je Pučnikova komisija zasliševala Bojana Polaka-Stjenko in druge partijske funkcionarje in poveljujoče KNOJ-a zaradi njihove vloge pri povojnih pobojih, ostali nemi in za vsako ceno podpirali svoje stare tovariše, ne glede, kaj so ti zagrešili. Četudi so trupla pobitih nasprotnikov skrili v brezna in onemogočili osnovno civilizacijsko pravico svojcem pobitih, da pokopljejo svoje, ali pa vsaj obeležijo njihova grobišča.

Princip absolutne prednosti tovarišije pred kakršnokoli civilizacijo!

Če bi postavili hipotetični vseslovenski govor v Rogu, bi vanj sodila beseda o spoznanju, v kakšne zločine zapelje ljudi stanje duha, ko prevlada čredna logika nad pravičnostjo, pravom in civilizacijo. Ki bi ga prebral predsednik Janez Drnovšek, premier Anton Rop, ali pa parlamentarni predsednik Borut Pahor. A za vse izmed njih je pretežak, čeravno so ob priložnosti ameriških mučenj ujetnikov v iraških zaporih vsi po vrsti zagovorniki človečnosti.

Pa ob tem niti ni treba braniti vloge domobrancev, edina sprememba bi bila, da jih več ne obtožijo, da so si sami krivi za takšno smrt.

Ta drobni korak bi omogočil šele spravo, ne v smislu odpuščanja, ampak v tem, da je tudi komemoracija za žrtvami v Rogu pobitih del slovenske zgodovine, ob kateri politična levica naposled odpre oči in se ne dela, kot da je ni, računajoč na učinek: Če nas ni na slovesnosti, bomo zabrisali to temno packo.

Residium komunistične diktature, ki ni hotela pogledati v svoje kolapse, ampak je raje prepovedovala govoriti o njih. Ki pa danes zato znova oživlja v nesposobnosti vladajoče koalicije, celo pred konstruktivno kritiko. In v liku komisarja Janeza Potočnika. - ??? Kaj pa ima on s tem?

Mož je primer nekonfliktnega slovenskega pogajalca z evropskimi birokrati. Vedno je prihajal nasmejan, vsi sogovorci so ga imeli radi, nobeni problemi niso pod njim vztrajali, niti se ne zaostrovali pod njegovim vodstvom.

Idilična slika, na las podobna vlagi slovenskih komunistov v beograjskem partijskem vrhu. Vse do zadnjih let osemdesetih, ko smo iz Beograda začeli dobivali vesti o sporih med republiškimi nomenklaturami, je bilo glavno načelo - enotnost partije, ki jo je odlikovala velika tovarišija, ki je preglasila vse druge "ozke" interese.

Pred dvema letoma je minilo 30 let od padca Kavčičeve vlade. Lepo okrogla obletnica, toda ali je zgodovinski spomin opozoril na politiko takratne slovenske vlade, ki je v prvi plan postavila republiški slovenski interes pred direktivami beograjskega centralizma? Nak, četudi se primerjava med Brusljem in Beogradom ponuja kar sama.

Zgodovine ne samo, da je po kacinovcsko ni mogoče predrugačiti, zgodovine ni mogoče niti avtentično prikazati. Simptomatičen je spomin na Tita, ko televizije uspejo predvajati sodobne odmeve, nikakor pa ne posnetkov Titovih nastopov in govorov. Da bi se sodobni gledalec sploh ovedel, kaj je pripovedoval, kako je govoril, kakšne vrednote je poudarjal veliki vodja.

Za zgodovino ostaja le rahlo modicifirana partijska interpretacija zgodovinskih dogodkov. Tudi tedaj, ko bi se iz nje dalo kaj naučiti.