Grega Repovž

Grega Repovž

6. 3. 2015  |  Mladina 10  |  Uvodnik

Ne ideologija, le resnica

Kako si v slovenskem prostoru ljudje ustvarjajo domnevno strokovnost? Na prvem mestu je zagotovo izrekanje o nestrankarstvu. Koliko truda in let, generacij je šlo, da smo dobili nazaj večstrankarstvo kot osnovni sistem demokratičnega izbiranja in udejstvovanja, pa so že konec devetdesetih začeli vsi strankarsko pripadnost kazati kot nekakšno kužno bolezen. Seveda so poklici, kjer je v imenu nepristranskosti bolje ne kazati strankarske pripadnosti, a žal nam je na ravni te države uspelo stvar zapeljati v drugo skrajnost. Danes še zdravniki, ki pridejo na televizijo komentirat kakšen kirurški zaplet, najprej povejo, da niso v nobeni stranki. Če ni v stranki, je pa zagotovo strokoven. No, ne eno ne drugo ne bo držalo, s katerekoli smeri vzamemo ta stavek. A v normalnih časih bi človeka, ki med analizo razlogov pankreatitisa hiti zagotavljati, da ni v nobeni stranki, postrani gledali. Mar bi bilo kaj drugače, če bi rekel: sem pa oče treh otrok in vozim mazdo, je pa tole vnetje res v zelo akutni fazi. Tako daleč smo stvari pripeljali. In res je, če ostanemo pri tem primeru: zaupanje v zdravnika pri delu populacije takoj upade, če je na primer član stranke.

Naprej so seveda vsi nestrankarski. Osnova kredibilnosti. Imamo tudi nestrankarske člane poslanskih skupin, kajne? No, če niso v politiki, so vsi tudi nepolitični, in seveda – vsi po vrsti pa so neideološki. Še zlasti tisti v politiki. Nam je dovolj ideoloških tem. Nimamo ideologije v programu. Naša stranka nima nič z ideologijo. Res?

Kaj pa je ideologija? Oziroma – je kaj takega sploh mogoče? Je mogoče izstopiti iz ideologije – že neke ideologije? Ker ideologija niso povojni poboji, pa partija ali desnica, pač pa je ideologija prekleto bolj zahrbtna stvar. In ko kdo kriči, da nima z ideologijo nič, da »je presegel ideološka vprašanja«, pove le dve stvari: da ne ve, kaj ideologija sploh je, in da v tej svoji nevednosti to govori le zato, ker ve, da se da ta pozicija »dobro prodati«. Ne, ni namen ukvarjati se s Stranko modernega centra – čeprav, tudi ta stranka pravi, da je presegla ideološka vprašanja. Žal to ne gre. Ni mogoče. Lahko se o določenih vprašanjih ne izreka. Da je zunaj ideologije? To pač ne gre. V resnici seveda tudi ta stranka stoji za zelo jasno ideologijo.

Ker ideologija, če vzamemo nevtralno definicijo po L. T. Sergentu, torej ne citiramo Marxa (to je po slovensko že ideologija, kajne?), je sistem vrednot ali prepričanj, ki ga je določena skupina sprejela za resničnega. In prav zato gre: ki ga je neka skupina sprejela za resničnega. In kaj je ideologija današnjega sveta, se v resnici najbolje vidi skozi šolstvo – namreč skozi tisto, kar politika poskuša uvesti v šolah. Za pretekli slovenski socializem je jasno: v imenu ideologije je bil v šolo uveden predmet samoupravljanje s temelji marksizma. Nato smo v zgodnji fazi samostojnosti doživeli uvajanje državljanske vzgoje, ki so jo vlade razumele kot vzgojo ljubezni do domovine, pedagogi kot vzgojo državljana in njegovo opolnomočenje, vse skupaj pa je ostalo na sredi poti, nekje vmes. In kaj je danes? No, že tri vlade zapored – premierov Janše in Cerarja ter premierke Bratušek – v šole na vsak način poskušajo uvesti podjetništvo, ki ga razlagajo kot zavest posameznika, da je odvisen od sebe in da mora prevzeti odgovornost v svoje roke. Kar je seveda čista ideologija. In to ne katerakoli ideologija, v resnici bi temu pravilno rekli osnove neoliberalnega kapitalizma. In tako bi se moral predmet tudi imenovati. To je naš današnji politični režim, to pa je šolski predmet tega režima.

Absurdno pri tem je, da ta predmet uvajajo (poskušajo uvesti) s prepričanjem, da gre za naslednji korak stran od ideologij – ne pa za ideologijo samo. Kako je to mogoče? Tu se je treba vrniti k Sergentu: gre za sistem vrednot, ki ga je neka skupina sprejela za resničnega. O tem ne dvomijo, v to preprosto verujejo. To je njihova poenostavitev sveta. Zato seveda ni čudno, da ne vidijo, da gre za ideologijo: zanje je to preprosto resnica.

Vsaka ideologija ima svoje mite, fantome in idole. Že Bacon je v šestnajstem stoletju opozarjal pred njimi. A mit podjetnika kot stebra družbe je prekleto živ, ima svoje fantome in idole. Tudi tistim, ki so bili zagovorniki predmeta samoupravljanje s temelji marksizma, se je zdelo vse skupaj enako resnično. Podobnosti pa je tudi danes veliko: imajo svoje oddaje na televiziji, večina medijev to ideologijo podpira, in tisti, ki so proti, so, seveda, nasprotniki razvoja.

Ves čas smo v ponovitvah.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.