dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

 |  Mladina 8  |  Kolumna

Kaj imamo od teh vojn?

Zgrešenost vojaških posegov in problematičnost ekonomskih embargov sta vidni od daleč. Izhod je v zamenjavi vojaških operacij s civilnimi programi.

Padec nizozemske vlade zaradi umika nizozemskih vojakov iz Afganistana je razkril, kakšne so lahko politične posledice napačnih vojaških odločitev in visokih stroškov vojaških operacij. Po domala treh desetletjih je vsakomur jasno, da z vojaškimi operacijami afganistanske vojne ni mogoče dobiti. Rešitev je v zamenjavi vojaške moči s civilno pomočjo in globalno diplomacijo. Težava pa je tudi ekonomska. Stroški vojaških operacij in obrambni proračuni postajajo v sedanji fiskalni krizi razvitih držav ekonomsko nevzdržni in zato politično sporni. Nato se je tako znašel v pričakovani krizi, nanj pa se veže tudi nedomišljena kolektivna obramba EU. V tem precepu tiči tudi Slovenija. Mladinina peticija ji ponuja alternativo. Toda dejansko ne gre toliko za ukinitev vojske, kot menijo njeni nasprotniki, temveč za njeno radikalno transformacijo.
Na izhodišču stoji pomembno globalno sporočilo. Politično-ekonomska zgodovina nam zadnjih štiristo let dokazuje sistematično povezanost ekonomskih, političnih in vojaških ciklov. Tudi zadnja velika depresija v letih 1929-1933, primerljiva s sedanjo recesijo, je končala v vrtincu II. svetovne vojne. Teoretske napovedi za sedanje desetletje napovedujejo povečanje rivalstev in koncentracijo moči, večje konflikte in morda tudi svetovni spopad pa lahko pričakujemo po letu 2025. Osrednji spopad se obeta med ZDA in Kitajsko. Usodno zgodovinsko mehaniko je mogoče tudi ukaniti. Lahko stavimo na ZDA in njeno mehko pojemajočo moč, tudi globalna ekonomska povezanost deluje pomirjajoče, goste mednarodne institucionalne mreže znajo stabilizirati konflikte. V ospredju so preprosto nove nevarnosti in tveganja, brez tradicionalnih vojaških sovražnikov. Tu so podnebne spremembe in ekologija, demografske spremembe in siromaštvo ...
Toda igra številk pove več kot običajna prepričevanja. Po podatkih uglednega SIPRI na svetovni ravni izdatki za oboroževanje spet naraščajo. V obdobju 1999-2008 so narasli za 45 odstotkov in so leta 2008 znašali kar 1460 milijard dolarjev. Osem desetin izdatkov je koncentriranih v 15 državah, polovico od tega v ZDA. Prav ZDA bodo imele v letu 2010 največji vojaški proračun v svoji zgodovini. Toda 680 milijard USD je samo neposreden vojaški proračun, dejansko pa zavzema skupaj z vojaško industrijo, socialnimi izdatki in odplačevanjem vojnih dolgov več kot 1400 milijard. Svet se torej oborožuje, vojne pa so vse dražje. Iraško ocenjujemo na 3000 milijard USD, afganistanska na mesec stane povprečno 30 milijard. Za primerjavo, zgolj 27 milijard povprečno na leto namenijo ZN za svoje mirovne operacije, za odpravo lakote bi potrebovali vsako leto 160 milijard USD.
In kaj imamo od teh vojn? Bližnji in Srednji vzhod je že desetletja center svetovne nestabilnosti, Irak in Afganistan se utapljata v kaosu, Somalija in Pakistan dobivata status »nove fronte boja proti terorizmu«. Zgrešenost vojaških posegov in problematičnost ekonomskih embargov sta vidni od daleč. Razpad gospodarstva, državne administracije in tradicionalne kulture je sorazmeren z dolžino in globino vojaške intervencije. Afganistan se za Američane spreminja v drugi Vietnam. Vojne v gverilskih razmerah preprosto ni mogoče dobiti. Izhod je v zamenjavi vojaških operacij s civilnimi programi. Afganistanske province potrebujejo sistem izgradnje države, želijo zdravnike, šolnike, administratorje, policiste za postavitev normalnih razmerij, potrebujejo predvsem vojake, ki zagotavljajo civilni servis, in ne vojaške operacije. Nasilna politika in odrešilne vojaške formule ne prinašajo rešitev, Afganistancem, tudi talibanom, je treba ponuditi razvojno alternativo.
Američani so po II. svetovni vojni za porušeno Zahodno Evropo imeli rešitev, Marshallov plan in Trumanovo doktrino. Danes bi Obama moral dokazovati moč ZDA s sposobnostjo pomiritve sporov in preprečevanjem spopadov. Najmočnejše orožje miru sta ekonomija in institucionalna povezanost. EU je dober dokaz za oboje. Ves združevalni kvas desetletja goji na ekonomskih in diplomatskih temeljih, povezala je sprte države v institucionalno mrežo, ki utrjuje mir in postavlja v ospredje druga varnostna in politično-ekonomska vprašanja. EU je sicer prihodnjo kolektivno obrambo ohranila v okviru Nata, toda prav Nato bi moral postati manj ameriški in bolj evropski, manj vojaški in bolj socialno razvojni. Zato bi moral Nato, če že sodeluje pri vojaških intervencijah zunaj meja EU, postaviti v ospredje civilne in manj vojaške cilje svojih misij. Balkan bi lahko bil prva in hkrati prava učna ura novega delovanja, drugačne kooperativne varnosti, primarnega civilnega delovanja vojaških formacij.
Tu leži ključ za možno reformo slovenske vojske. Rešitev ni v nakupih oklepnih kolesnikov, vojaških letal ali ladij, temveč v formacijah civilne zaščite, v oblikovanju enot za delovanje v zdravstvu, šolstvu, socialnih mrežah ... Ne gre za razpad vojske, temveč za njeno primarno civilno delovanje, namesto vojaških akcij se ukvarjamo s postavitvijo socialne države. Legitimnost vojaških intervencij bi morali graditi s civilnimi programi v okviru vojaške organizacije. Takšna reforma slovenske vojske ima tako lahko trojni učinek. Najprej radikalno zniža neproduktivni vojaški del proračuna na račun civilnih programov, ki imajo večji multiplikativni učinek za domače gospodarstvo. To je pomembno za fiskalno stabilizacijo države. Na drugi strani s politično inovacijo slovenska vlada spodbudi spremembe v okviru Nata, z njegovo evropeizacijo pa utrdi svojo diplomatsko vlogo v EU. In tretjič, Slovenija se umakne iz misij, ki so predvsem vojaške, in deluje srednjeročno predvsem na Balkanu, ki je naše strateško interesno območje. Varnost je za nas evropska javna dobrina, zanjo plačujemo kot del EU, kot člen Nata prodajamo-ponujamo vojaški civilni servis.
Ko ste v brezizhodnem položaju, potrebujete pravljične zgodbe, da vam povrnejo zaupanje in upanje. Civilna vojska je očarljiva zgodba, ki lahko pritegne ljudi, če bodo imeli od nje koristi. Ne zaradi zmage dobrega nad zlim, temveč zaradi večje blaginje doma in varnosti državljanov v tujini. EU potrebuje novo varnostno politiko, Slovenija lahko postane del te zgodbe. Toda zgodba stoji, če se zgodi. In Pahor bi prav na tej točki postal dejanski anti-Janša.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.