Heni Erceg

Heni Erceg

14. 8. 2015  |  Mladina 33  |  Hrvaška

Politični piromani

Kaj ostane od države, ki dopušča in spodbuja nacionalizem in fašizem

Brez dvoma se norost širi kakor gozdni požar sredi poletja. Ena sama iz neprevidnosti povzročena iskra bo scvrla kilometre gozda ali pa možgane celotnega naroda. Letošnji avgust je na Hrvaškem nevzdržno vroč, piromani pa prežijo za vsakim vogalom. Najdete jih po otoških zakotjih, kjer čakajo na priložnost za uresničitev svojih bolestnih fantazij, pa tudi v hrvaški vladi, ki ji je uspelo razpihati nenehno tleči nacionalistični ogenj. Poleg tega si je ponosno pripisala vse zasluge za popolno anestezijo naroda in se resnično potrudila dokazati, da bolj od kogarkoli ljubi retardirane vojaškoparadne in nevarne revizionistične zabave. Takšne, na kakršnih se v celoti razkrije vsa beda frustriranega naroda, ki mu je oblast končno omogočila, da pokaže, kako razume demokracijo – kot režeči nacionalistični totalitarizem.

V organizaciji hrvaške vlade so tako v Zagrebu pripravili vojaško parado, na kateri naj bi s tanki in havbicami pokazali moč države, ki je leta 1995 svoje ozemlje osvobodila z operacijo Nevihta, vojaško akcijo, ki je bila, kakor je dejala predsednica države, »čista kot solza«, zato na tej militantni proslavi pričakovano ni bilo opaziti niti skopo odmerjene protokolarne pietete do žrtev. H kulturi pozabe so seveda ogromno prispevali tudi mediji, ki so dneve in dneve predstavljali lažno in nepopolno podobo Nevihte, v celoti očiščeno številnih zločinov nad srbskimi civilisti in etničnega čiščenja, med katerim je Hrvaško zapustilo na tisoče državljanov srbske narodnosti. Nihče ni vprašal niti za ceno te paradne farse, čeprav je stala skoraj dva milijona evrov in pol, še milijon evrov pa bo treba odšteti za popravilo zagrebških ulic, ki so jih poškodovali tanki.

Mar je premier Milanović resnično pričakoval, da se nacionalistični ogenj, ki ga je sam podtaknil, ne bo razplamtel? Ali da okrnjena podoba dogodkov izpred dvajsetih let in zavračanje priznanja druge, temne plati Nevihte ne bosta le še podžgala že tako razvnetih fašistov? Potem pa se je proslava obletnice Nevihte v Kninu – samo dan po zagrebškem mimohodu – spremenila v odvraten fašistični semenj, ki mu je tempo narekoval razvpiti ustaški pevec Thompson. Ta je koncert pred približno sto tisoč razgretimi dušami začel z nacističnim pozdravom »Za dom spremni!«, navzoči pa so mu kriče odgovorili: »Ubij Srba!«

In še: smemo sedanji oblasti zares odvzeti breme odgovornosti za ulični fašizem na Reki, katerega žrtev je intendant tamkajšnjega gledališča Oliver Frljić? Ker se je »drznil« na »dan zmage« uprizoriti predstavo Druga vojna, v kateri pet žensk različne narodnosti pripoveduje o grozotah, ki so jih preživele med vojno. S čimer je v gledališču, prostoru svobode, vsaj nekoliko razgalil lažno podobo militarističnega mita, »čistega kot solza«. Izkazalo se je, da je tudi preostali gledališki prostor svobode samo še ena od iluzij, pravo življenje, tisto patološko in ksenofobno, pa je nekje drugje. Na reških ulicah, kjer so militantni varuhi čistosti podobe domovinske vojne obračunali z »izdajalci«, novinarji, ženskami, žrtvami vojne ...

Medtem ko je večinska Hrvaška s prstom na petelinu kazala zavidanja vredno raven enotnosti, nič manjšo od tiste iz devetdesetih let, je zgolj nekaj tihih, disonantnih ženskih glasov pričalo o zločinih in trpljenju civilistov med vojno. Vendar je bilo to dovolj, da so pred reškim gledališčem pripravili prave ulične zasede. Neopisljivo divjanje, pospremljeno z žaljivkami (»Jebemo vam četniško mater!«, »Izrodki, gnoj, zalega ...«), se je nato pred očmi nemih varuhov reda in miru prelevilo tudi v fizične grožnje večinoma ženskam in napad na novinarja, ki je skušal divjake ustaviti. »V obraz mi je priletela prva pest, kmalu nato še druga, kričali so, nas polivali s pivom, dobesedno pljuvali, potegnili iz hlač spolovila in pri tem grozili ženskam: ‘Četniške kurbe, treba vas je poje.... v usta!’,« je pripovedoval napadeni novinar, ki je skušal zavarovati ženske, nastopajoče v predstavi, a kljub temu so morale še enkrat izkusiti enako sovraštvo, nemoč in bolečino kot nekoč.

Niti nekaj dni po dogodku na Reki in izzivanju v Kninu se še ni oglasil nobeden od pristojnih, niti premier niti predsednica države, sicer brez dvoma nacionalistična ikona, ki se vede kakor goska v megli in meni, da je bila »Nevihta čista kot solza«. Mediji pa so krivdo za fašistično nasilje na Reki pripisali kar Oliverju Frljiću, češ da namenoma »povzroča incidente«, zato je samo po sebi umevno, da jih tu in tam kateri od sodelavcev pri teh njegovih »četniških« performansih tudi skupi. Nobeden od dežurnih etikov, intelektualcev, politikov ... se ni domislil, da bi opozoril na to, s kakšno lahkotnostjo je Slobodna Dalmacija več dni pred predstavo objavila poziv k linču Frljić na Reki pripravlja Protinevihto. V resnici je popolnoma ponaredila članek svojega novinarja in pripravila teren za ulični obračun z akterji in občinstvom gledališkega dogodka.

Sledili so tudi uradni odzivi Srbije na hrvaško praznovanje »dneva zmage«, nič manj odvratni, prežeti z nacionalizmom ter žrtovslovjem in revizionizmom, zato o popolnoma uničenih odnosih med državama sploh ni vredno zgubljati besed. Kakorkoli, hrvaška oblast je stopila na čelo kilometrske nacionalistične kolone državljanov, medijev, drhali ... in povsem odkrito pokazala pripravljenost, da v imenu kratkoročnih političnih ciljev za seboj pusti dolgoročno do tal požgano državo. Prav to pa je odlika vsakega dobrega piromana.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.