Bernard Nežmah
-
14. 9. 2018 | Mladina 37 | Kultura | Knjiga
V preteklih dobah so poznali pogled v prihodnost v obliki utopičnih idej, modernosti pa ostaja samo še preteklost kot retrotopija. Še več, globalna epidemija vere v večni napredek se umika globalni epidemiji nostalgije. Prihodnost namreč ni več obetavna, je mora, ki jo tvorijo strah pred izgubo službe, bojazen, da vam zaradi neplačanih dolgov zasežejo dom, da vaše znanje nima več tržne vrednosti. A lucidni sociološki proučevalec Zygmunt Bauman (1925–2017) je bil žrtev hiperprodukcije, pod katero je v zadnjega četrt stoletja produciral v povprečju več kot knjigo na leto. Posledica je enostavna – namesto poglobitve v eno temo je prinašal široke vpoglede. Tako namesto diahronih primerjav predstavlja sedanjost kot unikatno, čeprav so si denimo tudi v renesansi postavili za utopijo vrnitev v preteklost – v antiko.
-
14. 9. 2018 | Mladina 37 | Pamflet
Oboroženi napad na ustavno ureditev
Nekaj dni pred glasovanjem o vladi Marjana Šarca je časnik Delo objavil anketo, po kateri je priljubljenost njegove stranke od časa volitev padla za polovico. Podatek, ki sicer ni sprožil ne odzivov ne premišljevanj, je šokanten. Pred časom smo prebirali, kako se je število novih članov stranke LMŠ skokovito povečalo, po drugi strani pa se je množica njenih podpornikov razpolovila. Za te, ki pristopajo, je motiv evidenten: ker ima vladna stranka največjo moč kadrovanja, je postala pač vabljiva za karieriste. A zakaj osip navdušencev med državljani? V čem se razlikujeta predvolilni od povolilnega Šarca? Prvi je volivcem napovedoval, da z njim prihaja čas novih obrazov, nove generacije politikov. Drugi pa se je postavil kot rešitelj odstopljene vlade, katere člane je znova vrnil v ministrsko in druge oblastniške ekipe. Kot politik, ki je vladi Mira Cerarja ml. omogočil metamorfozno preživetje. Polovica prvotnih Šarčevih navdušencev se očitno počuti izigrano. In nekdanji imitator se je zaradi želje po premierstvu odpovedal ljudski moči svoje stranke.
-
7. 9. 2018 | Mladina 36 | Kultura | Knjiga
A zanjo je kajpak poplačan s slogom, v katerem so stavki kot magnet, ki z enako močjo vleče prav do zadnje strani. Kaj je torej pisateljeva čarobnost? Ko je francoski pisatelj Patrick Modiano izvedel, da je dobil Nobelovo nagrado, so ga obkolili novinarji, on pa je namesto z evforijo postregel s skrbjo: »Rad bi vedel, zakaj so me izbrali.« Pasja pomlad je knjiga o umetnosti spominjanja. Romani podrobno upodabljajo svoje glavne junake, francoski romanopisec pa naredi nasprotno: z eno samo fotografijo prikliče spomine, ki pa narišejo le obris sence izginulega fotografa. Ali z besedami romanesknega pripovedovalca: »Ni maral, da bi ljudje in stvari izginili, ne da bi pustili sled za seboj.« Današnji čas je doba hiperprodukcije in kopičenja obilja, avtor pa za izhodišče postavi smeti, se pravi spomin na tovariša, ki se je odselil in izginil pred 30 leti. Nekdanji fotograf je bodočega pisatelja izzval: je moč z besedami ustvarjati tišino?
-
7. 9. 2018 | Mladina 36 | Pamflet
Vest o Štajerski vardi, skupini zakrinkanih bojevnikov, oboroženih s sekirami in strelnim orožjem, ki se urijo v gozdu pod vodstvom predsedniškega kandidata Andreja Šiška, je preplavila medije. Jasno, vsi smo proti takšni nasilni formaciji, ki bi vzela red v svoje roke. To je točka, ki civilizacijo loči od zakona divjega zahoda.
-
31. 8. 2018 | Mladina 35 | Kultura | Knjiga
Carlos G. Villa: Nova država za novi svetovni red
Politično je kajpak provokativno postaviti, da je šlo za manever vodilnega razreda, da bi kompaktna celota na silo spremenila politično usmeritev. In da so poraženci najnižji družbeni sloji. Ker je avtor, španski raziskovalec Carlos G. Villa, delo pretenciozno zastavil na več desetletni časovni osi, je nepoznavanje zgodovine reševal z metodo intervjujev, s katero je pridobival vedenja in znanja iz rok nekaj deset akterjev zgodovine. To je običajno pri novinarskih reportažah, od znanstvenega teksta pa je pričakovati, da bo vednost ustvarjal in je ne povzemal. Še zlasti, ko mu duh časa v sedemdesetih letih pojasni tedanja partijska funkcionarka – pa tako beremo, da so imele institucionalne elite lastno moč odločanja mimo partije ali da se je državni aparat osamosvojil od partijskega vrha že leta 1952!? Materialnih napak je v delu precej: od sicer minornih napačnih datumov (aretacija Borštnerja, JBTZ) prek izpustitve omembe srbskih voditeljev Nikezić-Perović v Titovem obračunu z liberalci 1971/72 pa do afer s prodajo orožja Libiji in Iraku, hkrati pa izpusti najbolj razvpiti primer Etiopije. To postavi pisca v očeh bralca na raven priložnostnega poznavalca. Najboljši del knjige so dokumenti o ocenah CIE in ameriške vlade o Jugoslaviji, zlasti še odločitev, da leta 1989 premieru Markoviću ne ugodijo z reprogramiranjem dolga. Posledica je bila neprepričljivost zvezne vlade in pohod republiških osamosvojiteljev. In seveda odlomki, ki razkrivajo, kako je zaradi nezmožnosti odplačevanja dolgov Mednarodni denarni sklad že na začetku osemdesetih let jugoslovanskim oblastem postavil diktat opustitve socializma in prehoda na tržno gospodarstvo. Pravzaprav škoda, da se avtor ni osredotočil le na temo – kako so mednarodna posojila spreminjala ustroj Jugoslavije.
-
24. 8. 2018 | Mladina 34 | Kultura | Knjiga
Franci Demšar, Renata Zatler: Javna hiša Slovenija: politično kadrovanje
Vsaka vlada zamenja serijo direktorjev državnih uradov in podjetij ter članov nadzornih svetov, pač po načelu, da lahko korupcijske posle ustaviš le z novim, bolj poštenim vodstvom. Torej kadrovske menjave kot glavni model urejanja družbe. Nazorno in enostavno? Nasprotno, avtorja pokažeta, da prav vlade generirajo sistem, ki odpravlja avtonomnost uradništva in institucij. Primeri, ki jih prinašata, so slikoviti in zgovorni, najsi bo način, s katerim si je premier Drnovšek kupoval podporo medijev in sočasno demonizacijo svojih tekmecev, ali pa delovanje »nezamenljivih« uradnikov oz. »gospodov 10 odstotkov«, ki zasedajo manj opazna mesta, pri čemer pa iz ozadja vodijo vsebine razpisov, ki vnaprej profilirajo njihove kliente. Knjiga je hkrati analiza in poskus izdelave bolj odprtega sistema, ki bi onemogočal najbolj frapantne kadrovske in finančne zlorabe. V zadnjih letih smo denimo doživeli vrsto izborov, ob katerih se je javnost le čudila: kako je mogoče, da je izbran kdo, ki razen političnih botrov ne premore praktičnih znanj in izkušenj? Kaj je torej lek v takih zadevah? Kot običajno – transparentnost. Toda ne kot črka na papirju, temveč z javnimi objavami. Notorične so bile postavitve direktorjev UKC, kjer smo lahko sledili zmagovitim imenom, ne pa konkretnim programom kandidatom, iz katerih bi bila sploh vidna vsebina izbire. Delo kajpak ni panaceja, žal popolnoma izpusti področje občinskih oblasti, kjer sistemska korupcija teče še nevidneje, toda vseeno dovolj natančno opiše probleme in ponudi orodja, ki bi jih ekipa nove vlade lahko vzela za obvezno čtivo. Toda čemu, ko pa je aktualno stanje idealno? Že pogled na obris nastajajoče vladne koalicije kaže, da credo nove vlade niso ideje in programi, temveč delitev volilnega plena, kot so ministrstva, uradi, državna podjetja etc.
-
17. 8. 2018 | Mladina 33 | Kultura | Knjiga
Janez Suhadolc: Izdaja je naše zveličanje
Štirih na temo Črtomirja in Valjhuna, Lepe Vide, Enega dne v življenju arhitekta in konca druge svetovne vojne v režiji Heisenbergovega načela nedoločenosti.
-
10. 8. 2018 | Mladina 32 | Kultura | Knjiga
Pač pa esej vinskega publicista, someljeja, degustatorja, vinogradnika in nekoč primerjalnega književnika. Zato tekst kajpak ne prinaša sprehoda po enciklopediji vin, temveč avtorjeve osebne zgodbe. Najsi bodo srečevanja z legendarnimi slovenskimi vinarji ali obiski pri vinskih zvezdnikih Francije, Italije in Španije, kjer je kulinarični čarovnik Ferran Adrià za štiri buteljke črnega iztržil 52 tisoč dolarjev! A avtor ne piše hvalnic celebritet, sprašuje se, ali je stokrat dražje vino tudi stokrat boljše, in prinese rezultate nepredvidljivega eksperimenta. Pri laikih kakopak, sam postreže tudi z zunajčasovnim doživljajem obiska v vinski kleti carja Nikolaja II. na Krimu, kjer okuša madejro, letnik 1915, za kar porabi nič manj kot 13 metaforičnih period.
-
3. 8. 2018 | Mladina 31 | Kultura | Knjiga
A ne kot seznam uspehov, nazivov in nagrad, ampak med vrtanjem in žaganjem lobanj ter rezanjem in sesanjem tumorjev. Marsh ni primer klasične kariere zdravnika, ki se kajpak začne z determiniranim študijem medicine. Po gimnaziji je šel na dvoletni potep po svetu, bil v Afriki učitelj angleščine, nato pa na univerzi vpisal filozofijo in politiko, a kmalu opustil študij ter šel za zdravniškega strežnika, nato pa preobrat – postal veliko ime nevrokirurgije.
-
3. 8. 2018 | Mladina 31 | Pamflet
Stranka Levice je ostala zvesta svojemu programu in sklenila, da ne vstopi v koalicijo, ki ji jo je ponujal Marjan Šarec. Toda pravi, da jo je vseeno pripravljena projektno podpirati.
-
27. 7. 2018 | Mladina 30 | Kultura | Knjiga
Martin Heidegger: Kaj se pravi misliti
Ko bi ne bil filozof, bi v njih videli način, kako je iskal pot, po kateri bi pod vprašaj postavil tudi novi red novih samoumevnosti, ki so zavladale po nacizmu. A za aktualno branje je pomembnejši tekst kot tak.
-
27. 7. 2018 | Mladina 30 | Pamflet
Pri formiranju Šarčevih koalicij se je dogodil drugi korak: na pogajanja je bila povabljena Levica. Še dan pred tem je petorček (LMŠ, SD, SMC, SAB, Desus) pozval NSi in ji dal možnost, da v enem tednu premisli, če želi nadaljevati pogajanja. In vodja Levice Luka Mesec je bil pred kamerami upravičeno nejevoljen, rekoč: »Kar je danes sklenil petorček, je neresno in neodgovorno.« Toda, brž ko je po Toninovem ne-ju mandatarski kandidat Šarec sklenil, da le pozove Levico, je Mesec v hipu spremenil barvo in se dobrovoljno priključil neresnemu in neodgovornemu petorčku!??
-
20. 7. 2018 | Mladina 29 | Kultura | Knjiga
Tadej Golob: Nespodobni odvetnik
Vsekakor osebnost, ki bi lahko predstavljala gradivo za odlično delo. Mož, ki je branil starotrške rudarje na Kosovu pred Miloševićevim režimom, razvpite kliente iz sveta finančnega in mafijskega kriminala, tihotapce ilegalnih prebežnikov, trojnega morilca in podobne. V Franciji je bil tak tip advokata Jacques Verges, ki je branil alžirsko teroristko Džamilo Bouhired, mednarodnega kralja terorizma Carlosa, voditelja Rdečih Kmerov Samphana itd. Zagovarjal je tiste, ki so bili v očeh javnosti neubranljivi: »lyonskega klavca« Barbieja, ki je med nemško okupacijo mučil zapornike, je branil s primerjavo, da je povojna francoska oblast v Alžiriji po enakih postopkih mučila ujete nacionaliste, ne da bi francoski tožilci po teh razkritjih kogarkoli preganjali. A Verges je doživel izjemen filmski dokumentarec, Čeferin pa prav skromno knjigo.
-
20. 7. 2018 | Mladina 29 | Pamflet
V soboto se je v Kamniku sestala šesterica strank in usklajevala program, ki bi Marjanu Šarcu omogočil, da formira novo vlado. In kaj so osrednji mediji poročali o njem? Eden za drugim so navajali besede vodje LMŠ, ki je bil z izplenom zadovoljen, saj da je bila vsebina koalicijske pogodbe v večji meri usklajena. Toda sestanek je trajal 11 polemičnih ur, časnikarji pa o dogodku razen ocene Šarca niso prinesli nič. Nenavadno, niso jih zanimala zakulisja, niso prek svojih virov poskušali priti do vsebin konfliktov, ne do poteka dogovorov. Naenkrat se je medijski svet odpovedal svojemu poslanstvu, da sam preišče in premisli tako osrednji dogodek, kot je pot do nove vlade. Zadovoljili so se s tem, da je pred njih za hip stopil Šarec, zabeležili so njegove besede in to je to. Nobenih drugih virov niso poiskali. Popolna odpoved novinarske profesije.
-
13. 7. 2018 | Mladina 28 | Kultura | Knjiga
Delo, ki ga je ruski pisatelj pisal med letoma 1955 in 1962, ni nikoli prišlo med bralce v Sovjetski zvezi, popularni pisatelj v tridesetih in štiridesetih pa je z izbiro teme nesvobode v državi komunizma tako razbesnel partijskega ideologa Suslova, da je avtorju zabrusil, da knjige še v naslednjih 200 letih ne bo mogoče natisniti.
-
13. 7. 2018 | Mladina 28 | Pamflet
Govorice politike in slovenski jezik
Ni ga bilo, ki bi sredi leta 2017 napovedal, da bo čez dobro leto vlada Mira Cerarja ml. svoj naslednji mandat nadaljevala v isti ekipi, nekoliko razširjeni ter pod vodstvom kamniškega župana Marjana Šarca. Skratka, politika se ne dogaja kot spopad strankarskih koalicij, ampak bolj spominja na stave v igralnicah, kjer je prihodnost nepredvidljiva. A sestavljanje Šarčeve koalicije je v zadnjem tednu povzročilo metamorfozo celo pri stranki Levice. Ko je potencialni mandatar ni hotel vključiti v pogajanja o sestavljanju koalicije, je razumljivo odgovorila z ostro kritiko. Sploh, ko je dobila predlog, da bi vlado podpirala le pri posameznih projektih kot nevladna stranka. Degradaciji, da bi bila rezervno kolo, se je jasno izmaknila. Toda, ko se je zgolj nakazalo, da se NSi morda ne priključi, je njen voditelj Luka Mesec mirno požrl ponižanje in napovedal, da če ne bo zraven Toninove stranke, so se oni pripravljeni vključiti. Seveda je politika stvar pragmatizma, toda od koherentne stranke bi pričakovali vsaj to, da se o svoji poti odloči takrat, ko bi koalicija z NSi propadla, ne pa s poročno ponudbo na zalogo.
-
6. 7. 2018 | Mladina 27 | Kultura | Knjiga
Peter Wohlleben: Skrivne mreže narave
Prvenec je bil fascinanten, ker je bralcu, ki drevesa pozna le ohlapno, razkril čuda v podobi inteligentnih, modrih in socialno čutečih bitij. Tokrat pa namesto o posameznikih govori o ekologiji, kjer izpad enega samega člana postavi naravni red na glavo. In to tako, kot da pripoved podaja skozi neverjetne zastavke. Zakaj je iztrebljenje volkov uničilo tudi bobre, ptiče in drevesa? Zakaj je zmanjšanje proizvodnje španske šunke povezano z jatami žerjavov? Zakaj so deževniki sposobni omejevati populacijo divjih svinj? Zakaj se bukve in hrasti znotraj vrste dogovorijo, da eno leto ne bodo cveteli? Kako iglasti gozdovi sredi peklenske vročine sami ustvarijo dežne oblake? Zakaj lososi vplivajo na rast gozdov? Mojster pojasnjevanja in nazornih razlag bralcu ne omogoča le doživljanja prirode s čuti, temveč tudi razumevanje njene notranje logike, hkrati pa prinaša osupljive evidence. O divjadi človek misli, da živi v gozdu in stika za hrano, ki ji jo daje narava. Nak, v Nemčiji so raziskave iztrebkov pokazale, da 37 odstotkov hrane najde na krmiščih. Še več, na Švedskem so prišli do podatkov, da dobe divje živali od človeka nekajkrat več hrane kot tiste, ki jih redijo v industriji na farmah!? Množične migracije ne zadevajo le človeške populacije, v dobah podnebnih sprememb se zaradi vročine na sever množično selijo tudi drevesa, jasno prek plodov, ki jih veter in živali raznesejo naokoli. Toda ta večni proces je zdaj resno ogrožen – ker sta gozd in narava razparcelirana, lastniki žanjejo in sekajo drevesne begunce.
-
6. 7. 2018 | Mladina 27 | Pamflet
Medtem ko se za novega premiera potegujeta Janez Janša in Marjan Šarec, pa iz ozadja še naprej vlada Miro Cerar, ml. s svojimi ministri. V inačici koalicije med LMŠ ter SMC, SD, Desus, SAB ter NSi dogovori potekajo nenavadno, ko svoje poglede predstavljajo zdaj NSi, zdaj SD, zdaj SMC etc. Če seštejemo glasove te formacije, ima večino stara vlada SD 10, SMC 9, Desus 5, h kateri lahko prištejemo tudi SAB (5), saj je polovica njenih poslancev v prejšnjem mandatu prestopilo v vladne stranke (Jani Möderndorfer, Peter Vilfan), ob koncu mandata pa je koalicija z izglasovanjem zakona v prid upokojencem, ki ga je predlagala Alenka Bratušek tej darežljivo pomagala dvigniti popularnost. Torej 29 poslancev ekipe vlade v odstopu proti 13 Šarčevim. Ergo, logično bi bilo, da k programu poražene Cerarjeve vlade piše svoje pripombe Marjan Šarec …
-
29. 6. 2018 | Mladina 26 | Kultura | Knjiga
Patrick Boucheron: Kaj zmore zgodovina
Ena najuglednejših intelektualnih institucij, ki jo je v 16. stoletju ustanovil kralj Franc I., ni le poslednja oaza mišljenja (da bi njeni člani lahko prosto mislili in bivali, so plačani bogovsko, njihova edina letna obveznost pa je izpeljati en kurz predavanj iz svojih dognanj), ampak hrani tudi arhivsko bogastvo. Boucheron, zgodovinar srednjega veka in renesanse, se lahko sklicuje na rokopise predavanj celo iz leta 1534. Ena modernih slovenskih krilatic pravi, da »ne bomo dopustili potvarjanja zgodovine«, eruditski poznavalec preteklosti pa zapiše: »Zgodovina je lahko tudi umetnost diskontinuitet. S tem ko spodkopava red, ki ga vsiljujejo kronologije, lahko postane zares vznemirljiva. Takrat spravlja v nered genealogije, vznemirja ustaljene identitete in odpira prostor v času, kjer zgodovinsko nastajanje ponovno dobi pravico do negotovosti in spodbuja razumevanje sedanjosti.« Preprosto – zgodovina ni seznam vedenj, ki ga lahko postrgaš z Wikipedije, ampak sokratsko razmišljanje, kjer nobeno spoznanje ni samoumevno. Fake news denimo so v historiografijah že od pamtiveka. Avtor omeni kompozicijo slikarja Gillona iz leta 1824 kot eno najbolj nesramnih laži v zgodovini. Slikar je na njej upodobil srečanje kralja Franca I. z učenjaki tiste dobe, med njimi tudi z Leonardom da Vincijem, ki pa je bil takrat že 11 let mrtev. Boucheron v predavanju ne ravna priročniško, da bi podučil, kaj zmore zgodovina, nasprotno, opisuje njene šibkosti, kot so problem periodizacije časa, predvsem pa poudari zgodovinarska izključevanja: katere zorne kote je kdaj zgodovinar izpustil, katerih teritorijev ni vključil v svoje razmišljanje, katere starodavne konflikte je preslišal.
-
29. 6. 2018 | Mladina 26 | Pamflet
Stranka SMC je iz svojih vrst izključila Milana Brgleza. Izločitev bivšega predsednika državnega zbora in podpredsednika stranke je seveda tema, ki polni udarne minute in naslovne strani medijev. Presenetil pa je dnevnik »Delo«, ki v sredini izdaji sploh ni omenil te razkolniške poteze. Medij v lasti Stojana Petriča je uprizoril profesionalni flop; konkurenčni časnik »Dnevnik« je imel dovolj časa, da je istega dne dogodek postavil kot osrednji članek na drugi strani.
-
22. 6. 2018 | Mladina 25 | Kultura | Knjiga
Janez Hladnik: Od Triglava do Andov
Ko so leta 1978 izšli v Argentini, so bili v Sloveniji prepovedano blago, omenjajo namreč partizanske in komunistične poboje. Njihov današnji pomen pa je drugje, prinašajo vsaj štiri izkušnje zgodovine. Najprej ponazarjajo duha časa na Slovenskem v prvih desetletjih 20. stoletja. Nato osrednji del, ko je leta 1936 duhovnik Hladnik odpotoval služit Bogu med slovenske izseljence v Argentino. V zgodovino se je zapisal v času povojnega evropskega emigrantskega vala, ko je pri predsedniku Peronu izposloval dovoljenje, da se deset tisoč slovenskih beguncev pred komunističnim nasiljem lahko naseli v državi pod Andi. Kako je to potekalo? – Država, ki je iskala delovno silo, jim razen odprtih vrat ni ponudila nič. Hladnikov krog je sprejemal prišleke, jim iskal začasna bivališča, kupoval zemljišča, na katerih so zgradili slovenska naselja, ustanavljal šole, gradil cerkve in postavljal kulturne domove. Čeprav je bil hvaležen Peronu, je postal njegov moralni oponent zaradi predsednikovega donjuanstva in se v času diktature znašel celo v zaporu. Posebej pomenljiv je njegov obisk domovine konec petdesetih let. Lahko si je predstavljati polno cerkev v Kostanjevici, kjer je imel mašo in pridigo človek, ki je v milje partijskega enoumja prišel iz drugega sveta. Duhovnik, ki so ga preganjali že v kraljevini Karađorđevićev, je izkusil, da celo diktature niso večne, in tako je popisal nemogoče srečanje med škofom Vovkom (ki so ga udbovci zažgali na vlaku) in policijskim ministrom Mačkom (ki je imel na duši povojne poboje). V trenutku zapetosti je škof spregovoril: »Naj skoči maček na vovka, ali naj se vovk zapodi v mačka?« Maček se je zarežal, led je bil prebit in dialog je stekel. Hommage prezrti osebnosti slovenske zgodovine, ki ji na Slovenskem ne stoji noben spomenik v poklon.
-
22. 6. 2018 | Mladina 25 | Pamflet
V pričakovanju prve seje novega parlamenta je minuli teden dominirala vest, da je kandidat za predsednika skupščine Miro Cerar, jr. Mož je na to temo celo gostoval v Odmevih nacionalke. Politik, ki je v zgodovini doživel najtežji poraz na poslanskih volitvah, naj bi bil poplačan kot prvi zmagovalec volitev. In to v absurdni obliki: hkrati kot premier, resda v odstopu, in vodja zakonodajnega telesa!????? Česa podobnega še ne pomnimo, še nikoli ni bil predsednik vlade tudi predsednik v parlamentu.
-
15. 6. 2018 | Mladina 24 | Kultura | Knjiga
Knjiga, ki zadene v vprašanje biti življenjskega sloga. Na ravni pogleda se zdi, da gre za izbiro: BTC vs. posedanje po stari Ljubljani, hrvaško morje vs. all inclusive Sredozemlje vs. Kambodža, megamarketi vs. tržnice. Človek se v njej odloča, pod katerim imidžem se bolje počuti, ne da bi kaj krucialno spremenil. In tu udari Rugelj – na Triglav ne gre tako, da se pod vznožje pripelje, na vršaca odkoraka od doma iz Ljubljane. To ni izlet, to je napor, garanje, podvig telesa in duha. Zlasti ker opis poti intonira s koloritnim optimizmom.
-
15. 6. 2018 | Mladina 24 | Pamflet
Še na začetku leta sta bila najhujša sovražnika, ki sta se žalila z vsemi pridevniki in drug drugemu grozila z atomskimi bombami - ameriški predsednik Donald Trump in severnokorejski voditelj Kim Jong Un. Severna Koreja je veljala za os zla, za najbolj diktatorski režim, ki s strahovlado duši svoje ljudstvo, ki je grožnja miru v daljni Aziji. Potem je prišel junij in Singapur, kjer sta se sešla, si stisnila roke, se pogovarjala, Donald pa je na koncu o Kimu povedal, da je inteligenten, duhovit in odličen pogajalec. In kaj je bil razlog vratolomnemu preobratu pri ameriškem predsedniku? Je Severna Koreja odprla meje in pomilostila deset političnih zapornikov? Ne, vse, kar je Kim storil, je, da je bil pripravljen sesti za mizo in začeti izmenjevati besede face to face z Donaldom. »Dejstvo, da lahko voditelja sedeta skupaj za mizo in imata enakovredne pogovore, ima pozitivno in pomembno sporočilo«, je povedal zunanji minister najštevilnejše države na svetu Kitajec Yang Yi. Skratka, hvalnica pogovoru, ki konča sovraštvo. Od razglasitve neodvisnosti Severne Koreje, ki šteje več kot 60 let, se noben predsednik ZDA ni srečal z nobenim od njenih predsednikov. Ne hladna vojna, ne oboroževanje Južne Koreje, ne njena sanjska gospodarska rast, ne ameriški vojaški manevri, nič ni spremenilo severnokorejske politike. Šele stisk roke in prijateljski pogovor prvič nakazujeta preobrat.
-
8. 6. 2018 | Mladina 23 | Kultura | Knjiga
Lindsay Rogers: Partizanski kirurg
Tokratno izdajo uvaja obsežen predgovor Alenke Puhar, ki prvi prevod umešča v duh komunističnega časa. Takrat so izdajatelji izpustili vse pasuse, ki se niso skladali z vladajočo ideologijo. Novi prevod tako ponuja še intrigantno branje obilja prepovedanih mest, ki so tokrat natisnjena v ležečem tisku. Novozelandski zdravnik je kot član britanske misije v letih 1944 in 1945 sodeloval s partizani v bitkah, predvsem pa kot kirurg, ki je zdravil in operiral številne ranjence na Visu, v Liki, Bosni in Beli krajini. Opisi tujca z druge poloble prinašajo pogled, kakršnega v partizanski memoaristiki ne najdemo. Zločini Nemcev, četnikov, ustašev, poboji, grozodejstva in posilstva so skupna tema, h kateri pa Lindsay Rogers dodaja še opise bivanja v partizanskih enotah: vojake prvega in drugega razreda, tudi aroganco članov britanskih misij – eden njenih poveljnikov se je obnašal kot kolonialni častnik, ki je zvečer z zvončkom zahteval kozarec porta –, srečanje s Titom in njegovo servilnost do ruskega generala. Posebej pa poudari nadoblast komisarjev, ki je je bil deležen tudi sam in je bila po njegovih izkušnjah daleč najhujša v Sloveniji. Ideološki teror, nenadna izginotja nepravovernih partizanov, bojevanje proti razrednim sovražnikom namesto proti okupatorjem … Prostovoljca, ki je vodil skrito bolnišnico v Ajdovcu, tvegal življenje, da bi pomagal partizanskim ranjencem, so provocirali, zalezovali, mu omejevali svobodo gibanja in ga obtoževali slabega dela!?? Knjiga, ki je hommage partizanskim bolnišnicam v Sloveniji vs. drugod po Jugoslaviji, ki prikazuje iznajdljivost in obenem horror operacij in ki osvetli manj znana dejstva: obseg pomoči, ki je neke belokranjske noči štela kar 180 letal, iz katerih so s padali odvrgli vojaške, medicinske in živilske pakete, ter Kidričevo zlorabo britanske vojne pomoči.
-
8. 6. 2018 | Mladina 23 | Pamflet
Nikoli v zgodovini Slovenije ni zmagovalna stranka na volitvah tako suvereno prekosila svoje najmočnejše tekmice, kot je tokrat Janševa SDS Šarčevo LMŠ: 25 proti 13 poslancev. In prav tako nikoli ni največja vladna stranka izgubila toliko poslancev kot Cerarjeva SMC, ki je s številke 36 glasov padla na 10. Samo opozicijska SDS je osvojila toliko poslanskih glasov kot celotna vladajoča koalicija skupaj: SMC in SD po10, Desus 5! Medtem ko je rezultat vlade proti nevladnim strankam, poleg SDS še LMŠ, Levica (9), NSi (7), ZaAB (5), SNS (4), kar 25 proti 63, totalna katastrofa!!!
-
1. 6. 2018 | Mladina 22 | Kultura | Knjiga
Peter Jambrek: Ustanovitev Slovenije
Ustanavljajo namreč društva, fakultete in podjetja, država pa je onkraj primerjanj z običajnimi institucijami. Tako njeno pojavitev navadno predstavljajo pojmi – nastanek države, zgradili smo državo, jo izborili et simile. Poleg začetnega začudenja pa dani naslov takoj napelje na misel, da ustanovitev ni bila samoumevna, da velja premisliti širši zgodovinski okvir. Knjiga potem dejansko na kratko vključi še čas Habsburžanov, Karađorđevićev in Tita, potem pa nadvse podrobno obdobje komunističnega režima. Stvari, ki so drugod minorne, so tu izhodiščne. Režim, ki nas je določal, iz katerega je izšla slovenska država, je 40 let grobo, množično in sistematično kršil človekove pravice. A avtor ne napiše samo konstatacije, temveč v nekaj poglavjih oriše oblike kršitev, med drugim tudi ustanovitev taborišča Ferdreng leta 1949, v katerega so zaprli 800 žensk, ki so jih poprej dobesedno polovili po državi. Režim, ki je svoje državljane silil v suženjsko delo in z zapornicami nečloveško ravnal. Skozi perspektivo kršenja človekovih pravic nam knjiga predstavlja prelomne politične dogodke, obračun s Kavčičevo vlado, akcijo 25 poslancev, ustavno reformiranje, centralizacijo in kajpak osemdeseta leta ter čas po osamosvojitvi. Sankcioniranja poskusa poslancev z začetka sedemdesetih let, da bi povsem v skladu z ustavo lahko sami predlagali kandidate za najvišje funkcije, ne popiše kot fait accompli, ampak se mu čudi. Predpostavlja namreč, da je bila Jugoslavija pravna država, torej tudi ne more preganjati posameznikov, ki ravnajo po postavi. Čudenje nato preide v sklep, da je bila imanenca režima in njegovih voditeljev permanentno kršenje pravic teh, ki so mu idejno nasprotovali. Jambrek ostane svojemu razmišljanju zvest tudi, ko pride do letnice 1991. Enako pretresa obdobje slovenske države s simptomatičnimi zgledi zakonov, ki še naprej kršijo človekove pravice, le da so te po vsebini drugačne.
-
1. 6. 2018 | Mladina 22 | Pamflet
Volilni plakati so za pozornega državljana seveda smešni in protislovni, če jih vsaj malo premisli. Tako ex-minister Jernej Pikalo SD nastopa s slogani, napisanimi s flomastrom na kožo laketi. Kar nekaj let je bil član vlade, a takrat je nastopal v obleki; teve kamere niso nikoli zabeležile, da bi kdaj popisal roke z idejnimi sporočili. Zato bolj kot všečna gesla velja pri volilnih odločitvah spomin na preteklost. Najbolj zanesljiv sistem je vprašanje: ali podpirate dosedanjo vladno koalicijo? Ste nasploh zadovoljni z delom in politiko vlade? To je izhodišče; če ste, potem na volitvah podprete enega izmed članov vladajočega trojčka, če niste, namenite glas opozicijskim ali neparlamentarnim strankam. Enostavno in racionalno. Toda aktualne volitve v medijih potekajo po drugi logiki - kot izbira med strankami, ki širijo sovraštvo, in demokratičnimi, ki da so tolerantne in razvojno usmerjene. Skratka, SDS z zvezniki kot koalicija sovraštva. -???
-
25. 5. 2018 | Mladina 21 | Kultura | Knjiga
Ni ga med voditelji, ki bi bil tako kratek čas predsednik vlade (skupaj devet let), a se tako močno vpisal v svetovno zgodovino. Več kot leto je bil edini vojaški antagonist, ki je kljuboval Hitlerju, potem pa skupaj z Rooseveltom in Stalinom tvoril veliko trojico svetovne politike.
-
25. 5. 2018 | Mladina 21 | Pamflet
Svoboda po meri srednjeveških cehov
Stranki Združene desnice in Sloge sta zaradi odločitve volilne komisije kastrirani, saj so ju izključili iz ene oz. dveh volilnih enot. Reč se zdi enostavna – pač nista spoštovala spolnih kvot. V tej izključitvi nista našli nobene protizakonitosti in protiustavnosti niti Vrhovno in ne Ustavno sodišče. Vse je torej jasno in čisto. A kje že leži Slovenija? V Afriki ali kar na Luni? Najvišjim sodiščem je namreč pisal ustavni pravnik Jurij Toplak in jim sporočil nenavadno vest, da je del Evropske unije. In da v njenih državah ne poznajo tako drakonske kazni zaradi neupoštevanja kvot, ko stranko izločijo iz celotne volilne enote. V Belgiji, kjer predvidevajo sankcijo izločitve stranke, tega ne storijo avtomatično, ampak po ugotovitvi napake stranko pozovejo, da zadevo popravi. Toplakovo pismo bi moralo sprožiti alarm, saj slovenski pravosodni vrh pritrjuje samopašnosti volilne komisije z vpeljavo nesorazmernega kaznovanja. A nič, padlo je v mlin pozabe. Toda demokracija velja tudi za male, na videz bizarne stranke, za katere se zdi, da nimajo možnosti proti v parlament. No, zadeva zna priromati pred Evropsko sodišče, potem pa …
