Bernard Nežmah

9. 6. 2005  |  Mladina 23  | 

Zakon o koncu revolucije

Krucialni problem slovenske mentalitete

Ko so televizije prikazale posnetek poboja civilistov v Srebrenici, ni bilo dileme. - Grozljivi zločin! In srbska vlada je takoj aretirala pripadnike srbskih policijskih sil, ki so sodelovali pri masakru. Desetina surovo pobitih je za sodobno civilizacijo nedopustni horror. Pri čemer se ni nihče spraševal, katera morebitna maščevalna jeza je storilce napeljala k umorom.

V Celju je takorekoč istočasno zgodovinar Mitja Ferenc predstavil arhivski dokument, telegram iz junija 1945, v katerem Edvard Kardelj naroča predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču naj pohitijo s čiščenjem, ker da bodo v kratkem ukinjena sodišča narodne časti in bo obenem razglašena abolicija. In slovenska reakcija? - Hipna zgroćensot, nato pa plaz interpretacij, da gre zgolj za faktični podatek, o katerem se ne da z gotovostjo ničesar reči.

Pri Zevsu pri Jupitru in pri Perunu!!! Več kot 10.000 pomorjenih Slovencev, na stotine skritih grobišč, v katerih je zagrebenih več deset tisoč žrtev posebnih partizanskih enot. Kakšna država je pa bila ta Titova Jugoslavija, v kateri so pobijali ljudi kot zajce????? V kateri svojcem pobitih niso izročili trupel niti jim povedali, kje so njihovi grobovi. V kateri so pobite ljudi metali v jame in jih zagrebli kot smeti. Začetek vladavine komunističnega režima je bil bestialni teror, ne pa človeška civilizacija.

To so facta bruta, neizpodbitno zgodovinsko dejstvo, ki ga potrjujejo množični skriti grobovi.

Kdo je to vodil? Spontano ljudsko maščevanje?

26. maja je na Kongresnem trgu spregovoril maršal Tito: "Kar se tiče izdajalcev je to stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino. In samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. " V istih dneh so časopisi prinesli tudi besede Josipa Vidmarja: "Izginiti mora vse, kar je v našem narodu ostalo gnilega, nizkotnega in bestialnega." In v maju 1945 je glasilo OF prineslo tudi napoved Toneta Seliškarja: "Toda premagali bomo vse pomisleke, ki bi nas ovirali pri izvajanju maščevalnega poslanstva, kajti žrtve morajo biti maščevane, da bo to maščevanje seglo do samih najglobljih korenin. Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njegove korenine izruvali in jih požgali, in zemljo, v kateri je rastlo takšno drevo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali..."

Govori novih oblastnikov, ki so jih maja 1945 objavljali slovenski časopisi, napovedujejo "totalno čiščenje". Ne le Tita, ki bi od daleč planiral, temveč enako tudi njegovih slovenskih tovarišev. Tu ni najti razlike med zločestim Beogradom in človekoljubnim slovenskim vodstvom.

Zdaj k sholastičnemu vprašanju, kaj naj bi Kardelj mislil s čiščenjem: odstranjevanje ljudi iz služb? Zakaj bi se mudilo, zakaj bi veliki revolucionar poslal brzojavko, naj pohitijo. Ker bo po ukinitvi naglih sodišč zavladala parlamentarna demokracija, v kateri ne bodo več vodili revolucije?

Toda, ali je odgovornost Kardelja in Kidriča za povojne poboje kaj manjša, če ta krucialni telegram beremo najbolj nedolžno? Ali zato pomeni, da oblast ni odgovorna za povojne poboje?

Za odnos do lastne zgodovine navsezadnje tudi ni ključen razplet ovadbe zoper Mitjo Ribičiča. Naj sodni proces teče svojo pot, tu gre za vprašanje slovenske mentalitete. Tistega nedvoumnega reza, ki bi izrekel: politični voditelji: Tito, Kardelj in Kidrič so vodili zločinski režim. To, da so bili v posameznih lastnostih lahko tudi simpatični gospodje, ne more omajati njihove odgovornosti za grozodejstva, ki so bila pod njihovim režimom storjena. Navsezadnje je tudi general Mladić branil ozemeljske interese velike Srbije, pa je danes na listi vojnih zločincev številka 1.

Toda značilnost zadnjih slovenskih let je prav to vrtenje v krogu zločincev brez zločina. Zločini so se neizpodbitno dogodili, načrtovalo jih je partijsko vodstvo, toda nimamo dokazov, da bi točno vedeli, kdo in koliko je bil vpleten.

Ker so očividci in tisti, ki kaj vedo, zapadli v popolno amnezijo spomina, pač ni kaj narediti.

Res? - Ali ne bi bil čas za odločen simbolni rez, za sprejetje zakona, ki bi zaradi zločinske narave povojne revolucije prepovedal imenovati ulice, trge, trgovine in ploščadi z imeni Tita, Kardelja in Kidriča? Ki bi na javnih mestih - izvzemši muzejev prepovedal poveličevanje teh ljudi s kipi, slikami, spomeniki in skulpturami?

Poteza, ki bi navsezadnje odvezala partizanstvo kot tako sokrivde za množične poboje. Upor proti okupatorju je zgodovinsko dejanje, medtem ko je bila krvava revolucija prvih let komunističnega režima civilizacijsko nedopustni teror. S čimer se nenazadnje razloči tudi 45 let enopartijske države na zločinski, na diktatorski in na prosvetljeni komunizem.