Heni Erceg

Heni Erceg

9. 8. 2013  |  Mladina 32  |  Hrvaška

Arhiviranje pameti

Vladajoči socialdemokrati nočejo prepoznati kot zločin nekdanje politike, ampak jih skušajo prikriti s stalinističnimi metodami.

Dva dogodka z enako vsebino sta v javnosti spodbudila povsem nasprotujoče si odzive, splošno javno zgražanje in popoln molk, kar dokazuje, da je hrvaška zgodovina nenehen vir nesporazumov, razlog za globok razkol v družbi.

V glavnem, župan Primoštena, majhnega mesta v bližini Splita, je skoraj povzročil vsesplošno ljudsko vstajo, v napad so se pognala vsa združenja braniteljev, množica častilcev domovine, vsi v en glas so tulili in srdito grozili prvemu človeku Primoštena, ki se je odločil za dejanje, kakršnega novejša hrvaška zgodovina ne pomni. Prvemu hrvaškemu predsedniku Franju Tuđmanu je odvzel pravico, da bi se ena od mestnih ulic še naprej imenovala po njem, in svojo eksplozivno odločitev utemeljil z besedami, da je Tuđman s privatizacijskim ropom uničil Hrvaško, poleg tega pa je sodeloval pri medvojnem razkosavanju Bosne in Hercegovine. Zaradi vsega navedenega ne zasluži niti tega, da bi se po njem imenovala neka uličica v malem Primoštenu.

Kot je bilo pričakovati, so ga po vsej domovini razglasili za izdajalca, nanj se je usul plaz žaljivk, a vendar je vztrajal pri svojem. In Tuđman je, vsaj kar zadeva mali Primošten, postal persona non grata. Župan dalmatinskega mesteca je brez kakih posebnih zadržkov razkril to neprijetno poglavje iz novejše hrvaške zgodovine, poosebljeno ravno v liku generala Tuđmana, krvavi madež, ki ga bodo z uporabo skrajno totalitarnih metod vztrajno prikrivali prav tisti, od katerih bi revizionizem najmanj pričakovali. To je socialdemokratska vlada, ki je približno sočasno na svoji zadnji seji odločala, komu bo odobrila in komu preprečila dostop do Tuđmanovega arhiva, shranjenega v Hrvaškem državnem arhivu.

Ker je bil Tuđman obsesivno prepričan o svoji pomembnosti in svoji velikanski zgodovinski vlogi, je manično snemal vse pogovore s sodelavci in prijatelji, zato je bilo treba v državnem arhivu nameniti celotno nadstropje za to goro papirjev, do katerih bi zdaj morali, tako smo vsaj pričakovali, imeti dostop vsi, ki jih zanima obdobje, v katerem je nastajala Hrvaška.

Toda izkazalo se je, da ta ustanova v resnici ni samostojna pri odločanju o tem, komu bo dovoljeno pokukati v skrivnosti vladavine nekega diktatorja, ampak je pomembno vlogo cerberja nad hrvaško zgodovino prevzela prav socialdemokratska vlada. Tako je ob nenehnem amaterskem modeliranju zgodovine in brezsramnem politikantskem revizionizmu vladajoče moštvo zdaj odločilo, da ima dostop do Tuđmanovega gradiva lahko en sam nepopravljivo nacionalistično usmerjen zgodovinar, hkrati pa je vpogled v isto gradivo onemogočilo mladi znanstvenici. Ko je za vse skupaj vendarle izvedela javnost in je intelektualna elita molče pogoltnila to, da o posebnem zgodovinskem gradivu odloča izvršilna oblast, je postalo jasno, katera merila so bila odločilna pri izbiri zgodovinarjev, ki jih je mogoče pripustiti k Tuđmanovemu arhivu. Dovoljenje je torej dobil omenjeni mistifikator, zavedni domoljub, ki menda namerava »preiskovati okoliščine zasedbe Vukovarja«. To pomeni, da se ni česa bati, oblast je lahko popolnoma mirna, saj bo občinstvo od tega sumljivega zgodovinarja dobilo le še en politični pamflet, tokrat o tem, da tedanji politični vrh ne nosi niti najmanjše krivde za medvojno krvavo trpljenje Vukovarja.

Dostopa do državnikovega arhiva pa niso dovolili znanstvenici, ki je za temo doktorske disertacije izbrala »menjavo ozemelj med Hrvaško, Jugoslavijo ter Bosno in Hercegovino«, zato se žalostni povzetek kratke seje članov vladnega kabineta glasi: o vukovarskih strahotah se lahko piše, o mešetarjenju z ozemlji pač ne! Pa pokukajmo samo v delček gradiva o Tuđmanovem trgovanju z ozemlji in ljudmi, v skrbno natipkane stenograme, ki jih je vražji tednik Feral Tribune že davno spravil med platnice dveh ogromnih knjig.

Bilo je leta 1993, hrvaški napadi na Bosno so dosegli vrhunec, Hrvaška televizija je poročala o veličastnih uspehih Hrvaške vojske pri osvajanju bosanskega ozemlja, o nujnosti delitve te republike ...

»Rekel sem: ali Bosna, ki bo poskrbela za interese hrvaškega ljudstva, ali, prosim, delitev! Pri čemer sem dejal: del Srbiji, del Hrvaški, lahko pa ostane tudi muslimanska državica na sredini,« je leta 1993 govoril Franjo Tuđman. »Celo če bi, gospoda, Bosna in Hercegovina lahko ohranila samostojnost, kaj bi to pomenilo? Vzpostavitev meje? Med Hrvaško in Hercegovino? Da Hrvat iz Hercegovine ne bi mogel vstopiti v svojo Hrvaško? V današnjih okoliščinah, gospoda, nam bolj ustreza razmejitev,« je bil Tuđman odločen tistega poletja, kmalu za tem pa se je »razmejitev« sprevrgla v krvave zločine nad Bošnjaki in v množično izseljevanje Hrvatov iz osrednje Bosne. Ob tem eksodusu se je Tuđman v sklopu nerazumnega trgovanja z ozemlji jedrnato skliceval na svojo staro grozljivo tezo o »dobrih plateh genocida« in dejal: »Zgodovinsko gledano bomo imeli teh sto ali dvesto tisoč Hrvatov za utrditev hrvaškega ozemlja od Istre do Baranje, razumete. Tako da ni vse samo slabo, vsaka stvar je za kaj dobra.«

To so torej žalostna dejstva nekega časa, dejstva, ki jih – v nasprotju z naivnim primoštenskim županom – vladajoči socialdemokrati nočejo kritično prepoznati kot zločin nekdanje politike, ampak jih skušajo prikriti s stalinističnimi metodami. To počnejo v prid kolektivne iluzije, s tem pa seveda tudi v prid kolektivne odgovornosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.