Grega Repovž

Grega Repovž

30. 11. 2012  |  Mladina 48  |  Uvodnik

Na deset let podlage

Da ima Slovenija danes take politike, se ni zgodilo samo od sebe. Franc Kangler je pokvarjen grobijan, rahlo ogaben, kratkih misli. Ampak tak je bil vedno. Kangler je le eden najmanj uglajenih, zato morda deluje celo malce drugačen od preostalih. A dejansko se prav nič bistveno ne razlikuje od njih. To so oni, to je slovenska politična elita. Večina na državni ravni je enakih. In večini javnost spregleduje njihove politične cenenosti, njihove goljufije, ki jih ob razkritju razglasijo za zarote, njihovo nastopaštvo, njihovo preračunljivost in populizme. Vsakič znova. Po celotnem političnem spektru.

Ti politiki so izbor tega naroda. Drugače rečeno: ti politiki na državni in lokalni ravni so plod dolgoletne intelektualne lenobe te nacije. Ta nacija je dopustila, da politika pade na to raven, s tem ko je vedno znova izbirala politike na prvo žogo, na prvi všečni stavek. Slovensko politiko so zapustili malodane vsi intelektualci in zmerni ljudje. Zapustili so jo, ker so bili žrtve notranjih obračunov, ker jih ni marala tudi politika sama, predvsem pa so jo zapuščali na volitvah: ker jih prav ta nacija ni volila.

Ker so bili dolgočasni. Ker so nastopali z realnimi podatki. Ker niso lagali. Ker niso producirali afer. Ker niso strašili, ker niso obljubljali, ker so bile, grobo rečeno, njihove povedi več kot enostavčne, predvsem pa ne enoznačne. Niso se smehljali, niso govorili točno tistega, kar so volivci želeli slišati, niso kazali na druge s prstom. Absurdno je, da v trenutku, ko se narod zgraža nad svojo politično elito, nad tem, kaj si je izvolil tako na lokalni kot državni ravni, potekajo zadnji dnevi pred predsedniškimi volitvami. In spet bo, tako kaže, izgubil tisti, ki govori realno, ki ni na prvo žogo všečen, ki ni poln zvonkih besed in obljub – ampak spet pripadnik prav te elite. Absurdno je, da v tej isti javnosti velja za predstavnika stare elite Danilo Türk, ki je v politiko vstopil šele pred petimi leti, ne pa Borut Pahor, ki se z ene na drugo oblastno funkcijo seli zadnjih dvajset let, pri volilnih nastopih pa v resnici govori isti politični jezik kot prav ta elita, od katere se nacija danes ograjuje. Še celo podpira jo.

A vrnimo se k intelektualni lenobi nacije. Le intelektualno lena nacija zavrne na referendumu pokojninsko reformo, čez eno leto, ko se sprejema nova, pa je njena vsebina sploh ne zanima. Le intelektualno lena nacija eno leto kaznuje človeka, ki je vodil vlado, drugo leto pa ga postavlja za predsednika republike. Populistična je slovenska politika, a še bolj je populistična nacija, ki sama sebe slepi, ko se ne potrudi, da bi se poglobila v resne razmisleke družbe. Imeti državo zahteva aktivno državljanstvo. Pomeni spremljati resne medije, pomeni spremljati resne debate, ne pa se zadovoljiti s šovi in politiko, le če je zapakirana v šov. Država ni lepotno tekmovanje.

In taka nacija potem tudi strese jezo na politike na enak način, brez refleksije, brez razmisleka.

Tako žal danes nastaja tudi slovenski upor, zdaj je to le jeza.

Ja, jezni smo vsi. Vsem gre na živce elita, ki nam je ugrabila državo. Vse nas je strah in vsi si želimo hitrih rešitev. A take rešitve imamo zdaj, te so nas pripeljale sem – z izbiranjem instantnih rešitev smo se sami pripeljali v to situacijo. Brez refleksije ne bo šlo na bolje. Ni dovolj priti na shod, tam se je treba začeti pogovarjati, razmišljati o politični organiziranosti, sodelovanju, povezovanju. Sicer je bolje, da ne hodimo na shode. Shodi, ki so zgolj izraz jeze, niso dovolj – še enkrat bomo zlorabljeni. Zlorabljeni od naključnih in podtaknjenih provokatorjev, ki nas čakajo. Ne podcenjujmo oblasti. Politika na mariborske proteste ni bila pripravljena, zdaj bodo, tudi z organiziranjem provokacij, poskušali usmeriti jezo. Ne nasedimo spet – sami sebi in njim. Vedo, kaj delajo.

Več let že spremljamo nemire in proteste po svetu. Narodi, ki so se na svojo stisko odzvali zgolj z jezo, niso prišli daleč – niso naredili premika naprej, večina jih je zabredla še globlje. V še večji populizem, v družbo še hujšega izključevanja. Jeza je lahko začetek, lahko pa tudi le korak v še hujši populizem.

In treba bo povabiti intelektualce nazaj in jih prositi (da, prositi), da vstopijo v politični prostor. To državo so naredili intelektualci, tisti, ki jih danes večina noče poslušati, ne pa te pokveke, ki jo danes držijo v šahu. Začeti jih bo treba poslušati. In ne bo šlo brez aktivnosti, brez angažiranosti. Upor mora dobiti imena, mora dobiti razmisleke, dobiti mora voditelje. Upor se izvede na volitvah, ne na ulici. Islandci so začeli s forumi, z druženjem, z okroglimi mizami. Politika, ki je imela večino, je pokleknila pred organizirano nacijo.

Slovenska nacija bi morala začeti sama garati za boljšo družbo. Nihče ne bo opravil tega dela namesto nje. Najprej tako, da preneha nasedati populizmom vseh vrst. Zadnjih deset let bližnjic je bilo dovolj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.