Nazaj k bistvu

EU ne more rešiti dolžniške krize držav brez zdravih bank

EU se vse bolj pogreza sama vase. Kriza je očitno večplastna, krizni požari vse večji, protikrizni ukrepi pa vse manj učinkoviti. Večina sedanjih rešitev vodi k večji evropski ekonomski integraciji, monetarno unijo nadgrajuje fiskalna in sedaj tudi bančna. Hkrati pa je EU pred realno alternativo, da sestopi v predmaastrichtsko obdobje, v skupnost držav s svojimi valutami, skupnim trgom in carinsko unijo. Prve rešitve si želi, drugačna alternativa postaja vse bolj realna. Prehod med obema pa lahko povzroči politični pretres, ki bi zamajal celotno svetovno gospodarsko ureditev.

V začetku junija je postala aktualna španska kriza. Španske banke so zašle v težave zaradi tveganih kreditov v nepremičninske posle, zapletle so se v financiranje regionalnih projektov in pokrivanje javnih financ. Sprva so reševale svoje težave z refinanciranjem dolžnikov, toda to je samo poglobilo tveganja in podražilo reševanje bank. Španske banke, država in regije danes potrebujejo reševalni sveženj, ki pa mora biti drugačen od grškega. Trenutna evropska zadrega je očitna. Španija je prevelika, da bi bankrotirala. Španski primer zahteva hitro prevetritev evropskega bančnega sistema.

Banke so torej novo jedro evropskih politično-ekonomskih problemov. Težava pa je dvojna. Najprej je EU veliko bolj odvisna od bančnega sistema in kreditne ekonomike kot na primer ZDA. Evropska podjetja so predvsem vezana na banke in ne na trg kapitala. Vendar pa evropski centralnobančni sistem in medbančna izravnalna shema danes ne delujeta glede na pričakovanja. ECB je pred meseci z nestandardnim pristopom sicer poskrbela za likvidnost s triletno kreditno shemo LTRO, toda želeni trans-

misijski mehanizem vpliva denarne politike na gospodarsko rast kljub temu ne deluje. Kreditni krč ne popušča in EU tiči v drugi recesiji.

Dejstvo je, da se finančni tokovi na ravni unije znotraj izravnalne medbančne sheme (TARGET) danes zatikajo, zato jih je ECB interventno nadomestila s svojim neposrednim delovanjem. Dejansko je s tem zgolj omogočila začasno normalno pokritje obveznosti med bankami in državami. Samo nemška in nizozemska centralna banka sta bili izpostavljeni evropskemu denarnemu sistemu z več kot 700 milijardami evrov in nejasnim zagotovilom, kako bodo države PIIGS to tudi poravnale. Medbančni trg danes ne deluje, evropski centralnobančni sistem EU pa preprosto nima monetarnega sistema za absorpcijo velikih finančnih šokov.

Na drugi strani pa ne smemo pozabiti, da centralnobančni sistem glede likvidnosti in solventnosti bank dopolnjujejo nebančne finančne institucije, ki tvorijo famozne »finančne trge«. Ti »trgi« niso v sistemu nadzora CB, za njih ne veljata mehanizem bančnih rezerv in logika kreiranja denarja z denarno multiplikacijo. Denarni trg in denarno maso zato vse bolj obvladujejo zasebni bančni sistemi, kratkoročni interesi in nestabilne zasebne rezerve. Tu tiči logika sedanje bančne krize in finančne negotovosti. Kreditni trg je v preteklosti eksplodiral, rezerve pa so se zmanjševale.

Evro bi morda preživel grški odhod, zagotovo pa ne more kolapsa španskih bank. Brez reševanja bank se bo evropski finančni sistem zrušil, EU pa bo razpadla.

Finančna kriza v EU je tako razkrila, da je sodobni bančni sistem zelo ranljiv in da ni pod učinkovitim nadzorom centralnih bank. Zato sta ključni vprašanji evropske bančne unije dejansko večja avtonomija in normalizacija delovanja centralnobančnega sistema. EU se mora iztrgati iz primeža zasebnih finančnih trgov, zagotoviti lasten nadzor (EBA) in učinkovit medbančni sistem likvidnostnih izravnav (TARGET 2). Nadzor nad zasebnimi finančnimi trgi pa mora končati nesmiselno uničevalno vojno med državnim ter zasebnim bančnim in finančnim sistemom, politiki in finančnimi menedžerji.

Če so danes bančne izgube presegle 1000 milijard evrov – samo španska Bankia danes potrebuje več kot 100 milijard –, potem je jasno, da EU ne more rešiti dolžniške krize držav brez zdravih bank. Zato potrebuje najprej bančno in šele potem fiskalno konsolidacijo, monetarna, bančna in fiskalna unija so povezana celota. Toda rešitev, ki jo ponujata Barroso in Draghi, spet ostaja na pol poti. Za zdaj ponujata centralni nadzor, kar EU dejansko že ima. Potem je tu široka garancijska depozitna shema, ki naj pomiri komitente bank, ki množično bežijo iz slabih bank držav PIIGS na sever, zlasti v nemške banke. In na koncu imamo nejasno ključno vlogo centralnega mehanizma za finančno sanacijo bank. V to niso vključene niti evroobveznice niti ESM.

Evro bi morda preživel grški odhod, zagotovo pa ne more kolapsa španskih bank. Propad španske Bankie lahko sproži enake uničevalne učinke kot zlom avstrijske CA leta 1931. Brez reševanja bank se bo evropski finančni sistem zrušil, EU pa bo razpadla. Zato morajo politiki delovati takoj in radikalno. ECB bi morala brez strahu pred inflacijo brezpogojno skrbeti za likvidnost in delovati kot zadnji posojilodajalec. Oba mehanizma (EFSF/ESM) bi lahko uporabili tudi za sanacijo bank. Težavne velike banke bi reševali z nadzorovanimi prevzemi in koordiniranim meddržavnim reševanjem. Seveda potrebujemo tudi centralni nadzor in skupno depozitno zavarovanje. Fiskalna stabilizacija je dobrodošla, toda bolj v razmerju do davčne baze kot BDP-ja.

Očitno je neskladje med finančno negotovostjo obstoja evra in EU ter politično sposobnostjo njegovega reševanja vsak dan večje. EU ima težave s političnim in ne toliko s finančnim kapitalom. In v tem politično-ekonomskem zapletu tiči jedro tudi sedanje španske krize.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.