N'toko

N'toko

20. 5. 2016  |  Mladina 20  |  Žive meje

Bajke in povesti o integraciji

Naše institucije v nasprotju z nekaterimi vzhodnoevropskimi državami o nezaželenosti tujcev ne govorijo naglas. Njihov rasizem je skrit pod plastjo legalističnega žargona.

Odkar so se zaprle balkanske meje in so transport beguncev skozi naše države v celoti prevzeli tihotapci, so begunci izginili tudi iz javnih pogovorov. Kot bi se družba želela oddahniti od čustvenega napora, ki so ga pomenile vsakodnevne novice s fotografijami prezeblih množic in toksičnimi komentarji nestrpnih sodržavljanov. Zavladal je prijeten občutek olajšanja, saj se je kriza preselila drugam in nam ni več treba prostovoljiti na mejah ali protestirati na ulicah. Mediji so končno lahko opustili že dolgočasno preštevanje migrantov, v vse redkejšem poročanju pa se je beseda »kriza« umaknila bolj lahkotni »integraciji«. Zdaj ko je Cerar zajezil tok, naj bi državo čakala le še ena naloga: ugotoviti mora, kako bo čim hitreje integrirala peščico nesrečnežev, ki jih je naplavilo v naše kraje.

Funkcionarji imajo navado govoriti o integraciji kot o zahtevnem bremenu, ki je padlo na ramena naših institucij. Te naj bi izdelale strokovno neoporečen sistem, ki bo iz nezaželenih tujcev naredil »produktivne člane družbe«. Proces nam je v tv-prispevkih vedno prikazan skozi romantične podobe rjavih ljudi, ki sedijo v učilnicah in marljivo ponavljajo slovenske besede. Novinarji imajo še posebej radi eksotičnega tujca, ki se mu je tukaj uspelo zaposliti in govori slovensko, saj se še tako zadrto občinstvo ob tem razneži in celo začuti ponos. Jasno, človeka, ki se trudi postati Slovenec, ne srečaš ravno vsak dan. Integracija naj bi torej delovala tako, da Mohameda postavimo na integracijski tekoči trak ministrstva za notranje zadeve, da ga predela in ga na drugi strani vrže ven kot Janeza.

Takšna podoba pa ima bolj malo opraviti z realnostjo. Večina prosilcev za azil v naši državi namreč nikoli ni od blizu videla tečaja slovenščine ali imela priložnosti poskusiti srečo na trgu dela. Njihova pot skozi integracijski tekoči trak se največkrat začne kar za rešetkami postojnskega zapora za tujce, nadaljuje na avtobusu z velikim napisom Prevoz migrantov, ki jih ob policijskem spremstvu odpelje v azilni dom, tam pa se zavleče v večmesečno, včasih pa tudi večletno čakanje na odločitev ministrstva glede njihove prošnje za azil. Ne le, da jim Slovenija v tem času ne ponuja nobenega programa integracije, ampak sistematično razgrajuje še tiste socialne možnosti, ki jih prinesejo s sabo – prepove jim vsako delo in samostojno udejstvovanje v družbi ter jim ubije voljo do življenja.

Morda zveni ostro, a težko bi proces opisal drugače kot umor duha. V azilnih domovih lahko opazujemo, kako država odrasle osebe, ki so prej imele službe, družine in hiše, zreducira na golo rastlinsko bivanje. Strpani v skupnih sobah pod nenehnim nadzorom varnostnikov in socialnih delavcev so upravičeni le do postelje, treh obrokov v smrdljivi menzi in 18 evrov mesečne žepnine. Da se ne bi slučajno preveč samovoljno začeli integrirati v slovensko družbo, jim onemogočijo še redno pranje oblek in drugih opravil, ki ločujejo civilizirane državljane od »varnostno občutljivih skupin«. Po nekaj mesecih strmenja v zidove jih več razmišlja o pobegu kot pa o tem, kako se bodo asimilirali. V azilnem domu jim kakopak ves čas ponujajo izhod – samo podpisati morajo prostovoljno deportacijo ali pa potrkati na vrata kateremu od tihotapcev, ki nemoteno živijo v domu.

Do odobrene prošnje za azil se v Sloveniji tako prebije le majhen odstotek prosilcev – v najboljših letih nekaj deset, v najslabših pa 5 (!) ljudi. Ta peščica srečnih izžrebancev je edina skupina beguncev, ki je deležna uradnega uvajanja v slovensko družbo. A še preden strokovnjaki dobro zaženejo svoj integracijski stroj, njihovi bodoči Janezi naletijo na nemogoče zaposlitvene in birokratske ovire, zaradi katerih se jih polovica odloči zapustiti državo.

Vse to nas pripelje do precej nenavadnih številk: v državi imamo več strokovnjakov za integracijo kot ljudi, ki jih poskušajo integrirati. Tako smo letos lahko spremljali bizarno konferenco z množico ekspertov, ki so se obupano praskali po glavah in tuhtali, kako bodo v šole vključili 30 begunskih otrok. Naj za primerjavo omenimo, da so jih v istem obdobju samo na Dunaju vključili več tisoč. Možni sta le dve razlagi: ali je naš Direktorat za migracije in naturalizacijo najbolj nesposoben organ v zgodovini evropske birokracije ali pa njegov osnovni namen ni integracija, ampak deportacija tujcev. Če velja drugo, jim je treba čestitati za uspeh, saj je Slovenija po številu sprejetih beguncev dejansko na samem evropskem dnu.

Ne želim trditi, da je vključevanje novih ljudi v utečeno življenje neke družbe preprosta naloga. Nič se ne zgodi čez noč in mnogo jih bo naletelo na ovire, kot so na begu iz svojih držav že neštetokrat. Toda velike težave slovenske države pri integraciji tako majhnega števila ljudi ne izvirajo iz kompleksnosti problema, ampak čisto preprostega državnega rasizma. Postopek, ki čaka begunca ob prihodu v Slovenijo, namreč ni namenjen njegovi čim hitrejši vključitvi v družbo, ampak preprečevanju, da bi se integracija sploh lahko začela. To čutijo čisto vsi vpleteni, od učiteljev do pravnikov in nevladnih prostovoljcev, ki kljub dobrim namenom spoznavajo, da s svojimi tečaji in delavnicami zgolj blažijo sistemsko poniževanje in beguncem krajšajo čas, preden jih država deportira.

Naše institucije v nasprotju z nekaterimi vzhodnoevropskimi državami o nezaželenosti tujcev ne govorijo naglas. Njihov rasizem je skrit pod plastjo legalističnega žargona in birokracije, pogosto pa tudi pod pokroviteljskim odnosom uradnikov in socialnih delavcev, ki begunce ljubkovalno trepljajo po ramenih in o njih govorijo kot o svojem osebnem projektu (»Moji fantje že vsi lepo govorijo slovensko!«). Od resničnih stisk so tako odtujeni, da se imajo celo za dobrotnike. Zdi se, da bi nas bolj kot begunci, ki še ne znajo našega jezika, moral v tem trenutku skrbeti državni aparat, ki tako slabo razume človeško potrebo po svobodnem in dostojanstvenem življenju.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.