Heni Erceg

Heni Erceg

31. 5. 2013  |  Mladina 22  |  Hrvaška

Ustavno kadilo

Hrvaška je očitno na najboljši poti, da se spremeni v zatohlo provincialno džamahirijo

Hrvaški premier se je moral pred kratkim, med bivanjem v Veliki Britaniji, na vso moč braniti pred številnimi očitki tamkajšnjih novinarjev zaradi korupcije in izpadov skrajne desnice na Hrvaškem. Ni mu šlo ravno najbolje od rok in je pri tem celo sam zašel v dobro znano nacionalistično retoriko, saj je recimo zatrdil, da je leta 1995 srbsko prebivalstvo prostovoljno, ne pa pod prisilo oboroženih enot, množično zapuščalo Hrvaško. Sočasno »skrajni nacionalizem« Hrvaški očitajo tudi nemški mediji in izražajo vzvišeno zaskrbljenost, ker bo plemenita, ugledna Evropa k svoji mizi kmalu pripustila to barbarsko balkansko državico. Teza je seveda neumna, čeprav večidel utemeljena na dejstvih, o katerih pa premier Milanović rad pravi, da gre le za »percepcijo«. To naj bi pomenilo, da je razumevanje Hrvaške v popolnem nesoglasju z resničnostjo in da so ga seveda pomagali izoblikovati v delavnicah njenih sovražnikov.

Toda mar gre zares za izkrivljeno dojemanje sicer poštene, demokratične države? Ne, verjetneje gre za galopirajoče množično zahajanje v klerikalni konservativizem, združen z nevarnim nacionalizmom, o čemer med drugim pričajo za vladajočo levo koalicijo dokaj nespodbudni izidi nedavnih lokalnih volitev. Na njih niso prevladovale razprave o bistvenih gospodarskih vprašanjih, ampak vojne, ustaši, partizani in katoliško moraliziranje, same zastarele teme, katerih prava pobudnica je močna katoliška cerkev. Zdi pa se tudi, da je ravno bližajoči se vstop Hrvaške v Evropsko unijo tisti odločilni sprožilec, ki je spodbudil številne najnovejše izgrede, s katerimi se potrjuje pravilnost mnenja tujih opazovalcev, ki v Hrvaški vidijo nov mlinski kamen za vratom združene Evrope. Na primer sramotna odločitev ustavnega sodišča – sicer telesa, ki ga sestavljajo izključno degradirani politiki, zato so tudi njegove odločitve vedno politične – o odpravi spolne vzgoje, ki so jo ravno vpeljali v šole, češ da »o tem vprašanju ni bilo dovolj javne razprave«, čeprav je vsem jasno, da je to laž. Na Hrvaškem se je doslej le malokdaj o čem razpravljalo tako burno in izčrpno kot prav o spolni vzgoji. Nenadna odločitev te pomembne ustanove je torej v prid izključno zagovornikom klerikalne Hrvaške, res pa ni malo takšnih, ki si želijo zaprto, ksenofobno državo in ki v stalnem nasprotovanju vsakršni modernosti ves čas dejavno izražajo skrajni nacionalizem.

Nekateri od njih so v mestu v bližini Zagreba zažgali srbsko zastavo, drugi so razdejali pravkar odprto džamijo na Reki, tretji so proslavljali konec šole, oblečeni v majice z nacističnimi simboli ... vsi skupaj pa so, o tem ne more biti dvoma, podpisali sramotno homofobno peticijo V imenu družine, s katero katoliška cerkev in številne okorele desne stranke zahtevajo referendum o ustavni definiciji zakonske zveze kot skupnosti izključno moškega in ženske.

Hrvaška je očitno na najboljši poti, da se spremeni v zatohlo provincialno džamahirijo, sicer ne bi kar pol milijona državljanov podpisalo te inkvizitorske zahteve, pri kateri gre za odkrito prizadevanje, da se v ustavi legalizira diskriminacija zunajzakonskih in istospolnih skupnosti. Vsemu temu se seveda lahko čudijo samo naivneži, ciniki nikakor niso presenečeni, že dolgo jim je jasno, kje živijo, dobro poznajo mobilizacijsko moč radikalne desnice, cerkve in velikih skupin državljanov, ki jih prežema prezir do katerekoli manjšinske skupine, v skupnem prizadevanju, da bi uničili demokracijo.

Seveda v tej svojevrstni konservativni norosti, ki se je kakor virus razširila po Hrvaški, ni nedolžna niti vlada – ekonomsko nesposobna, idejno nedefinirana. To je povzročilo, da je z lokalnimi volitvami na oblast prišla kopica sumljivih tipov, ki se opirajo na ultrakonservativno večino, cerkev in veliko desno opozicijsko stranko, ki vsako nečednost bodisi spodbudi bodisi izrabi za poskus rušenja legalne oblasti.

Ta tako imenovana levoliberalna oblast med drugim ni imela nič proti postavitvi spomenika Franju Tuđmanu v Splitu, kar je prav tako škandal brez precedensa, saj gre za navadnega diktatorja, ki je ravno Split in Dalmacijo dolgoročno spravil na kolena, omogočil vseobsegajoč rop družbenih dobrin, v Splitu spodbudil etnično čiščenje državljanov srbske narodnosti in odstranitev čisto vseh antifašističnih spomenikov. Navsezadnje pa je zlovoljno Dalmacijo še preimenoval v Južno Hrvaško in ji s tem odrekel vsakršno pravico do kulturne, jezikovne ali katerekoli druge posebnosti. In ker je na Hrvaškem tudi socialdemokratska oblast privržena razvpitemu zločincu, je Split dobil spomenik Tuđmanu, hkrati prvi spomenik kakemu politiku v tisočletni zgodovini mesta. Spomenik Tuđmanu – izzivalno postavljen točno na kraju, kjer je leta 1962 govoril Josip Broz, in to nezakonito znotraj spomeniško varovanega mestnega kulturnega jedra – nas vsak dan opominja na neprijetno preteklost in na popolnoma uničeno sedanjost. Sedanjost, v kateri so zaradi ustanov, kakršni sta ustavno sodišče in cerkev, resno ogrožene človekove pravice in se upravičuje sovraštvo do homoseksualcev, ateistov, Srbov ...

Hkrati pa zmanipulirani in zatrti kolektiv ne razume, da prav politični eliti neizmerno ustreza, da državljani svoje frustracije zdravijo izključno s svetovnonazorskimi nesoglasji namesto z organiziranim uporom zaradi gospodarske brezpravnosti in skrajno negotove prihodnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.