26. 6. 2008 | Mladina 26 | Kolumna
Vzgojni učinek predsedovanja
Potrdil se je vtis, da je slovenska (vladajoča) politika zadovoljna zaprta v tukajšnje vesolje, dovolj veliko za njene ambicije, a premajhno za njeno razgrajanje
© Tomaž Lavrič
Ali lahko, če je tvoja notranja politika klavrna, dobro vodiš zunanjo politiko? Ali lahko ob nič kaj prida zunanji politiki dobro vodiš Evropsko unijo?
Načelno se zdi odgovor jasen. In konkretno?
Naše predsedovanje Uniji se bo vsak hip izteklo. Ocene ob koncu se zelo približujejo napovedim pred začetkom vodenja, ki so ga osebki z razvitim smislom za humor ali samopromocijo primerjali z vstopom v EU ali kar z osamosvojitvijo. V tehničnem pogledu smo stvar izpeljali spodobno, v političnem precej pod tistim, kar bi bilo zaželeno in mogoče.
Za tehnično izvedbo predsedovanja je - ob obilni logistični pomoči evrobirokracije - sposobna vsaka članica Unije. Sami smo vpregli v projekt množico sodelavcev in porabili precej desetin milijonov evrov. Na koncu smo poželi obvezne tuje pohvale, čeprav smo zgolj dosegli uveljavljene standarde.
Drugače je z vsebinsko, politično dimenzijo slovenskega predsedovanja. Je daleč od katastrofe, hkrati pa daleč od tega, da bi Slovenija predsedovanju vtisnila svoj koristni pečat.
Tega od nas tudi niso pričakovali; smo majhna, nekoliko podpovprečna, še sveža in nevplivna članica skupnosti. Nasploh so posamična predsedovanja redko ali nikoli »zgodovinska«. Pomembne premike prinaša tiho dogovarjanje zlasti med velikimi tremi (Nemčija, Francija, Anglija) ali pa zložno gibanje celote, ki se praviloma ravna po najpočasnejši ladji v konvoju (kot zdaj ob irskem referendumu). Poleg tega smo Uniji predsedovali v napornem času njenega institucionalnega in političnega zastoja (ki naj bi ga pomagala odpraviti prav lizbonska pogodba), mednarodne finančne krize, pritiska vitalne Azije itd.
Vendarle je EU kljub inflaciji in finančni krizi v dokaj dobri gospodarski kondiciji - za zdaj. Tako kot na nacionalni ravni je tudi v Uniji laže reševati težave in spore v času debelih krav. Hkrati v kritičnega pol leta ni izbruhnila nobena akutna kriza, ki bi trdo preizkusila vodstvene sposobnosti predsedujoče, njen leadership. Pri vodenju sta nam tiho pomagali zlasti Nemčija in Barossova komisija.
Tako bi se lahko vendarle bolj izkazali.
To še najmanj velja za velika vprašanja odnosov Unije z drugimi svetovnimi centri moči, za energetsko in ekološko tematiko itd. Ta razmerja preprosto presegajo naš horizont kakršnegakoli vplivanja - in pogosto, žal, tudi zanimanja. A tudi tu si nekatere ambiciozne predsedujoče države, čeprav majhne, izberejo posamične točke in skušajo nanje vsaj opozoriti, moralno ali drugače. Slovenija se je vsemu temu raje izogibala. Izvedenci Evropskega političnega centra so sredi našega mandata ugotovili, da slovensko predsedstvo zbuja občutek, kot da se pri kontroverznih temah boji odgovornosti. Nekaj podobnega je rekel tudi Greenpeace.
Nič nismo pokazali na svojem domnevno specialnem področju - Balkanu. Kosovska kriza k sreči ni izbruhnila s polno močjo, a vprašanje ostaja nerešeno, regija pa nestabilna. Kot posredniki se nismo izkazali, manjkala sta nam koncept in pregled. V bistvu se je potrdilo, da je to območje pomembno za naše gospodarstvenike, za politike pa razen Hrvaške ne.
Predsedovanja tudi nismo izrabili za to, da bi položaj in avtoriteto Slovenije okrepili v dvostranskih odnosih. Na Balkanu imamo zdaj morda manj ugleda kot pred predsedovanjem, z Rusijo zaradi nepotrebnega plesanja po mahljajih ameriške taktirke še naprej škripa, nič nismo naredili za naši manjšini v Avstriji in Italiji ali za to, da bi v EU bolj uveljavili svoj prav v zvezi s Hrvaško.
Za konec se nam je zgodil kljubovalni, zmedeni, nehvaležni, opozorilni ali kakršenkoli že irski referendumski ne. Slovenija zanj seveda ni kriva - vsa Evropa je pred glasovanjem gledala proč in se delala, kot da se je ne tiče. Tudi dosegli bi lahko najbrž malo ali nič. Toda bili smo predsedujoči in tako odgovorni za celoto dogajanja. Če bi grozeči »ne« dovolj zgodaj prepoznali in nanj glasno opozorili, bi napravili vsaj dober vtis in ustvarili občutek pozornega vodenja. To je bil tudi naš interes, saj v poreferendumski zmedi zelo oživljajo glasovi o Evropi dveh hitrosti, konceptu, ki bi nas znal potisniti na zanemarjeno obrobje skupnosti.
Kljub nenadnemu mrgolenju Slovenije po Uniji in Unije pri nas je predsedovanje scela potrdilo vtis, da je slovenska (vladajoča) politika v normalnih časih zadovoljno zaprta v svoje tukajšnje vesolje, dovolj veliko za njene ambicije, a premajhno, da bi brez škode prenašalo njeno razgrajanje.
Na notranjepolitično življenje, tudi volitve, predsedovanje ne bo občutneje vplivalo. Javnost ga je spremljala dokaj ravnodušno, deloma iz enakih razlogov kot politika, deloma zato, ker ima Unijo, podobno kot prebivalstvo po vsej EU, zgolj za projekt političnih elit, te pa ji niso posebno pri srcu. Svoje je napravil tudi nizek profil našega predsedovanja, zavedanje o njegovem skromnem dometu, navsezadnje pa tudi njegova fizična zaprtost v sijajno osamljenost Brda.
Za slovito prepoznavnost in krhko samozavest Slovenije je bilo predsedovanje kljub vsemu dobrodošlo. Širšemu krogu ljudi je hkrati prineslo nekaj izkušenj in spoznanj o notranjem delovanju EU. Tudi Unija je od slovenskega predsedovanja verjetno dobila približno tisto, kar je pričakovala.
Sedanji oblasti je koristilo bistveno manj, kot si je obetala pred pol leta. Neki učinek pa posnetki Janševega druženja z evrovoditelji, Barossove pohvale ob koncu mandata, premierove (nepreverjene) besede o neprespanih nočeh zaradi silovitih naporov pri usklajevanju itd. najbrž le imajo. Oblast se zaradi predsedovanja Uniji nekaterim zdi bolj legitimna ne glede na to, kaj zganja doma.
V tem pogledu je članstvo v EU šibka zaščita. Tudi to je eno od tihih sporočil našega predsedovanja. Toda Bruselj se zlasti od avstrijske izkušnje dela slepega in gluhega za avtoritarne prakse v posamičnih članicah. To bo nekoč še obžaloval.
Za konec še vprašanje, ali je imelo predsedovanje tudi vzgojno funkcijo. Ali je torej na tiste naše ljudi, ki so imeli s predsedovanjem največ opraviti, vplivalo pozitivno, jim razširilo obzorja, jih napravilo večje demokrate in morda celo boljše ljudi?
Posnetki nacionalne TV vztrajno kažejo, da se naš premier med druženjem z visokimi osebnostmi iz velikega sveta Evrope in Amerike veliko nasmiha, smehlja, smeji, treplja in se nasploh vede neprimerno bolj priljudno kot na tej strani meje, ki je pravzaprav ni. Tu navadno prav grdo gleda.
Odgovor je torej pritrdilen. Blagodejni vzgojni učinek predsedovanja deluje in bo tudi doma trajal vsaj do volitev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.