Heni Erceg

Heni Erceg

26. 4. 2013  |  Mladina 17  |  Hrvaška

Prostor žalosti

Vendarle je nekako pravično, da Hrvaško v evroparlamentu zastopa profašistično usmerjena oseba, saj so razmere v državi vse bolj podobne tistim pred 20 leti, ko sta bila etnično sovraštvo in preganjanje Nehrvatov bistveni prvini političnega programa državne oblasti.

V središču Zagreba so za kratek čas postavili veliko črno kocko s površino desetih kvadratnih metrov. Na tleh je bila zemlja, stene visoke, strop pa odprt, tako da se je iz nje ponujal samo pogled proti nebu. Dodani so bili skopi podatki o množičnem umiranju Srbov, Judov, komunistov ... v taborišču Jasenovac, tesnobna žalost, ki je prežemala obiskovalce te kocke, pa se je še okrepila ob branju podatka, da je bilo v tem strahovitem ustaškem taborišču pobitih kar 22 tisoč otrok. Instalacija je manjši del Hrvatov skušala subtilno spomniti na strahote fašizma v državi, ki se sicer nerada spominja svoje nacistične preteklosti. Nekako sočasno pa je tisti drugi, večji del dobil svojo heroino, zmagovalko na volitvah za poslance v evropskem parlamentu, predstavnico politične opcije, pri kateri tista kocka opomnik ni zbujala sploh nikakršnih občutij, kaj šele, da bi zbujala slabost, tesnobo ...

Medtem ko so kandidati leve vladajoče koalicije v težko razumljivem jeziku tarnali o slabem odzivu volivcev in skušali zmanjšati pomen svojega volilnega poraza, je šefico desničarske stranke, ki ji nič fašističnega ni niti tuje niti zoprno in katere politični program se ukvarja predvsem s preštevanjem krvnih telesc, prežemalo zmagoslavje, zato se je takoj obregnila ob to, da je »kar tretjina ministrov v vladi Srbov«! In dodala, da je že nekajkrat obiskala Jasenovac in vsakič znova z osuplostjo ugotovila, da podatki o posameznih ubitih taboriščnikih ne ustrezajo resnici, da torej ta in ta ni umrl v Jasenovcu, ampak so ga pravzaprav ubili partizani nekje drugje. Tako je nova evropska parlamentarka pokazala, da je celo obiske na kraju neizmerne žalosti izrabila zgolj za zmanjševanje pomena ustaških zločinov, kajti stranka, ki ji načeluje, je dejanska naslednica tistih, ki so jim bili državljani druge narodnosti od nekdaj odveč v edini mogoči, etnično čisti državi.

Vendarle je nekako pravično, da Hrvaško v evroparlamentu zastopa profašistično usmerjena oseba, saj so razmere v državi vse bolj podobne tistim pred 20 leti, ko sta bila etnično sovraštvo in preganjanje Nehrvatov bistveni prvini političnega programa državne oblasti. Hrvaška tako spet živi v podobni družbeni shizofreniji kot nekdaj, postala bo članica Evropske unije, hkrati pa se v njej vnovič kažejo najhujše oblike ksenofobije, katere vzrokov ni mogoče iskati samo v gospodarski ogroženosti prebivalstva, ampak brez dvoma tudi v nenehnem ideološkem tavanju levice na oblasti. Levice, ki se intimno gotovo ne strinja s kopico kljukastih križev in odvratnih izlivov etničnega sovraštva, izpisanih na zidovih v ožjem središču Splita – o katerih turisti sprašujejo vodnike, ali izražajo stališča hrvaške vlade –, s svojim nejasnim, priložnostnim odnosom do novejše zgodovine pa vsekakor prispeva k splošnemu družbenemu nazadovanju in krepitvi nacionalizma.

Premier Milanović se je z ostrimi besedami odzval na zmago desničarke Ruže Tomašić na volitvah za poslance evropskega parlamenta in jo je zaradi njenih ksenofobnih izjav poimenoval »sramota in naravna katastrofa«, med nedavnim obiskom v Bosni in Hercegovini pa je pokazal nedopustno ravnodušnost do strahotnih posledic ravnanja hrvaških desničarjev in fašistov v tistih krajih pred 20 leti. Zelo previdno se je izognil vsem srečanjem s predstavniki Bošnjakov, ne pa tudi druženju z nazadnjaškimi cerkvenimi dostojanstveniki, zaobšel je Mostar in Stolac, nekdaj prelepi mesti, ki so ju uničili, njune prebivalce, tamkajšnje Muslimane, pa zapirali v taborišča in potem množično pregnali prav hrvaški vojaki v vojni za prisvajanje tega dela BiH. Hrvaškemu premieru še na misel ni prišlo, da bi se spomnil tega mučnega obdobja iz novejše zgodovine, še manj, da bi izrazil obžalovanje, ampak je nekaj bledel o tem, da »tukaj nikoli v zgodovini ni šlo brez izzivov, tako tudi v zadnjem času ne«. Ti njegovi »izzivi« so povzeti v haaški obtožnici proti tistim, ki so leta 1993 udejanjali Tuđmanov državni konstrukt na ozemlju tuje države; omenjena obtožnica seveda opisuje dejanje množičnega pregona bosanskih Muslimanov iz različnih delov Hercegovine.

Toda hrvaški premier noče prevzeti odgovornosti za dejanja svojih predhodnikov, niti za Tuđmanovo razkosavanje Bosne, še več, on in njegova ekipa se vedeta, kot da vodita državo z neomadeževano preteklostjo, kot da sta podedovala samo težko gospodarsko breme, ne pa tudi bremena katastrofalnega zgodovinskega revizionizma. Zato tudi ni resnih sodnih procesov zaradi vojnih zločinov, tisti redki, ki potekajo, pa se praviloma spremenijo v predstavo, žaljivo za žrtve. Kot recimo nekaj let trajajoče sojenje človeku, ki je ukazal umor več kakor 20 hrvaških Srbov, na katerem se je neki zagrebški sodnik odpovedal zaslišanju ključne priče, češ da je »sodišče ne more najti in privesti v razpravno dvorano«. Namesto te priče je pričal nekdanji novinar Ferala, ki je s človekom pred davnimi leti napravil intervju, v katerem je ta razkril vse podrobnosti množičnega vojnega zločina, pri katerem je tudi sam sodeloval.

Komu lahko koristi takšen farsični sodni postopek, ki je zgolj nadaljevanje splošnega ravnodušnega odnosa institucij do pomembnega procesa soočanja s preteklostjo? Vplivni nepremakljivi desnici vsekakor in nikakor ne vladajoči koaliciji, ki tako ali tako na vseh področjih ponuja samo nadomestek politike in demokracije, zaradi česar je čisto mogoče, da jo bodo tudi na bližnjih lokalnih volitvah premagali prav ti populisti in fašisti, ki že dolgo vladajo v Zagrebu, Splitu, Osijeku ...

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.