N'toko

N'toko

16. 2. 2018  |  Mladina 7  |  Žive meje

Umetnost je delo

Nemogoče je, da bi ljudje slavnostno jamranje dojeli drugače kot boj za ohranitev izgubljenih privilegijev

Proslava ob kulturnem prazniku: Gre za groteskno srečanje svetov, kjer se morajo politiki, kulturniki in širša javnost dve uri na leto tolerirati – ravno dovolj, da še bolj utrdijo medsebojno sovraštvo.

Proslava ob kulturnem prazniku: Gre za groteskno srečanje svetov, kjer se morajo politiki, kulturniki in širša javnost dve uri na leto tolerirati – ravno dovolj, da še bolj utrdijo medsebojno sovraštvo.
© Borut Krajnc

Mislim, da bi bilo za umetnike bolje, če bi ukinili kulturni praznik in z njim povezano proslavo. Vsa ta pozornost nam očitno ne dela usluge. Razen nekaj hitro pozabljenih škandalov ni pomp okoli 8. februarja umetnikom še nikoli izboljšal položaja niti ni približal pomena njihovega dela širšemu občinstvu. Če kaj, se vsako leto prepad med kulturno sfero in preostalo družbo še malo poglobi, dokler od vsega skupaj ne ostane le še predstava, ki bi jo lahko poimenovali »Nujno zlo«. Gre za groteskno srečanje svetov, kjer se morajo politiki, kulturniki in širša javnost dve uri na leto tolerirati – ravno dovolj, da še bolj utrdijo medsebojno sovraštvo. Ne gre za to, da bi želel pomen kulture dajati v nič, ampak da ob takšnih priložnostih umetniki dobimo podobo, ki je vse prej kot reprezentativna.

Večino leta smo umetniki namreč čisto navadni delavci, ki s svojo dejavnostjo poskušamo preživeti. Hodimo po Sloveniji in nastopamo pred svojim ciljnim občinstvom – igramo v mladinskih centrih in kulturnih domovih, razstavljamo po galerijah, pišemo filmske scenarije in knjige … Pri svojem delu nismo dosti drugačni od množice drugih delavcev, ki sodelujejo v proizvodnji in distribuciji umetniških izdelkov – od tehnikov, marketingarjev in administrativnih delavcev pa do prodajalcev kart, gostincev, redarjev, čistilk in drugih. Nekateri seveda ustvarjajo vrhunske stvari, drugi pa slabe, nekateri delajo z zanosom in ljubeznijo, drugi bolj mehanično. In podobno kot v drugih panogah so tudi med nami ogromne plačne in statusne razlike. Če se torej sami vsebini našega dela lahko pripisuje marsikakšen pomen, v zvezi s samo proizvodnjo ne more biti dvoma – ustvarjanje umetnosti je delo kot vsako drugo.

Toda enkrat na leto se zgodi praznik, na katerem nas naši najelitnejši predstavniki postavijo na piedestal pred vse druge delavce v državi in vzkliknejo: »Poglejte, vi neumiti hribovci, to so naši pravi junaki!

Če umetniki nismo sposobni premisliti svoje vloge v družbi in stremeti k njeni transformaciji, je morda res bolje, da nimamo svojega praznika.

Njim dolgujete obstoj Naroda, vi in vaši primitivni voditelji pa jih ne znate ceniti!« Pridruži se še obvezno okrcanje politikov, ki nam namenjajo premalo sredstev in s tem ogrožajo obstoj Naroda. Nekateri umetniki ob tem nejevoljno gledajo v tla, spet drugi pa se v to magično vlogo narodotvorcev veselo vživijo. A končni rezultat je isti: množica ljudi, ki je proizvodi kulturnih institucij večino leta ne dosežejo in se z zahtevnejšim konceptualnim delom morda srečuje le ob takšnih priložnostih, si ob pogledu na ta vulgarni spektakel meščanske vzvišenosti poreče: »Ma koji ste vi kurac, da vas plačujemo?«

Seveda za nastrojenost proti umetnikom ni kriva le ena prireditev, je pa ta nazoren prikaz trendov, ki so se oblikovali v daljšem obdobju: čeprav vse več ustvarjalcev živi pod pragom revščine in za preživetje opravljajo najrazličnejša dela, umetniki v javni zavesti niso delavci, ampak nekakšna lena elita. Naša dejavnost naj ne bi bila delo kot vse drugo, ampak nekaj zunanjega preostali družbeni proizvodnji. Večina ljudi je prepričana, da plačevanje ustvarjalnih dejavnosti ni drugega kot podpiranje življenjskega sloga nekaj meščanskih domišljavcev. Če bolje pomislimo, je nemogoče, da v obdobju, ko so z izjemo peščice poslovnežev vsi ljudje obravnavani kot nevzdržen strošek, ne bi prišlo do takšnega sentimenta. In v nasprotju z menedžerskimi prevzemi je v primeru konceptualnega dojenja volkulje veliko lažje odpreti »koliko nas to stane?« debato. Ljudsko sovraštvo do »drage in degenerirane« visoke umetnosti je priročen argument kapitalistov, kadar želijo klestiti financiranje državnih projektov in posegati v socialno varnost ljudi. Proces smo videli že milijonkrat: eno skupino delavcev drugi skupini prikažejo kot privilegirane luftarje, s tem pa se utrdi prepričanje, da je treba vse delavce spremeniti v »podjetnike«.

V tem smislu je tudi vsakemu opazovalcu jasno, da se z opozarjanjem na pomen kulture 8. februarja ne borimo za »Narodovo dušo«, ampak za svoj socialni položaj. Ljudje nujno ne razumejo vsakega umetniškega dela, vsekakor pa prepoznajo, ko se kdo poteguje za svojo plačo. In s tem seveda ni nič narobe – velik del kulturnikov, ki živijo z negotovimi prihodki, se za svoje plače bori povsem upravičeno. Žal pa je simpatiziranje širše javnosti z njihovim bojem odvisno predvsem od tega, koliko so pripravljeni kupiti velike kulturniške mite o pomenu njihovega dela za »Narod«. Slovenski kulturni establišment je financiranje v veliki meri utemeljeval na svoji narodotvornosti – ideji, da so prav umetniki tisti, ki so iz panonskih divjakov naredili moderne ljudi, sposobne upravljati lastno državo. V tranziciji se je še utrdil mit, da naj bi bili današnji ustvarjalci nasledniki linije razsvetljenskih junakov – Prešerna, Cankarja, Kosovela … , ki so nekoč usmerjali »naše ljudi« k višjim idealom. Umetnik se je moral zato nujno kazati kot nekdo, ki lebdi nad neuko množico.

Vprašanje je, koliko ljudi danes še kupi takšne liberalne fantazme. So pankerji, pisatelji in konceptualni umetniki res osamosvojili Slovenijo? Koga vse to sploh briga? Oblast umetnikov očitno več ne potrebuje, ljudstvo pa v dobi hiperpotrošništva z njimi več niti ne pride v stik. Tranzicija v kapitalizem je končana in institucije meščanske kulture, ki so pri tej tranziciji asistirale, so ostale ideološko osamljeni otoki, ki se na izgubo legitimnosti ne znajo odzvati drugače, kot da žugajo s prstom neukim sodržavljanom. Prešernova proslava je idealen prikaz tega, kako so ostale ločene tako od oblasti kot od ljudstva. Nemogoče je, da bi ljudje slavnostno jamranje dojeli drugače kot boj za ohranitev izgubljenih privilegijev.

Zato bi bil zdajšnji napeti trenutek intenzivnega pogajanja morda tudi skrajni čas, da se zamenja retorika in da svojo legitimnost začnemo iskati drugje. Da utišamo mistične pripovedi, ki so v svojem bistvu le liberalno zrcalo Janševega noriškega kraljestva, in si priznamo, da naše delo ni nič bolj ali nič manj pomembno od vsega ostalega. Ne, naša pogajanja za financiranje niso boj za Narodovo dušo. Pozabimo na ves ta pofl in si postavimo konkretno vprašanje: v čem in kako lahko financiranje umetniškega ustvarjanja danes črpa legitimnost? Kapitalistični odgovor je seveda takoj na dlani: legitimno je, če služi denar in ustvarja dodano vrednost. In takšna preobrazba vloge kulture se pod sedanjo oblastjo že dogaja. Kakšna pa je leva perspektiva? Jo sploh imamo?

Če si v naših slavnostnih govorih dovolimo pretenciozne besede o usodi naroda, bi sodržavljanom lahko ponudili tudi drugačno interpretacijo našega boja: umetniki ne želimo dostojnega življenja, ker bi bili nekakšna genialna narodna avantgarda, ampak zato, ker dostojno življenje želimo vsem ljudem. In naše ustvarjanje ni upravičeno zaradi tega, ker bi bilo nujno vizionarsko ali ker spodbuja naložbe, pač pa zato, ker je umetnost do človeka in družbe prijazna dejavnost. Kot bogata in razvita družba, v kateri si bo vse več dela treba izmišljevati, moramo stremeti k prihodnosti, v kateri bo ustvarjalno delo ena poglavitnih dejavnosti ljudi. Preprosteje povedano: bolje bo imeti več scenaristov in kiparjev kot pa fizičnih garačev in izžetih pisarniških delavcev. Večina ljudi se strinja, da so športne dvorane, parki, bazeni in igrišča pomembni javni prostori, čeprav zaposleni v njih ne delajo dobičkov in večina uporabnikov ne bo postala vrhunski športnik – zakaj ne bi podobno obravnavali storitve gledališč, kulturnih domov in galerij? Bolje bi bilo nameniti denar zaposlovanju v kulturnih institucijah kot pa v težkoindustrijske obrate, ki nas zaradi negativnih učinkov na okolje in zdravje na dolgi rok pogosto stanejo več.

Dvomim, da bo financiranje kulturne produkcije še dolgo lahko črpalo legitimnost iz svoje bližine z liberalnimi oblastmi, češ da ohranja kultiviranost naroda.

Ne trdim, da bo vse to kulturno udejstvovanje prinašalo briljantne umetniške opuse, bo pa vsekakor imelo pozitivnejše učinke na družbo kot še ena armada izgorelih prekarnih s.p.-jevcev, v ustvarjanje katerih država prav tako zmeče milijone evrov in ki prav tako povečini prodajajo konceptualno meglo. Zakaj ne bi sledili politiki polnega zaposlovanja in čim več ljudem zagotovili preživetje v panogah, ki so družbeno koristne, namesto da iz že obstoječih umetnikov delamo prekarne s.p.-jevce? Saj si vendar želimo sveta, v katerem bi vsi ljudje lahko počeli stvari, ki jih izpolnjujejo. V tej luči postane jasno, da so interesi večine umetnikov isti kot interesi večine preostalih delavcev. Namesto da kulturnike obravnavamo kot zaprti krog posebej izbranih ljudi s posebnim življenjskim slogom, bi resnično napredna politika stremela k temu, da »privilegij« ustvarjalnosti razširi na vse. Družbena avantgarda smo lahko le, če znamo odpirati te debate in dvigati pričakovanja tudi vsem ostalim.

Zato je od tod treba storiti še korak dalje in si priznati, da kulturne institucije kot ideološki otoki znotraj kapitalistične države – tudi kadar delujejo dobro – ne morejo biti končni cilj. Država je do umetnikov pokroviteljska, ustvarjalce sili, da delajo po nareku birokratov in podrejajo svoje delo razpisni logiki. Mar ne bi kultura cvetela bolje v družbi, kjer bi bile zagotovljene materialne razmere za preživetje, ne da bi bilo treba dokazovati svojo vrednost različnim komisijam? Kjer bi bil dostop do brezplačnih stanovanj, šol, zdravstva in javne infrastrukture zagotovljen vsem ljudem in bi s tem večji množici odprli pot do prostega časa in sredstev, potrebnih za ustvarjalno raziskovanje? Mar ne bi ločnica med »visoko« in »ljudsko« umetnostjo izginila, če umetnikom ne bi bilo treba upravičevati svojega delovanja s tem, da so bodisi visoki bodisi ljudski?

Morda je težko umestiti takšna daljnosežna razmišljanja v konkretne boje proti nesorazmernim rezom, ki potekajo ta trenutek. Ti so vedno bolj kompleksni in pogojeni s kompromisi. A zdi se, da bo na dolgi rok za uspeh treba te boje prej ali slej pripeti na širše in bolj ambiciozne politične cilje ter drugače razumeti svoj razredni položaj. Dvomim, da bo lahko financiranje kulturne produkcije še dolgo črpalo legitimnost iz svoje bližine z liberalnimi oblastmi, češ da ohranja kultiviranost naroda. To niso več 90. leta. Za mlajšo generacijo umetnikov so zato današnji boji priložnost za spremembo retorike – čas, ko lahko jasno artikulira ljudem, da so na njihovi strani in da to ni le boj za cehovske privilegije nekaj elitnih posameznikov. Verjetno bo za kaj takega potreben tudi intenzivnejši razredni boj znotraj kulturne sfere same. A če umetniki nismo sposobni premisliti svoje vloge v družbi in stremeti k njeni transformaciji, je morda res bolje, da nimamo svojega praznika.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.