Heni Erceg

Heni Erceg

16. 6. 2011  |  Mladina 24  |  Hrvaška

Evropska Hrvaška

Split pač ni nikakršna ekskluzivna izjema, ampak samo radikalen predstavnik večine države, globoko prežet s sovraštvom, bodisi do Srbov, ki bi jih najraje odlagali “na vrbe”, bodisi do homoseksualcev, ki bi jih najraje pobijali

Hrvaška je navsezadnje dobila zeleno luč za dokončanje pogajanj z Evropsko unijo. Trajalo je dolgo in bilo je naporno, a se je vendarle srečno končalo in prav ganljivo je bilo gledati hrvaško premierko in njenega slovenskega kolega Pahorja, kako se skupaj veselita skorajšnjega konca mučnega opravila, pri katerem je bil pomemben tudi prispevek slovenskega premiera. Celo evropski uradniki niso skoparili s pohvalami, deležni so jih bili hrvaška vlada, pa tudi državljani, saj so dosegli velikanski napredek pri krepitvi demokracije in človekovih pravic. V glavnem, Hrvaški je manjkalo prav malo, pa bi postala zgledna država.
Le nekaj dni prej je EU kot kurantno sveže meso vrgla obtožnico zoper Tomislava Merčepa, obtoženega vojnega zločina nad več kot 40 srbskimi civilisti. Gre za primer, s katerim je tukajšnje pravosodje politično manipuliralo kar 20 let, saj je bil Merčep medtem spoštovan parlamentarni poslanec, potem kandidat na volitvah za predsednika republike in tudi, to je najpomembneje, dobrodošel gost v kabinetu sedanje premierke. O njem in njegovem eskadronu smrti je samo upokojeni Feral Tribune napisal milijon člankov, v zahvalo pa mu je moral tednik, seveda na podlagi sodnih odločb, nenehno izplačevati milijonske odškodnine, ker naj bi mu bil prizadejal »duševne bolečine«.
Več tisoč strani obsegajoči »dosje Merčep« se je, tako kot trupla njegovih številnih žrtev, dolgih 20 let ohlajal v predalu državnega tožilca, zdaj pa, tik pred koncem pogajanj z EU, so ga s pridom uporabili - čeprav v njem ni nobenih novih ali doslej neznanih podrobnosti - kot enega od dokazov za to, da je Hrvaška država z urejenim pravosodjem, človekovimi in manjšinskimi pravicami ... Pa je iz Bruslja prispela hvalnica Hrvaški, »zgodbi o uspehu«.
A potem je ta država pokazala svoj pravi obraz le dan po prisrčnih pohvalah iz EU. Obraz brezumnega, nevarnega sovraštva se je surovo razkril v Splitu, na Paradi ponosa, kjer je skoraj deset tisoč tako imenovanih državljanov napadlo borih 200 udeležencev parade. S silovitostjo besnih hijen so sredi mesta, polnega turistov, navalili na homoseksualce, intelektualce, novinarje, udeležence mirnega sprevoda, jih obmetavali s kamenjem, steklenicami, eksplozivnimi telesi ... Grozeče ozračje linča so dopolnjevali kriki in skandiranje »pravih moških«, ki so imeli desnice dvignjene v fašistični pozdrav: »Ubij, ubij pedra! Ubij, ubij Srba!«
Po nekaj urah popolne zmede in divjaškega izživljanja so nasilneži dosegli zmago, Parada ponosa je bila prekinjena, udeleženci evakuirani iz mesta v spremstvu policije, slike kaosa, nasilja in sovraštva pa so obšle svet. Vse skupaj je nemudoma dobilo politične konotacije, Amnesty International se je ostro odzvala, tuji diplomati napovedujejo, da bodo zahtevali nadzor nad hrvaškim pravosodjem, v glavnem, bližajoči se konec pogajanj je spet vprašljiv.
Samo dan po evropskih hvalospevih je postalo jasno, da se bo na Hrvaškem še naprej igralo po starih, balkanskih pravilih in da bo poziv k umoru in telesnemu nasilju še vedno veljal le za manjši prekršek. A številni tuji turisti, zgroženi nad barbarstvom, ki so mu bili priča, bodo brez dvoma domov odšli s podobo neprijetne, bučne krčme, v kateri je diskriminacija dejansko merilo odnosa večine do katerekoli manjšinske skupine ljudi drugačne narodnosti, vere ali spolne usmerjenosti ...
Vendar pa se takšno nenadzorovano nasilje niti po naključju ni pojavilo samo od sebe, ampak ga je že več dni pred Parado ponosa vztrajno podpihovala lokalna oblast in še bolj cerkev. Splitski župan, primitivni, retardirani fašist, je ves čas sporočal, da nikakor ne podpira homoseksualcev, ker je to »v nasprotju z njegovim političnim prepričanjem«, potem pa je o prelivanju krvi in strašljivem ozračju linča pripomnil, da so jo homoseksualci pravzaprav še »dobro odnesli«. Pa vendar je, pošteno rečeno, splitski župan samo neuk in ekstremen poganjek polikane vladajoče elite.
Zato je zaman prizadevanje oblasti, da bi, zgolj zaradi znova ogroženega, krhkega odnosa z EU, zmanjšala pomen dogajanja v Splitu in ga skušala prikazati kot osamljen eksces. To mesto pač ni nikakršna ekskluzivna izjema, ampak samo radikalen predstavnik večine države, globoko prežet s sovraštvom, bodisi do Srbov, ki bi jih najraje odlagali »na vrbe«, bodisi do homoseksualcev, ki bi jih najraje pobijali.
Vse to ob podpori katoliške cerkve, ki se je dodatno razbesnela po nedavnem obisku svetega očeta, tega konservativnega moža, ki je Hrvatom med drugim nazadnjaškim govorjenjem omenil tudi deviantnost homoseksualnih zvez, ki so vredne prezira in peklenskega ognja. Seveda je cerkev takoj nato zahtevala prepoved splava in seveda je že dneve pred Parado ponosa v Splitu zagovarjala homofobijo in s tem tudi nasilje. V zvezi s tem sta zelo zgovorna predstavitev homofobnega pamfleta pod naslovom »Gejevske parade - manifestacije sprevržene seksualnosti«, ki ga je pripravil neki župnik, in sporočilo avtorja, najverjetneje v imenu cerkve - katere dušnim pastirjem je vsakršna deviacija, posebej še pedofilska, seveda tuja -, da homoseksualci zahtevajo enakopravnost »na podlagi napak usmerjenega spolovila«, zato »naj se namesto po mestnih ulicah raje sprehajajo po kanalizaciji«.
In navsezadnje je resnično bistvo shizofrenosti nacije, ki večinoma prezira prav najboljša pravila EU, katere članica naj bi Hrvaška zdaj zdaj postala, spet najbolje povzel neki duhovnik, ki je dejal, da je »srečen, ker so podobe nasilja in dvignjenih desnic obšle svet, saj smo tako pokazali, da tu ne trpimo nenormalnega vedenja«. V imenu tega: Dobro jutro, Evropa!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.