Heni Erceg

Heni Erceg

13. 5. 2016  |  Mladina 19  |  Hrvaška

Sistemska norost

Izgon Oliverja Frljića je simbolično sporočilo tisti neučinkoviti manjšini, ki si želi države, v kateri ne bosta javno objavljena fotografija in naslov uglednega igralca Reneja Bitorajca samo zato, ker je posnel antifašistični spot

Poskus je vendarle uspel. Seveda če izhajamo iz domneve, da hrvaška vlada ni nameravala izpeljati reform, ampak zgolj kulturno in ideološko iznakaziti sistem; to ji je dejansko uspelo, s tem se strinjajo prav vsi v tej skupini desničarskih lopovov. Zato se v prvih stotih dneh vlade premiera iz Kanade ni zgodilo nič koristnega za državo in tudi tista dva dokumenta, ki so ju s težavo spravili skupaj, sta navadna plagiata: znameniti proračun je do pičice enak prejšnjemu, socialdemokratskemu, reformni sveženj pa je zgolj preslikava bruseljskih direktiv, dokument, nad katerim bodo evropski uradniki vsekakor navdušeni. Gre za popolno podreditev iztirjene države in koristi njenih državljanov velikemu kapitalu – od podaljšanja delovne dobe in razprodaje državnega premoženja do spodkopavanja zdravstvenega in pokojninskega sistema.

Nasprotno pa je v tem kratkem času tako rekoč v popolnosti zaživela kulturna »reforma«, uresničili so načrt o odstranitvi nezaželenih, z nefinanciranjem zadušili opozicijske medije, z revolucionarnim udarom uspešno zavzeli Hrvaško televizijo, številne ljudi odpustili – odstranili so kar 70 urednikov in novinarjev. Vse to je omogočila sistemska norost oblasti, katere prednostni nalogi sta ugonobitev neprofitnih medijev, ne pa zmanjšanje ogromnega števila državnih uradnikov, omejevanje financiranja »sumljivih« knjižnih sejmov, ne pa oživljanje proizvodnje in zmanjšanje brezposelnosti. Oblast se je – z nesebično podporo predsednice države – kot cementna masa poenotila za dosego strateškega cilja nagle izvedbe kulturne revolucije, za izvajalca pa izbrala plehkega kulturnega ministra, ki lahko med svoje najnovejše dosežke uvrsti ukinitev Zareza, »levega« časopisa za kulturo, ki je izhajal od leta 1999, ogrožanje obstoja časopisa italijanske manjšine La voce del popolo, ki izhaja že 70 let, in izdatno finančno nagrado proustaškemu glasilu Hrvatsko slovo.

V glavnem, neodvisna, civilna scena je poteptana, ko so se na to odzvali mednarodne ustanove in tuji diplomati, pa je pobudnica fašizacije, predsednica države, nadnje planila z žaljivkami, ker se »vmešavajo v naše notranje zadeve«. Potem so, upoštevaje merilo domoljubja, razvrstili še gledališča – odlično sta se odrezali osiješko in splitsko narodno gledališče, saj je ideološki okus njunih direktorjev enak okusu oblasti, ceno »anacionalnosti« pa je plačal dramski program reškega gledališča – letos bo iz proračuna dobil nič kun. Ker na njegovem repertoarju ni »relevantnih del domačih avtorjev«, niti nima programa, ki bi »hrvaško kulturo postavljal v evropski kontekst«.

Tako je sklenil minister Zlatko Hasanbegović in s tem ogrozil izvedbo projekta Reka, evropska prestolnica kulture, saj bi moralo biti prav gledališče pomemben del tega projekta. Seveda se ne moremo čuditi, da po mnenju zagovornika ustaške Neodvisne države Hrvaške dela Miroslava Krleže, Thomasa Bernharda in drugih, ki govorijo o pošasti fašizma v Evropi, dejansko ne sodijo v »evropski kontekst«. Ali kot mu je sporočil intendant reškega gledališča Oliver Frljić: »Dojeti mora, da vse hrvaške kulture ni mogoče stlačiti pod njegovo ustaško kapo.« Potem pa odstopil s položaja ravnatelja gledališča, ki »ni ne hrvaško ne narodno«, s čimer so se zelo povečale njegove možnosti, da za vselej zapusti državo. Resnično, ali lahko še kdo reče, da kulturna revolucija ni uspela? Pregon Oliverja Frljića po več nasilnih grožnjah pravzaprav pomeni zmagoslavje fašistične vladajoče skupine, najbolje pa ga povzamejo besede prostaka in polinteligenta, ki se je znašel na položaju ministra za promet: »Dobili smo eno od najpomembnejših informacij – Frljić končno odhaja. Gre za človeka, od katerega Hrvaška nima prav nobene koristi.«

To je torej ta strašni prezir povprečnežev do kakršnegakoli zdravega tkiva na izrojenem telesu hrvaške družbe, ki ima koristi samo od sodrge – medijske, kulturne, cerkvene … sodrge, ki bo na Hrvaški televiziji dopustila, in to prav na dan zmage nad fašizmom, prenos maše razvpitega ustaša, duhovnika, ki »ne more odpustiti nikomur, ki trdi, da je bila nacistična Neodvisna država Hrvaška zločinska«, in dodaja: »Saj nismo mi bombardirali Dresdna! Smo koga ubili zunaj državnih meja?« Pobijanje tistih druge vere in drugačnega etosa znotraj meja pa se razume samo po sebi in je blagoslovljeno izpred oltarjev, HTV samo poslušno prenaša naciji to temeljno načelo vladajoče skupine.

Kakorkoli že, stvari, kar zadeva najpomembnejšo reformo, potekajo več kot odlično. Oblast, bojim pa se, da tudi večina državljanov, v resnici ima razlog za zmagoslavje. Izgon Oliverja Frljića je simbolično sporočilo tisti neučinkoviti manjšini, ki si želi države, v kateri sredi Zagreba nobenega mladeniča ne bodo pretepli samo zato, ker nosi majico z narisanima stiliziranima srpom in kladivom, policija pa ne bo aretirala aktivista Delavske fronte v Splitu zaradi pisanja grafita »Smrt fašizmu – svoboda narodu«, nato pa ga ure in ure trpinčila in poučevala o vrednotah ustaštva. Države, v kateri ne bosta javno objavljena fotografija in naslov uglednega igralca Reneja Bitorajca – kar je odkrita grožnja njegovi družini – samo zato, ker je posnel odličen antifašistični spot. Zaradi tega odhajajo »nekoristni« in zmagoslavje doživljajo povprečneži, koristni in uporabni za popolni družbeni redukcionizem. Za uradno vzpostavitev doktrine križa in škornja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.