-
Kick-Ass 2
Stripovski filmi – filmi o superjunakih – temeljijo na predpostavki, da pravna država ne obstaja, da je pravosodje le lakaj politike in korporacij, da je zakonodaja preveč liberalna in permisivna, da za elite ne velja in tako dalje.
-
Mi smo Millerjevi
Ko gledate komedijo Mi smo Millerjevi, si rečete, aha, že razumem, zakaj gangsterji – spomnite se le Botra, Sopranovih in kar jih je še – tako častijo družino in družinske vrednote, zakaj se tako oklepajo družine, zakaj jim, kot radi poudarijo, družina pomeni največ, celo vse, in zakaj jim je družina nekaj svetega.
-
Dvojina
Dvojina je film o dveh puncah, ki obtičita v Ljubljani. Ena je Danka, druga Slovenka. Eni je ime Iben (Mia Jexen), drugi Nina (Nina Rakovec). Iben pripotuje v Ljubljano, Nina hoče iz Ljubljane odpotovati. Potovanje Danke se končuje, pot Slovenke se začenja. Obe imata strašni skrivnosti.
-
Konec spanja
Ko je bilo II. svetovne vojne konec, je prvi predsednik slovenske vlade postal Boris Kidrič. Za sabo je imel vojno, pred sabo pa izgradnjo nove države, nove družbe, novega sveta, novega človeka. Tole je vedel: izgradnja nove družbe bo uspela le, če bomo ohranili momentum zgodovine, tempo revolucije, če bomo torej to osvobodilno evforijo podaljšali.
-
-
Upokojeni, oboroženi, nevarni 2
To je film, v katerem se skriješ za mizo, pa te toča krogel, hkrati izstreljenih iz kopice high-tech šmajserjev, ne zadene, v katerem imaš na rokah lisice, pa kljub temu brez problema pobiješ trumo high-tech komandosov, v katerem te profiji najslavnejših svetovnih tajnih služb tisočkrat zgrešijo, v katerem ljudje hlinijo, da so mrtvi, ker hočejo videti solze žalujočih ostalih, v katerem pobiješ kopico ljudi, narediš ogromno gospodarsko škodo in svet rešiš pred atomsko apokalipso, a mediji tega ne zaznajo, in v katerem je Bruce Willis obdan s trumo zvezdnikov (John Malkovich, Mary-Louise Parker, Catherine Zeta-Jones, Lee Byung-hun, Anthony Hopkins, Helen Mirren, Brian Cox), pa to ne spremeni vtisa, da so hoteli posneti le film, ki bo še slabši od zadnje epizode Die Hard, prav tako postavljene v Moskvo, kjer vsi skupaj zamudijo priložnost, da bi umrli, kar bi bilo vsaj katarzično.
-
Elizij
Elizij je stomilijonski levičarski film, distopični sci-fi, v katerem ljudstvo živi na umazani, onesnaženi, prenaseljeni, opustošeni, obubožani, kaotični, suženjski, babilonski, staljeni, slumovski low-tech Zemlji, elita pa v Nebesih, na masivni vesoljski postaji Elizij, v nirvanski gated community, v kateri ni revščine, brezposelnosti in kriminala, imigrantov in bolnih – vse bolezni in socialne hibe so odpravili. Elita – nova čista rasa, 1%, izpolnitev nacističnih fantazij (da o izpolnjenih fantazijah Ayn Rand niti ne govorim) – je tu ujela vzvišenost, svobodo in nesmrtnost. Bogastvo, vir večne regeneracije, dela čudeže.
-
Moje življenje z Liberacejem
Kar nastane v Las Vegasu, ostane v Las Vegasu. Liberace je nastal v Las Vegasu. Bil je lasvegaški produkt, lasvegaški projekt, lasvegaški fenomen. Toda ni ostal v Las Vegasu, pa četudi je bil vse življenje baziran v Las Vegasu – Amerika ga je posvojila. Lahko bi rekli tudi nasprotno: Liberace je posvojil Ameriko. Prelevil jo je v svojega fana.
-
To so šele svete krave!
V nekaterih državah je II. svetovna vojna trajala šest let, pri nas, v Sloveniji, pa le štiri leta, toda to so bila dolga, mučna, težka, grozna, strašna štiri leta. Dobro veste, kaj vse se je zgodilo v tistih štirih letih. Še vedno nas stiska, zvija in mrazi. Toliko, da smo si na jasnem, kaj vse se lahko zgodi v štirih letih. In zdaj se vprašajte: česa ni bilo tista dolga, tako rekoč neskončna štiri leta? Rekli boste: hrane! Že res, toda precej usodneje in pogubneje je bilo to, da tista štiri leta ni bilo volitev. In demokracije. Rekli boste: ha, pa saj jih tudi po štirih letih – po vojni – ni bilo! Ravno v tem pa je moja poanta.
-
Smrkci 2
Nevarnosti, ki v Smrkcih 2 prežijo na svet, so klasične, da ne rečem bondovske, tako rekoč blofeldske (zlobni Gargamel skuša s pomočjo magične »esence« in najnovejše tablice zavladati svetu), toda zasenčijo jih emocionalni, že skoraj ojdipski prepadi, v katere padajo veseljaški Smrkci (obeh spolov), ko skušajo preseči tradicionalno pojmovanje očetovstva, kar bi bilo morda celo intrigantno, če se ne bi vse skupaj že kar takoj prelevilo v cmeravo, lenobno, duhamorno, antihumorno telenovelo za otroke, ki je tako slaba pretveza za film, kot je Pariz slaba pretveza za sequel.
-
Še enkrat, Camille
Camille (Noémie Lvovsky), falirana igralka (no, bolj statistka), se je pri šestnajstih zaljubila v sošolca Erica.
-
R.I.P.D. – urad za pokojnike
Maji so sicer napovedali, da bo konec sveta leta 2012, toda Hollywood očitno misli, da so se zmotili in da je bil konec sveta letos. Obešenjaški sci-fi R.I.P.D. alias Urad za pokojnike, posnet po stripu, namreč tako kot številni letošnji holivudski filmi napoveduje konec sveta.
-
Bling Ring
Bling Ring je film, ob katerem se bodo neoliberalci zgrozili – tu imate namreč skupino losangeleških mladincev in mladink, ki so prepričani, da so upravičeni do istih reči kot bogataši. In da bi bil udarec še hujši: prepričani so, da so upravičeni do njihovih reči. Ja, natanko do reči teh bogatašev.
-
Byzantium
V malo obmorsko mesto, tako tipično za Jordanove »irske« filme (Igra solz, Čudež), se priklatita dve dekleti, Eleanor (Saoirse Ronan), še najstnica, in malce starejša Clara (Gemma Arterton). Verjetno prijateljici, si rečete. Ali pa sestri. No, morda sta mati in hči, kajti stari sta 200 let – in 200 let je ravno dovolj dolga doba, da ljudje drug drugemu postanejo vse. Še posebej če niso več živi – in če obenem še niso mrtvi. Eleanor in Clara sta vampirki.
-
Zakon molka
Če Mono Lizo pogledate pod določenim kotom, zagledate obraz Roberta Redforda. Skrivnost Mone Lize je prav Redford, ki je gledalca vedno lovil na svojo mistiko, na svojo zagonetnost, s čimer ga je vedno znova silil v vprašanje: kdo je Robert Redford? Zato je bil Redford tudi ultimativni Gatsby. Kdo je Gatsby?
-
Tabu
Ime ji je Aurora (Laura Soveral). Aurora je Portugalka. Že v letih. Loteva se je demenca, pa tudi paranoja. Zdravje ji peša. Počasi odmira, odpada, razpada, propada. Toda še vedno hazardira. Kompulzivno. To ji je v krvi in karakterju. In ker izgublja moč in prisebnost, potrebuje pomoč.
-
Varčevanje ubija
Bruselj zahteva še več varčevanja in klestenja. Stalno nam ponavlja: še premalo klestite! Še premalo zategujete! Še premalo varčujete! Lahko, da je to le trik, s katerim nam skuša Bruselj – lakaj finančnih trgov in bonitetnih agencij – pred novo veliko privatizacijo znižati ceno, toda naše politične stranke trenutno druži predvsem neverjetna zvestoba politiki varčevanja.
-
Wolverine
Gotovo veste, da lahko vampirja pokončaš le tako, da mu skozi srce zabiješ kol, in da lahko volkodlaka pokončaš le s srebrno kroglo. Wolverine, drugi del franšize, ki so jo naplavili Možje X, pa nas prepričuje, da lahko mutantske zlikovce pokončaš le tako, da jih vržeš v prepad. V poštev pridejo prepadi vseh vrst – nebotičniki, globoki jaški ipd. Ker pa Wolverina (Hugh Jackman), krempljastega mutanta čistega srca, ki hlepi po umrljivosti, pošljejo v Tokio, mesto nebotične urbanosti, lahko metanje v prepad prelevi v koncept, kar pa je še dobro, če pomislite, da bi nas lahko mučil tudi s konceptom harakirija, ki jemlje čas. Wolverinu se na srečo mudi, zato mutante meče v hude jame, toda to izgleda tako patetično in utrudljivo, kot če bi veliki Arni tisti svoj »To imej za ločitev« dahnil čisto po vsakem obračunu. Večnost ni le prekletstvo, ampak tudi dolgčas.
-
Odrasli 2
Jutro. Adam Sandler in žena se ravno zbujata. Ko si pomaneta oči, v grozi ugotovita, da pred njima stoji jelen. Kaj hudiča počne v najini sobi jelen? Točno, prišel je, da ju poščije. Kar se takoj zatem tudi zgodi. In jelenov zlati tuš je najboljša – in vnaprejšnja – recenzija tele zadušljive komedije, v kateri šofer šolskega avtobusa stoka, da ga je žena že po treh tednih pustila, ker ga je dobila z banano v riti. Ne, ne, dobesedno – banano je jedel z ritjo. Ostali rigajo, prdijo, bruhajo, serjejo, drkajo. V poljubnem vrstnem redu. Rapsodija spontanosti. Moški se igrajo, ženske pa so doma, kjer čakajo na obletnice poroke in ogrlice, ki pridejo v plenici – namesto dreka. Spet dobesedno. Kot drek namreč izgleda čokolada. Ameriško predmestje pač. Raj. Film, ki smrdi.
-
Očiščenje
Očiščenje je film o noči, ki je rešila Ameriko. Če bi jo posnemali tudi drugod po svetu, bi rešili svet. Konec bi bilo revščine, konec bi bilo anemične gospodarske rasti, konec bi bilo brezposelnosti, konec bi bilo kriminala, konec bi bilo prenaseljenosti in konec bi bilo podnebnih sprememb.
-
Grossmannov festival fantastičnega filma in vina
Najprej opozorilo (ali pa svarilo, kakor hočete), da gre v Ljutomeru proti koncu deveti Grossmannov festival fantastičnega filma in vina, ki ga je odprl Byzantium, Jordanov intervju z vampirkama. Toda brez panike: če boste reagirali hitro in se zapodili tja gor, lahko še vedno v živo srečate prvi zvezdi festivala, Franca Nera, italijanskega zvezdnika, ki je zablestel kot Django (preden ni pristal v Bitki na Neretvi), in Enza G. Castellarija, kralja italijanskega trasha, ki je z vojnim akcijskim filmom Pet zaznamovanih – alias The Inglorious Bastards – Quentinu Tarantinu pokazal, kako Bitko na Neretvi vidijo špageti.
-
Pr’ konc sveta
Gary King (Simon Pegg), rojeni luzer, zbobna svoje nekdanje prijatelje (Nick Frost, Eddie Marsan, Martin Freeman & Paddy Considine), ki so v življenju uspeli, in jim oznani: krenili bomo po poteh spominov in tovarištva! Odšli bomo v vukojebino, v kateri smo odraščali, in obšli vse pube! Turneja! Ob puba do puba! Zlata milja! Spet bomo mladi in svobodni! Vse bo tako kot nekoč!
-
Tad Jones in iskanje izgubljenega mesta
Tadu, ki je hotel postati globalni pustolovec in globinski arheolog, iskalec izgubljenih zakladov, se sanje spričo čudnih okoliščin izpolnijo, kar pa bo potešilo le otroke, ki so še premajhni, da bi dojeli globino Lova za izgubljenim zakladom. Tad je Indy, le da se ne boji kač, ampak mumij. Za strah pred kačami bi moral vendarle imeti malce burnejše, da ne rečem freudovske sanje.
-
Duhovnikovi otroci
Imajo duhovniki otroke? Absolutno. Koliko jih imajo? Ogromno. Odvisno pač od tega, koliko žensk prepričajo, da ne uporabljajo kontracepcije in da ne splavijo, pa četudi gre za njihovo življenje.
-
Napad na belo hišo
Če boste padli v dvorano, v kateri vrtijo Napad na Belo hišo, boste takoj odšli, misleč, da ste to pred kratkim že videli. Ali bolje rečeno: mislili boste, da gledate Padec Olimpa, v katerem Belo hišo okupirajo teroristi.
-
Otroci Sarajeva
V Bosni je vojne že davno konec, toda 23-letna Rahima (Marija Pikić), ki se preživlja kot kuhinjska pomočnica v elitni restavraciji, in njen 14-letni brat Nedim (Ismir Gagula), mali upornik, ki bi lahko svojo odtujenost prelevil v računalniško igrico, sta še vedno z vseh strani zasmehovana, šikanirana in izobčena – ker sta vojni siroti. Kar je seveda ironično, tako rekoč absurdno, toda Aida Begić noče reči, da vojne še vedno ni konec (ali pa da pravi pekel vedno čaka tiste, ki vojno preživijo), ampak da povojna obnova Bosne ni uspela.
-
Novi Leviatan
Naj vas najprej opozorim, da je prišlo do napake, ko so oznanili, da je Grčija novi Čile – ko so torej rekli, da v Grčiji neoliberalci počnejo to, kar so v sedemdesetih letih počeli v Čilu. Ne, Grčija ni novi Čile, ampak novi Irak. Grčiji se dogaja to, kar se je zgodilo Iraku. V Grčiji neoliberalci počnejo to, kar so počeli v Iraku. Grčiji se je zgodil Irak. Ne le Grčiji, se razume, ampak tudi drugim evropskim državam – Španiji, Portugalski, Irski. Pa Cipru. In Sloveniji.
-
Drzni par
Sandra Bullock potrebuje veliko pomoči, da bi izgledala kot Sandra Bullock. V Drznem paru potrebuje Melisso McCarthy. Če ste videli Dekliščino, tretjo Prekrokano noč ali pa Tatici identitete (da o TV-seriji Mike & Molly niti ne govorim), potem veste, da je Melissa McCarthy nova holivudska debeluška. Hollywood ni nor na debeluške, to vemo – kakega silnega rešpekta do debelušk ni nikoli kazal.
-
Dej mi, no!
Če ste gledali srbski Klip, potem ste videli, kako se 14-letna Jasna prelevi v digitalno Lolito in hardcore kraljico šolskega stranišča, da bi pritegnila pozornost največjega frajerja v regiji – in meje njene regije so le meje pustega beograjskega blokovskega naselja. Sporočilo je jasno: res hudo je, če si star 14 let in živiš v beograjskem blokovskem naselju. Norveški film Dej mi, no! pa sporoča, da je še huje, če si star 15 let in živiš v Skoddeheimenu. Skoddeheimen, popolna norveška vukojebina, z Beogradom ne more tekmovati v številu blokov (tu v resnici sploh ni blokov), v količini puščobe pač. Skoddeheimen je namreč tako zakoten, tako dolgočasen, tako neperspektiven in tako odrezan od sveta, da ga tisti, ki v njem odraščajo, razumejo kot žalitev – in kot prekletstvo.
-
Digitalna Udba
Amerika je napadena! To so ponavljali ameriški mediji, ko se je 11. septembra 2001 zrušil Svetovni trgovinski center. Napad iz Amerike! Angriff aus Amerika! Tako pa je nemški Spiegel naslovil članek, v katerem razkriva, kaj vse v Evropi počne ameriška Nacionalna varnostna agencija (NSA), za katero James Bamford, njen najboljši kronist, pravi, da je »največja, najdražja in najvplivnejša tajna služba na svetu«.
-
Okus maščevanja
Očitno so si rekli: vzemi režiserja, ki je posnel originalno Dekle z zmajskim tatujem, in originalno dekle z zmajskim tatujem, Noomi Rapace, pa ne moreš zgrešiti! O, pač – Okus maščevanja je dokaz, da lahko kolosalno zgrešiš, pa četudi res malce spominja na Dekle z zmajskim tatujem. Na žalost.
