Mestece Koper

Tisti čudni mazohistični trenutki, tako značilni za ta prostor

Če kaj človeka ne le preseneti, marveč tako rekoč vrže iz tira, je to vprašanje kakšnega tujca, ko se zdi odgovor samoumeven, a ga ni. Tako se vrstijo tuji diplomati, ki nas iskreno, popolnoma brez ironije, sprašujejo v zvezi z znanim slovensko-hrvaškim sporom o meji: kaj vi Slovenci zares hočete?
Poglobimo se za trenutek vase in vprašanje neha biti izraz tujčevega neznanja. Ali res vemo, kaj hočemo, in ali smo to tujcem, ki so pripravljeni trenutek svetovnega časa posvetiti tudi temu, dodobra pojasnili? Ter ali smo detajle, ki so sicer načeloma znani, razvrstili v pravilen vrstni red - od najpomembnejšega, ko odklonov ni, do malenkosti, pri katerih so kompromisi možni in neizogibni?
Res, kaj dejansko hočemo! Sporni naj bi bili tisti zaselki, toda ali sami sebe ne bomo, razen če se osebno ne nagibamo k sentimentalnosti, ki je za nas značilna, prepričali, da bi zanje dali roko v ogenj. Pa tisti mejni prehod, ki ga je naš minister lahkomiselno podaril Hrvatom začasno, ne misleč, da začasno zlahka preide v trajno. In še kaj.
Vse te potankosti omenjamo tu in tam, je pa nekaj, o čemer navadno molčimo. Že vemo, zakaj. Gre za veliko večjo stvar, smo pa bili že večkrat v stanju, ko smo se odpovedali pomembnemu (odpovedali smo se južni Koroški, ko so nam jo Avstrijci ponujali). Odpovedali smo se že marsičemu pomembnemu in potem to kratko malo potisnili iz misli. Pravkar so nas natančni Švicarji obvestili, da veliko tovarno, enega naših dosežkov najvišje vrste, ki smo jim jo meni nič, tebi nič prodali upajoč, da se bodo z njo postavljali, porivajo med navadne obrate in izgublja celo svoje nekdanje ponosno ime.
Namesto da bi jo vsaj združili z drugo firmo, s katero se še postavljamo po svetu, zlasti v Rusiji, in tako dozidali še eno nadstropje v stavbi naše prepoznavnosti, smo jo spravili na seznam tistega, kar je treba pozabiti. Tudi to znamo, pozabiti.
Vrnimo se na začetek. Vemo seveda, česa ne poudarjamo posebej, ko gre za spore o meji s Hrvaško! Veliko pogosteje bomo govorili o rečici pri Sečovljah, ki se komaj vidi, o nekaj kilometrih spornega brega na Muri in o - da ne pozabimo! - »celovitosti Piranskega zaliva«. Zadnje je sveto vsem političnim strankam, molčimo ob pripombi hrvaškega predsednika, ali mislimo potegniti mejo tako, da bodo Savudrijčani s pomola lahko samo namakali noge v ... seveda slovenskem morju. Čudno, nihče nam še ni pripisal zlobne namere, da si želimo zaradi celovitosti zaliva prisvojiti še metrček savudrijske obale ...
Vse te potankosti drugorazredne vrste nam zastirajo pogled na tisto, kar ima drugačno vrednost, o čemer pa govorimo najmanj. Tam v globini našega zaliva - saj v resnici je vse naše morje en sam zaliv - stoji kraj, ki je bil v prejšnjih časih znan le po tem - gledal sem stare enciklopedije -, da so tam imeli zapor za najhujše zločince. Mestece Koper. Zdaj silijo turisti, in tudi mi, najraje mimo njegovih žerjavov in pomolov, v varno zaledje Portoroža ali v ohranjeno baročno lepoto Pirana. Pa še v Izolo. Koper je postal pristanišče, ne, velika luka. Pravkar sem dobil vpogled v primerjavo števila pretovorjenih kontejnerjev - tako ali tako se dandanes skoraj vse prevaža po morju - v Kopru, Trstu in na Reki. Pretovorjenih kontejnerjev je v Kopru in nekdaj tako ponosnem Trstu skoraj enako. Reka, ki naj bi bila ponos hrvaškega gospodarstva, zaostaja za celo polovico!
Zdelo bi se samoumevno, da je v načrtih naših pogajalcev o meji s Hrvaško mestece Koper (naj mi Koprčani oprostijo namerno ironijo) daleč najpomembnejša tema. Omenjamo pa ga le mimogrede, če sploh. In tudi tisto, kar ustvarja morebitne težave: potrebo, da njegove morske poti zavarujemo s popolnoma jasnim in neomajnim, z vsemi potankostmi zaznamovanim stikom z odprtim morjem!
Tu je začetek in konec razprave o meji, varovati moramo, zdi se, vse pravice, črno na belem in brez nejasnosti, tako kot bi bil zavarovan Hamburg (ki ga sicer Nemcem nihče niti v sanjah ne oporeka). Veliko se je govorilo o »zgodbi o uspehu«, ki naj bi jo doživeli v Drnovškovem času, in nekatere stvari smo pri tem napihnili. Koper pa je zgodba o uspehu in varovati jo je treba, tudi če Hrvaška stokrat zatrjuje, da ji na misel ne pride delati težav pri prehodu ladij na poti v Koper. Lahko ji tudi verjamemo, toda verjeti ni dovolj.
Dejstvo je, da Reka, ki je bila ponos Madžarov, potem Jugoslavije in bi morala biti ponos Hrvatov, sramotno zaostaja za mestecem Koper, čeprav je veliko mesto z dvojno železniško povezavo proti Evropi. To se še ne spreminja, ne bi pa zameril Hrvaški, če bi o tem razmišljala in bi to v prihodnje nekako hotela spremeniti v škodo Kopra. Torej, prav zaradi tega: stik med Koprom in odprtim morjem naj bo urejen, enkrat za vselej, za dobre in, če bi bilo treba, tudi za slabe čase.
Saj moramo vendarle misliti na nekatere hibe v svojem značaju! V mestecu Koper, ki je velika luka, najprometnejša na severnem Jadranu, stoji banka, ki nosi ime mesta. Kaj smo storili v zagonu našega prehoda v veliko kontejnersko dobo? Prodali smo banko. Komu smo jo prodali? Skoraj neverjetno se sliši, ampak prodali smo jo Italijanom. Za to so se zavzemali vodilni ljudje koprske luke. Imamo pač čudne mazohistične trenutke. Tako kot pri Leku. Prime nas, da bi se komu podredili. Včasih se tej skušnjavi, rekel bi bolezni, ne moremo upreti. Radi izgovarjamo velike nacionalne besede. Roka pa nam sama podpisuje pogodbo o odpovedi nacionalnim interesom. Roka, ki ne ve, kaj dela. Skoraj se mi utrne pošastna misel, da bi tudi Koper kdo lahko začel spreminjati v navaden tuji obrat. Sicer pa, ali ne postajamo sramežljivo negotovi, ko govorimo o resnično potrebnem drugem tiru?! Z autostradami kopljemo sebi dolžniške jame. Z luko ni jam, je čisti dobiček. In vendarle imajo autostrade popolno prednost, drugi tir pa bo, ko bo. Ne kmalu.
Včasih mi pride, da bi predlagal, naj si naši vrhunski menedžerji odsekajo desno roko. Da ne bi v hudih trenutkih, ko jih prime nacionalno malodušje ali kaj drugega, hujšega, podpisovali dokumentov, ki jih ne bomo mogli preklicati. O odnosih s Hrvaško pa mislim vse najlepše. Potem ko bodo podpisani papirji, ki bodo zagotavljali varstvo naših interesov. Med drugimi interes mesteca Koper.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.