Heni Erceg

Heni Erceg

6. 11. 2015  |  Mladina 45  |  Hrvaška

50 odtenkov istega

Hrvati tudi tokrat ne bomo izbirali med za življenje pomembnimi programi, ampak med domnevnim demokratičnim, antifašističnim habitusom socialnih demokratov in neofašizmom desničarske stranke HDZ

Volitve naj bi bile praznik demokracije, čeprav to verjame le še redkokdo, na Hrvaškem pa so se prelevile v slabo, mračnjaško dramo, v kateri amaterja iz dveh političnih skupin zabavata ljudstvo z nizkimi pouličnimi žaljivkami v slogu: »Bedak si!« In: »Tebi pa smrdijo noge.« Kljub temu so tudi te volitve razglasili za odločilne – vrag si ga vedi, zakaj –, čeprav je na tapeti spet samo ponudba »mi ali oni«, za katero se ne skriva nič dobrega, preprosto, ker so razlike med tako imenovano levico in skrajno desnico tako rekoč zanemarljive.

Zato ni ničesar dramatičnega v predvidevanju, da bodo volilni izidi SDP in HDZ zelo verjetno izenačeni ali pa bo med strankama zgolj malenkostna razlika, saj je takšen izid nedvomno tipičen za državo, ki je že dolgo ostro ideološko razdeljena. Torej bomo tudi tokrat izbirali ne med konkret-

nimi, za življenje pomembnimi programi, ampak med domnevnim demokratičnim, antifašističnim habitusom socialnih demokratov in neofašizmom desničarske stranke Tomislava Karamarka. Čeprav je ravno med mandatom Milanovićeve leve koalicije država zdrsnila v različne oblike fašizma, s čimer je HDZ dobila veter v jadra. Vodja stranke Karamarko zdaj odkrito zagovarja nadaljnje omejevanje demokracije, zato namerava, takoj ko bo postal premier, na primer odstraniti Oliverja Frljića s položaja intendanta reškega gledališča. S sporočilom, da Frljić lahko režira te antinacionalne ogabnosti, vendar na svoje stroške in nikakor ne v sveti nacionalni gledališki hiši. Cenzuriral torej ne bo, bo pa Frljiću in podobnim onemogočil institucionalno delo.

Kandidat za premiera je resda nehal blebetati o nevarnih Jugoslovanih in lustraciji, toda šele po razkritju, da je bil sam informator zloglasne jugoslovanske tajne policije. Zato zdaj histerijo umerja na temelje demokracije, grozi z odpravo financiranja manjšinskega srbskega medija in organizacij civilne družbe, ki so tu menda izključno zato, da spodkopavajo najvišje nacionalne in krščanske vrednote.

Vodja stranke HDZ Karamarko namerava, takoj ko bo postal premier, odstraniti Oliverja Frljića s položaja intendanta reškega gledališča.

Desničarski kandidat na teh volitvah je torej odprta knjiga in v glavnem se že ve, kaj je mogoče pričakovati od njegovega vzpona na oblast – nadaljnje zaostajanje države, krepitev ksenofobije in onemogočanje demokratičnih procesov. Ker pa na volitvah verjetno ne bomo dobili absolutnega zmagovalca, so mogoči različni slabi scenariji, najprej tisti v režiji predsednice države – ta bi mandat za sestavo vlade najraje zaupala kandidatu, ki bi osvojil relativno večino glasov, čeprav jo ustava zavezuje, da ga mora podeliti tistemu, ki zbere podpise več kot polovice parlamentarnih poslancev. Gospa Kitarović, odkrita predstavnica svoje desničarske stranke, bo verjetno prvi dejavnik nestabilnosti pri sestavljanju nove vlade, mogoče pa so še neprijetne, koristolovske zveze z malimi strankami, brez katerih noben zmagovalec ne bo mogel prevzeti oblasti.

Domoljubna koalicija Tomislava Karamarka je že vnaprej pod svojo perutjo zbrala vse desno in konservativno, zato se zdi, kot da ima Milanović koalicijsko prednost. A v resnici je za oba najprivlačnejši Most, ki ga sestavljajo ideološko raznoliki člani – ti bodo seveda skrbno preverili, kdo ponuja več –, tu pa je še fašistična stranka vojnega zločinca Branimirja Glavaša. Prav tako nekateri zagovarjajo staro zamisel o veliki koaliciji SDP in HDZ, kar naj bi, menda, omogočilo, da končno skrpamo skupaj popolnoma razcepljeno državo, čeprav si zlahka predstavljamo, čemu bi bila podobna ta gromozanska pohlepna pošast, sestavljena iz strank, ki ju pestijo iste bolezni – omejevanje demokracije, blede reformistične vizije in velika strpnost do fašističnih pojavov.

Pobudniki črno-rdeče koalicije se menda bojijo, da bi na oblast prišle različne sumljive strančice, in so povsem napak prepričani, da je sedanja HDZ boljša od stranke vojnega zločinca Glavaša. Zoran Milanović ni nikoli odločno zavrnil povolilnega sodelovanja z njo. Prav na tej točki bi si socialdemokrati – če seveda pozabimo, da so štiri leta molčali ob vseh znamenjih nevarnega oživljanja fašizma na Hrvaškem – lahko polomili zobe. Predsednik SDP je zbudil sume, da bo, če bo za zagotovitev mandata potreboval kak glas, in gotovo ga bo, zadovoljen tudi z Glavaševim, pri tem pa se ne bo menil za to, da dostojne ljudi in njegove volivce že ob misli na sodelovanje s tem razvpitim vojnim zločincem grabi jeza. Milanović nima nobenih težav niti s paradiranjem Glavaševe garde, oblečene v črno in ozaljšane z oznakami, ki budijo spomine na trideseta leta prejšnjega stoletja, še več, v tem premier vidi samo »neškodljivi cirkus«, čeprav gre za odkrito, nedopustno fašistično grožnjo. Zato je menda »neškodljivo« pripravljen skleniti koalicijo s človekom, ki so mu sodili za najhujše vojne zločine nad številnimi srbskimi civilisti.

No, gospod Milanović nikakor nima pravice do slabega spomina, ki je sicer rezerviran za pozabljive ljudske množice. Zato pri njegovem razglašanju nasprotnikov HDZ za »črnosrajčnike« in postavljanju volivcev pred izbiro, ali »mi ali oni«, in hkratnem oprezanju za nekaj glasovi iz stranke vojnega zločinca ne gre samo za politični pragmatizem. To bi vsekakor lahko bila velikanska svinjarija, ki bi dokončno zabrisala že tako ali tako komaj vidno razliko med »mi« in »oni«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.