N'toko

N'toko

19. 6. 2015  |  Mladina 25  |  Žive meje

#Človek

Vandalizem ni le iracionalna kaprica, ki jo odpraviš z duhovitimi tviter slogani in prijavami policiji, ampak nazoren popis vseh družbenih tenzij

Zadnjič me je med hojo po prestolnici ustavil modri jumbo plakat. V stiliziranem vintage pisanem fontu me je glasno poklical z besedo »Človek«. Presenečeno sem obstal v njegovi senci. Kaj pa zdaj to? Reklama, ki ne želi nagovoriti potrošnika, požrešneža ali pohotneža v meni, ampak človeka? Oglas, ki začenja svoj nagovor kot kak veliki humanistični manifest? Ko sem že mislil, da imamo v Ljubljani opravka z novim renesančnim gibanjem, pa sem prebral preostanek manifesta: »Čuvaj svoje mesto, samo eno imaš. Prijavite vandalizem na spletni strani www.ljubljana.si ... #človek«. Torej vendarle ne gre za ljudi, ampak za zidove in kontejnerje za smeti.

Medijska kampanja proti vandalizmu nam razkriva bizaren odnos mestnih oblasti do občanov. Njihova odtujena predstava vandalov je komično uprizorjena v reklamnem spotu, ki prikazuje mladeniča, kako poskuša sredi belega dne izruvati prometni znak iz pločnika. Ko ga pri dejanju zasači nasmejana novinarka in ga vpraša, zakaj to počne, mladenič med nerodnim samoizpraševanjem spozna, da pravzaprav ne ve in da dejanje nima smisla. Vidite? Vandalizem nima smisla! Kako smo bili neumni, da smo uničevali naše lepo mesto! In da bi se sporočilo res usedlo, so borci za čiste stene v drugi akciji na Šuštarski most postavili boksarsko vrečo z napisom »Človek, čutiš višek energije?«. Meščani, ki smo doslej od samega viška energije razbijali okna in sežigali smetnjake, smo tako končno dobili boljši ventil za sprostitev. Mesto je rešeno!

Ob tem se mi je postavilo vprašanje, kakšnega človeka so si zamislili pobudniki akcije »Človek«. Očitno gre za fiktivnega #človeka, ki hodi okoli in uničuje lastnino kar tako, iz čiste neumnosti. Če bi namreč namesto slabega igralca pri dejanju vandalizma zasačili resničnega človeka, bi nam ta znal točno povedati, zakaj to počne – in višek energije gotovo ne bi bil eden izmed razlogov. Morda pa bi od njega izvedeli kaj o osebnih stiskah, socialni izključenosti, jezi, tesnobi, sovraštvu, strahu in drugih občutkih, ki se ob pomanjkanju boljših rešitev kažejo v nasilju do okolja. Morda bi izvedeli, da poplava neokusnih jumbo plakatov, kockastih trgovinskih centrov in novogradenj, v katerih si ne morejo privoščiti živeti, številnim meščanom pomeni brutalno obliko vandalizma. Morda bi izvedeli, da so bili mestni zidovi od nekdaj platforma za izražanje tistih, ki nimajo glasu nikjer drugje. Vandalizem namreč ni le iracionalna kaprica, ki jo odpraviš z duhovitimi tviter slogani in prijavami policiji, ampak nazoren popis vseh družbenih tenzij, s katerimi bi se morala politika spopadati. Ker ga ta ne zna brati, misli, da bodo problemi izginili, če bo odstranila napise s sten. Očitno ocenjuje kakovost mestnega življenja po kriterijih turistov, za katere je mesto dobro, če ima lične zidove.

Ker se ljudje na odgovornih položajih ne znajo spopasti s problemi resničnega človeka, si vedno znova izmišljajo abstraktnega #človeka – nekoga, ki ni zaznamovan z realnimi okoliščinami in je zato bolj podoben cifri kot pa bitju iz mesa in kosti. V tem je težko prekositi Mira Cerarja, katerega stranka je že med volilno kampanjo na internetni strani namesto slik resničnih podpornikov uporabila kar fotografije iz Shutterstockove baze, njihove življenjske zgodbe pa si je preprosto izmislila. Pravi ljudje pač niso tako fotogenični in imajo preveč komplicirana življenja, zato so vskočili #ljudje. Ko je na TV-soočenju novinarka vztrajno vrtala v Cerarja, naj se vendarle izjasni, za kaj se bo sploh zavzemal, je naveličano zavil z očmi in odgovoril: »Za človeka.« Ampak v resnici je imel v mislih #človeka. Izkazalo se je, da tudi on gleda na Slovenijo skozi oči turistov, ki jih bolj kot prebivalci države zanima njena fasada. Prednostna naloga vlade je postalo narediti gospodarstvo privlačno za tuje kupce, ne pa za domače uporabnike. V tej luči so mu protesti, naraščajoča revščina in množično izseljevanje videti zgolj kot madeži na fasadi našega BDP-ja, problemi, ki jih je mogoče odstraniti s špohtlom in barvo.

Kljub vsemu pa Cerar ne pozabi nagovarjati človeka v nas. Pred časom nas je recimo spodbujal k solidarnosti pri reševanju begunske krize in se hvalil, da je Slovenija pripravljena sprejeti od 15 do 20 beguncev – čemur je večina Slovencev s kančkom človeške empatije prikimala. Saj so vendar ljudje! Nato je prišla uredba iz Bruslja, da jih bomo morali sprejeti 700, in v sekundi so se iz ljudi spremenili v #ljudi. Da bi lažje brez slabe vesti pred vrati pustili najbolj pomoči potrebne, smo hitro ustvarili tako naivno sliko begunca, kot je tisti #človek, ki ruva znak v kampanji proti vandalizmu. Begunci niso več žrtve mednarodnih tenzij, globalne neenakosti, bitk za nafto in trgovine z orožjem, v katerih z EU igramo še kako pomembno vlogo. K nam naj bi prihajali kar tako – iz čiste iracionalne neumnosti. Ker ne znajo poštimati doma. Ker hočejo širiti islam. Ker mislijo, da bodo tukaj dobili kaj zastonj. Tako smo jih lahko začeli obravnavati kot madež, ki bo kvaril fasado naših idiličnih sosesk. In na koncu razkrijemo še resničen strah, ki vedno tiči za takšnimi abstrakcijami: »Pa saj še za Slovence ni služb! Ne moremo si jih privoščiti!« Ja, #človeka si lahko vedno privoščimo, človek pa stane.

Ker je zdravljenje človeških problemov tisočkrat zahtevnejše kot brisanje materialnih posledic, vedno znova najdemo načine, kako na karseda človeški način zaobiti soočenje z resničnimi ljudmi. Po navadi to storimo tako, da jih spreminjamo v cifre. 357 tisoč evrov so v štirih letih mestno občino Ljubljana stali #vandali! Štiri milijone nas bodo stali #begunci! A pri tem uporabljamo nevarno logiko. Ideologija, ki nam državljanom govori, da si ne moremo privoščiti prihoda beguncev, je ista ideologija, ki vladi govori, da si ne more privoščiti prisluhniti potrebam lastnih državljanov. In iz istega razloga, kot puščamo pred vrati pribežnike, se vsako leto iz države izseli nekaj tisoč mladih. Ker njihove človeške potrebe pač kazijo lepo finančno podobo države. Z vsakim, ki se izseli, postane ta malo lepša. Morda bomo nekoč res živeli v najlepšem mestu na svetu, saj bodo lepe fasade za turiste edino, v kar bomo vlagali.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.