Heni Erceg

Heni Erceg

1. 3. 2013  |  Mladina 9  |  Hrvaška

Cenzura spomina

Sistemsko cenzuriranje zgodovine in molk o vojnih zločinih se dolgoročno ne izplačata, zato bodo otroci odrasli z bremenom laži, pozneje pa bodo vsaj nekateri izmed njih vztrajno iskali prave odgovore.

Nekaterim narodom, na primer Hrvatom, so nenavadno ljuba morišča in pokopališča, čeprav ne vsa. Samo izbrana, tista, kjer so umirali in so pokopani njihovi sonarodnjaki. Ljubijo svojo zgodovino, toda z njo se ne ukvarjajo zgodovinarji, ampak politiki. Obožujejo jame, ki pa jih ne raziskujejo speleologi, ampak poklicni politični iskalci posmrtnih ostankov »naših« junakov. Kosti drugih so kakopak vedno brez vrednosti, ker so kosti sovražnikov. Zaradi prenagljene selektivne izbire zgolj nekaterih »sijajnih« zgodovinskih toponimov so seveda celotne generacije mladih prikrajšane za pomembno pravico, da pogledajo preteklosti v oči, zelo uspešno pa se proizvaja patološka ljubezen do domovine, brezpogojna ljubezen, osvobojena vsakršnega razmišljanja o vlogi, ki so jo med vojno ali v času diktature odigrali nacija, država, naši lastni očetje.

Da, lahko bi rekli, da je to značilno zgolj za zaprte, totalitarne režime, toda praksa kaže, da te slabosti niso tuje niti tako imenovanim demokracijam. V Jugoslaviji so otroke na primer organizirano vodili na kraje zgodovinskih zmag ali na otok Vis, da so si tam ogledali špiljo, v kateri se je skrival tovariš Tito, »največji sin naših narodov in narodnosti«. Nikoli pa niso videli Golega otoka, na katerem je dal ta komunistični voditelj odpreti kazemato, kjer so z domišljenim mučenjem množično »prevzgajali« tiste člane ene in edine partije, ki so menda »zašli« z njene poti. Do smrti, če je bilo treba. O trpljenju golootočanov se ni smelo niti glasno govoriti, kaj šele, da bi o tem mračnem obdobju preteklosti otroke učili v šolah. Tam pa so seveda izvedeli za vse podrobnosti v zvezi s strašnim ustaškim koncentracijskim taboriščem Jasenovac, v katerem je po podatkih tedanje državne propagande umrlo kar 800 tisoč Srbov, Judov, komunistov ... Kajti igranje s številkami je vedno pomembna sestavina zgodovinskega revizionizma, zato so šele leta pozneje ugotovili, da je bilo žrtev Jasenovca, čeprav jih je bilo seveda ogromno, vendarle desetkrat manj. Te generacije so vse do devetdesetih let rasle, ne da bi karkoli vedele o nekem drugem velikem zločinu, tistem na Pliberškem polju, kjer so leta 1945 Titovi partizani brez sojenja pobili številne pripadnike ustaške in domobranske vojske, pa tudi množico nedolžnih članov njihovih družin. Hrvaški nacionalisti in proustaška emigracija so vztrajno trdili, da je bilo pri Pliberku pobitih več sto tisoč Hrvatov, čeprav je neodvisna preiskava dokazala, da jih je umrlo precej manj.

Potem je Jugoslavija v krvi razpadla, nove države pa so se oprijele starega revizionizma kot mogočnega vzvoda za krepitev svojega nacionalizma. V Srbiji se še naprej občutno napihuje število Srbov, v devetdesetih letih pregnanih iz Hrvaške, na Hrvaškem pa uradna politika uvaja cenzuro spomina, zavrača pojem etnično čiščenje in vztrajno zmanjšuje pomen množičnega izgona srbskih državljanov ter trdi, da so odšli izključno po svoji volji. Za Hrvaško je značilna tudi neka posebnost, ko že govorimo o vprašljivi domoljubni vzgoji in izobraževanju, to pa je ministrstvo za branitelje, katerega najpomembnejša naloga je prav seznanjanje mladih z »resnicami« o tako imenovani domovinski vojni. Najbolj svež projekt tega bizarnega ministrstva je seznanjanje učencev osnovnih šol s skrbno izbranimi simboli medvojnega trpljenja oziroma obvezni dvodnevni obisk mesta Vukovar, kjer se bodo »pionirji« učili o »trpljenju Vukovarja« in »o domovinski vojni nasploh«. To bo, kot navajajo na ministrstvu, »sodobni terenski pouk«, zato bodo ta čas otroci bivali v vojašnici, kjer bodo izvedeli vse o naravi nacionalnega militarizma, spali bodo na trdih vojaških posteljah in jedli suhe obroke, poleg tega pa je predviden tudi »vsaj en obisk bojišča v kraju, kjer otroci živijo in hodijo v šolo«. Na primer »otroci iz Zadra bodo obiskali Maslenico«, kraj ene izmed hrvaških medvojnih zmag.

Zakaj pa potem otroci iz Splita ne bodo obiskali Lore, se bodo vprašali redki ciniki, ki se bodo ukvarjali s tem učnim programom, s katerim se neguje kult vojne in kolektivnega nacionalnega trpljenja, izobraževanje pa postaja samo drugo ime za okuževanje mladoletnikov z državno propagando. Ker je bila Lora delovno taborišče, bo odgovoril minister za branitelje, kjer so »prevzgajali« sovražnike naroda! Ne pa sramotna mučilnica, v kateri so do smrti mučili nedolžne srbske civiliste, zaradi česar je to nevaren kraj na zemljevidu laži o zadnji vojni, ki lahko škoduje uspešni nacionalistični indoktrinaciji mladih Hrvatov. Ravno tako kot je bil nekoč Pliberk, kraj partizanskega zločina, nasilno izbrisan iz kolektivnega spomina, ker je šlo za mučno paradigmo, možnost, da bi resnica o njem korenito načela vero v brezgrešnost zmagovalcev tiste vojne in novega komunističnega režima.

Prav zaradi tega otroci iz Zagreba ne bodo odšli na »terenski« pouk – pri katerem naj bi izvedeli več o tem, kako sijajna je bila tako imenovana osvobodilna vojna – na bližnje Slijeme, vzpetino, na katero so hrvaški vojaki neke noči leta 1992 pripeljali zagrebško družino Zec in vse družinske člane pobili s streli v zatilje. Mala Aleksandra Zec je bila stara šele 12 let. Prav toliko kot otroci, ki bodo vključeni v domoljubni šolski program ministrstva za branitelje.

In tu se začnejo težave. Kajti sistemsko cenzuriranje zgodovine in molk o vojnih zločinih se dolgoročno – to so pokazale izkušnje drugih narodov – preprosto ne izplačata, zato bodo tudi ti otroci odrasli z bremenom laži, pozneje pa bodo vsaj nekateri izmed njih vztrajno iskali prave odgovore. Povsem brez krivde, izgubljeni v mučni kolektivni odgovornosti svojih očetov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.