25. 2. 2002 | Mladina 8 |
Zgodovina še traja
/Vsa pisana/ zgodovina ... je zgodovina razrednih bojev. (Komunistični manifest)
© Tomo Lavrič
Kdor bi menil, da je Argentina zašla v sedanjo katastrofo, zato ker ni bila "uspešna", bi se motil. Nasprotno! Dežela je bila zelo uspešna: povprečna stopnja rasti med 1991 in 1998 je znašala 5 % (v celotni Južni Ameriki 3,4 %). Produktivnost na prebivalca je v tem času zrasla za kakšnih 30 %. Toda tisti, ki so povečali produktivnost in dosegli visoko stopnjo rasti, od tega niso imeli nič; natančneje, imeli so manj kot nič: povprečna plača je v istem obdobju padla za 3 %. Zaslutimo lahko, zakaj uspešnost ni nič pomagala: zaradi razredne razbitosti družbe. Dnevni dohodek 6,5 % najbogatejših Argentincev je tridesetkrat večji kakor dnevni dohodek 14,6 % najrevnejših. Na račun vladajočega razreda gre še ena malenkost: večino zunanjega dolga je Argentini pridelala vojaška diktatura (1976-1983). V tem času je dolg narasel z 8 milijard dolarjev na 45 milijard. Seveda ob sistematični podpori in svetovalskih uslugah, ki jih je generalom nudil Mednarodni denarni sklad. Pred koncem diktature so veliko večino privatnega dolga nezakonito prenesli na državo. Demokratična oblast bi lahko 1985 spodbijala ta državni dolg. Pa ga ni. Za to je spet poskrbel Mednarodni denarni sklad. Poznejše zadolžitve so v glavnem rabile za odplačevanje starih dolgov. Leta 2000 je zvezno sodišče v Buenos Airesu razsodilo, da je dolg nezakonit, in dokazalo krivdo mednarodnih zasebnih upnikov, Mednarodnega denarnega sklada in Zvezne rezerve ZDA. Argentina bi spet lahko spodbijala svoj dolg.
