-
Zrcalce, zrcalce
Tole reciklažo Sneguljčice in sedmih palčkov, v kateri zlobno kraljico igra Julia Roberts, deviško Sneguljčico – izgnano princeso – pa Lily Collins (hči Phila Collinsa), je režiral Tarsem Singh (Nesmrtni), ki ima sicer oko za kostume, scenografijo, dekor in vizualni pomp, toda artificielnost je tako težka in moreča, da Sneguljčico povsem zaduši (podobno kot je v Rdeči kapici zadušila ono drugo devico), medtem ko jo palčki – po novem ne več rudarji, ampak gozdni banditi – kanalizirajo skozi Robina Hooda, še toliko bolj, ker kraljica s svojim dekadentnim trošenjem, svojim hedonističnim zadolževanjem, svojim bankrotom ter svojim izkoriščanjem in zastraševanjem revnega, obupanega, razcapanega proletariata (»99%«), ki prileti iz Dickensovih Težkih časov, spominja na elitni »1%,« le da pri vsem skupaj ni jasno, zakaj bi bilo bolje, če kraljestvo dobi tisti »1%,« ki ga uteleša – do bogastva »dedno« in »genetsko« upravičena – Sneguljčica.
-
Projekt X
Trije gimnazijci, ki so tudi prijatelji in sošolci, imajo občutek, da niso dovolj kul. In ker bi bili radi kul, priredijo hausbal. Povabijo le nekaj deset sošolcev, ne ravno prepričani, da se bo sploh kdo prikazal (res niso kul), toda potem pride nekaj tisoč ljudi, ki poskrbijo, da se njihova mala topless fantazija, verjetno podžgana s filmi Nora hiša, Pri pujsu, Ameriška pita, Superhudo in Prekrokana noč (ne pa toliko s Ferrerijevo Veliko požrtijo), prelevi v armagedonski Jackass, saj vse, ki se zberejo, žene neizmerna sla po uničevanju, kaosu, anarhiji, požiganju in izzivanju statusa quo, tako da imate na koncu le eno vprašanje: zakaj svoje ekstatične sle ne premaknejo pred Wall Street? Je pa res, da se med protestniki s svojo homofobijo in svojim seksizmom ne bi ravno prebili.
-
Imamo papeža
Papež umre. Svet plane v silovit plač. Kardinali se zaprejo – izvoliti morajo novega papeža. In kmalu ga res izvolijo – novi papež postane kardinal Melville (Michel Piccoli), ki pa je ob izvolitvi šokiran. Ni pričakoval, da bo kdaj papež. Niti to ni hotel biti. Še v sanjah ne.
-
Koča v gozdu
Pet hormonskih najstnikov si za vikend omisli kočo, v kateri naj bi do nezavesti žurirali, noreli, pili, pohali in – če bo le mogoče – seksali. Tipično. Med njimi najdete vse običajne osumljence – mrho, športnika, šolarja, kretena in devico. Tipično. Ker grešijo, jih čaka brutalna kazen – pokol. Tipično. In seveda: kako bodo umrli, ni odvisno od njih. Tipično. Ali bolje rečeno: tipična premisa slasherjev.
-
-
Jekleno nebo
Jekleno nebo je bilo hit, še preden so ga posneli. Še preden so ga posneli, pa je bilo tudi kult. Kultnega filma ne moreš posneti, ali natančneje, ne moreš reči: zdaj bom pa posnel kultni film! Kultni film namreč ni žanr, kot je to romantična komedija, akcijski film ali pa grozljivka.
-
»Milijon Slovencev bo zdaj živelo v neprimerno boljših življenjskih razmerah!«
Slovence so nekoč, pred davnimi leti, strašili s Turki. Prišel bo Turek! Zdaj, mnogo let kasneje, jih strašijo z Grki. Ne sicer dobesedno, v smislu, da bodo prišli Grki, ampak bolj dobesedno od dobesednega, v smislu, da se bodo Slovenci sami prelevili v Grke. Postali bomo Grčija! Grčija pa bomo postali, če ne bomo ubogali, če se ne bomo prilagodili, če se ne bomo reformirali, če ne bomo varčevali, če ne bomo zategovali pasu, če se ne bomo odpovedovali, če bonitetnim agencijam in mednarodnim finančnim trgom ne bomo poslali sporočila in tako dalje.
-
Talisman
Talisman sporoča: vojne so dobre. Če ne bi bilo vojne, ne bi bilo velike ljubezni. Hujša ko je vojna, večje ljubezenske zgodbe se rojevajo. Ali natančneje: če ne bi bilo iraške vojne, če torej Američani ne bi napadli in okupirali Iraka, potem Logan (Zac Efron), ameriški vojak, ne bi nikoli srečal Beth (Taylor Schilling), ljubezni svojega življenja. Toda ne sreča je v Iraku, ampak v Ameriki. Ko je namreč v Iraku, sredi akcije, zagleda fotografijo, ki leži na tleh – pobere jo, kmalu zatem pa mesto, na katerem je malo prej stal, zadene raketa.
-
Viharni vrh
Kaj nas običajno najbolj moti pri ekranizacijah starih literarnih klasik, še zlasti tistih, ki so v svojem času – pač tedaj, ko so nastale – publiko stresle, šokirale, celo škandalizirale? To, da niso zveste originalu, da se obnašajo preveč svojevoljno? Ne. Drži, to morda moti puriste, toda puriste moti že samo dejstvo, da so staro literarno klasiko sploh ekranizirali, češ literatura lahko povsem dobro shaja brez filma, ki literarni mojstrovini itak nima kaj dodati, ampak jo kvečjemu pokvari.
-
Bojna ladja
V Transformerjih je treba rešiti svet – saj veste, pred transformerji, bazično igračami, ki jih izdeluje ameriško podjetje Hasbro. Kar vas pripelje do vprašanja: je treba ta svet res tako nujno rešiti? Le zakaj bi bilo treba rešiti svet, ki je ustvarjen po podobi igrač? Nič drugače ni v sci-fi spektaklu Bojna ladja, v katerem Pearl Harbor, Ameriko in s tem svet napadejo zlonosni, destruktivni, apokaliptični vesoljci, ki čas in prostor prepotujejo v plovilih, na las podobnih transformerjem.
-
Nič nas ne sme presenetiti!
Nedavno je Slovenijo stresel primer tovariša Meršola. Izkazalo se je, da je bil Mitja Meršol, prej novinar, zdaj poslanec PS, nekoč – še v času Jugoslavije – sodelavec Udbe. Ovaduh. Meršol je rekel le, da je bilo tisto tedaj, to pa je zdaj, ali bolje rečeno – ko je ovajal, je delal za dobro Jugoslavije, ki je bila tedaj njegova domovina.
-
Sol življenja
Gotovo ste videli kako izmed verzij Nevidnega človeka, saj veste, grozljivko o tipu, ki s pomočjo tajnega znanstvenega eksperimenta postane neviden. Kar je kul – zdaj lahko mirno otipava ženske. Nihče mu nič ne more. Počne lahko, kar se mu zljubi. Ta, ki je neviden, ima velike prednosti.
-
Eksotični Hotel Marigold
Ko se Američani upokojijo, se preselijo na Florido. Zaradi tople klime – in zaradi nizkih davkov. Na Floridi je življenje poceni. In kam se preselijo Britanci, ko se upokojijo? V Slovenijo? Ne, ampak v Indijo, svojo nekdanjo kolonijo.
-
Albert Nobbs
Skrivnost Igre solz poznate: ona je on! V Albertu Nobbsu je ravno nasprotno: on je ona! Ne brez razloga: film, posnet po stari noveli, ki so jo leta 1982 prelevili v off-broadwaysko predstavo, v kateri je briljirala Glenn Close, se dogaja v 19. stoletju na Irskem. To je bil čas, ko so ženske veljale za drugorazredna bitja, tako da na kake silne karierne in socialne priložnosti niso mogle računati.
-
Ameriška pita – Obletnica
Do vulgarnosti ste lahko zadržani, toda nič ni bolj kompleksnega od vulgarnosti. Še več: nič ni bolj nostalgičnega od vulgarnosti. In obratno: nič ni bolj vulgarnega od nostalgije. Vulgarnost, ki velja za nekaj nizkega, in nostalgija, ki velja za nekaj visokega, sta si bližje, kot mislite.
-
Vitka država: Vzpon in propad socialne države
Rado Pezdir nas je nedavno dramatično opozoril na korupcijo. Specifično: na parazite, ki si skušajo s kufri denarja kupiti dostop do državnih poslov in javnega denarja. Toda njegovo sporočilo ni bilo najbolj točno dojeto. Ja, ko je Pezdir rekel, glejte, korupcija, je hotel reči, glejte, korupcija, toda s tem je hotel reči še nekaj drugega: glejte, država! Države je preveč! Država je prevelika! Češ: večja ko je država, večja je korupcija. Manjša ko je država, manjša je korupcija. Ergo: če hočemo manj korupcije, moramo državo zmanjšati, porezati, posekati, oklestiti. Če je država vitka, korupcija izgine. Cilj je torej država brez korupcije – vitka država. Ljudstvo je bilo navdušeno, saj je ugotovilo, da država ni rešitev, ampak problem, celo glavni vir korupcije. Država nam krade! Paraziti so le simptom – bolezen je država.
-
Titanik 3D
Največja ladja na svetu, »kraljica sveta«, ki se utaplja v katastrofi, in brutalno razslojeni, razredno povsem ločeni ljudje, agonični, ustrahovani in šokirani »potniki«, ki se skušajo sredi te kataklizme obnašati povsem »normalno«, kot da ni nič – to je zgodba Titanika, ki ga je James Cameron splavil leta 1997. Mar ni to tudi zgodba sodobnega kapitalizma? Kapitalizem, »kralj sveta«, ki tone – ki se utaplja v katastrofi? Šokirani ljudje, ki se skušajo sredi te kataklizmične finančne in gospodarske krize obnašati »normalno«? »Oh, kakšna sreča,« dahne Leonardo DiCaprio, ko si v partiji pokra priigra karto za Titanik. Na koncu zmrzne. Mar ne spominja na Slovence, ki pred dvajsetimi leti niso skrivali sreče in navdušenja, ko so si priigrali karto za kapitalizem – in ki zdaj zmrzujejo? In ki ne bodo preživeli. In ki jim je bilo kljub temu v čast, da so živeli v kapitalizmu – tako kot je tistim glasbenikom v čast, da so igrali na prvi in zadnji vožnji Titanika.
-
Bes titanov
Bes titanov, nadaljevanje Spopada titanov, je film za otroke, ki tudi izgleda tako, kot da so ga posneli otroci. Saj veste, otroci se razdelijo – eni so partizani, drugi pa Nemci. Ali pa: eni so kavboji, drugi pa Indijanci. Brez razloga. Toda razdelijo se. Če ne ni igre.
-
Arheo
Upajmo, da superminister Žiga Turk tega slovenskega filma ne bo videl, saj bi se mu lahko zdel kot izpolnitev prerokb o slovenski kulturi, ki da je nenamenska in sama sebi namen. Je pa res, da je to ljudski film, vseslovenski praznik – v Arheu bi lahko namreč igral vsak Slovenec, tudi Turk. Ker mu ne bi bilo treba govoriti.
-
Igre lakote – Arena smrti
Deklici odrežejo jezik, deček dobi nož v hrbet, deklico prestreli puščica, dečku presekajo vrat, deklici zmečkajo glavo, dečka raztrgajo genetsko spremenjeni volkovi in tako dalje – otroci serijsko umirajo v Areni, toda trupla hitro odstranijo, da jih ne bi kdo pojedel. Kajti distopični svet, v katerem se dogajajo Igre lakote, kliče po kanibalizmu.
-
Lorax
Lorax je orjaški globalni hit, animirani 3D spektakel, posnet po enem izmed mnogih bestsellerjev dr. Seussa (Theodor Geisel), priljubljenega pisca otroške literature (Grinch), toda na svoje veliko presenečenje boste ugotovili, da srce tega blockbusterja ni na strani kapitalizma, ali bolje rečeno – Lorax se ne strinja s kapitalizmom. Zakaj ne? Ker so efekti kapitalizma pogubni.
-
Pogovoriti se morava o Kevinu
Film Pogovoriti se morava o Kevinu, posnet po romanu Lionela Shriverja, je film o pokolu – o tipičnem ameriškem pokolu. A la Columbine. Srednješolec pobije srednješolce, svoje sošolce. Kar tako. Kar na lepem. Kar naenkrat. Brez razloga – nerazumljivo in nedoumljivo.
-
Čakanje na usmrtitev
V Srbiji je vas brez žensk. Menda jih je več. Govorijo celo, da je župan neke take vasi brez žensk – ali pa mesteca s hudim primanjkljajem žensk – vsem moškim plačal letovanje na morju, da bi spoznali ženske, potencialne neveste. Toda to diši po urbani legendi. Ni pa urbana legenda Zabrđe, vas brez žensk, ki jo popisuje dokumentarec Vas brez žensk. Ne, to ni le fikcija. Zabrđe leži v jugozahodni Srbiji, v hribih, povsem odrezano od sveta, bogu za hrbtom – do prvega asfalta je pet kilometrov. Do prve ženske pa je večnost. Dodajte ali odvzemite kak kilometer. V Zabrđu živi le nekaj moških, med drugim tudi trije bratje – Jankovići. Še vedno živijo in spijo skupaj – zelo elementarno, pastoralno, staromodno, retro, malone predpotopno. Oja, kopalno kad imajo, toda zunaj hiše, kjer je zadolžena za lovljenje deževnice. Traktor, nekaj ovac, nekaj petelinov, veliko gozdov – nobene ženske. Nekoč jih je bilo veliko. Pred leti. Zdaj jih že dolgo ni več.
-
Odklop
George (Paul Rudd) in Linda (Jennifer Aniston) sta newyorški par, ki živi pod pezo kapitalizma – živita stresno in hitro, stalno sta v pogonu, iz ljubezni do svojega poklica se ugonabljata, stalno dokazujeta svojo konkurenčnost in dodano vrednost, ko prideta domov, pa sta tako izčrpana, da med seksom zaspita.
-
Masaker
Ko enajstletnik udari enajstletnika, svojega sošolca, in mu izbije zob (in pol), se starši obeh dobijo, da bi zgladili spor, toda mirovni sporazum, ki ga sklenejo, je bolj boleč od izbitega zoba in bolj nasilen od nasilja. Vojna je morda res pekel, toda pravi pekel je mir, ali bolje rečeno – prava vojna je mir.
-
Oči in ušesa Boga
Arabske revolucije so prišle in posekale nekaj na videz večnih, nezamenljivih diktatorjev: tunizijskega, egiptovskega in libijskega. Ben Alija, Mubaraka in Gadafija. Prvi je odšel v letalu, drugi na nosilih, tretji v mrtvaški vreči. Toda tisti najbolj očitni, najbolj umazani, najbolj kriminalizirani, malce bolj južno od regije arabskih revolucij, je ostal živ in zdrav in glavni – Omar Bašir, vladar Sudana, ni padel.
-
Novomeški val: Štirje novomeški filmski režiserji
»Ko je minila vojna in je prišla pomlad, odeta v brstje in prvo cvetje, se je zganilo tudi v novomeški mladini in privrelo na plan vse tisto, kar se je podzavestno budilo že pred vojno in se razraščalo med njo. V svesti si svobode je mladina odvrgla vse, kar je utesnjevalo mlada hrepenenja. Svet je postal na mah tako neizrečeno lep, vsi najtišji upi so se zdeli blizu uresničenja in korajže je bilo na pretek. Pozabiti je bilo treba vse, kar je spominjalo na nesreče vojne, pozabiti tudi tisto, kar je bilo tudi sicer vezano na preteklost in je bilo zaznamenovano s pečatom nesreče, temačnosti in dolgočasja.
-
Vse za denar
Janet Evanovich je tipična ameriška pisateljica: hotela je napisati Veliki ameriški roman, toda vse založbe so jo zavrnile. Pa je začela pisati romance, saj veste, pogrošne, romantične, kičaste večernice, ki jih ženske berejo, da lažje zaspijo. Leta 1994 je sklenila, da bo svojim romancam dodala kriminal – in tako je objavila roman Vse za denar, v katerem je Stephanie Plum, punca iz Trentona (New Jersey), počela to, kar je v filmu Midnight Run počel Robert De Niro: lovila je zapornike, ki kršijo pravila pogojnega izpusta.
-
John Carter
John Carter, 250-milijonski matinejski retro sci-fi spektakel, z enako vnemo krade Vojni zvezd, Avatarju, Kavbojem in vesoljcem, Conanu barbaru, Časovnemu stroju, Spopadu Titanov, Flashu Gordonu, Supermanu, Thoru, Zvezdnim stezam in Spider-manu. No, po uri in pol pa se mu celo zazdi, da je že tako originalen, da lahko replicira še morilsko penetracijo v orjaško pošast, ki jo je v Potopljenem svetu izvedel Kevin Costner, le da podmorsko beštijo zamenja eksotični, gladiatorski, godzilasti albino z Marsa, kjer na lepem obtiči John Carter (Taylor Kitsch), nihilistični junak divjega zahoda in veteran ameriške državljanske vojne, ki ga stik z mističnim artefaktom v črni votlini – podobno kot junake Kronike – prelevi tudi v nadnaravno bitje, antigravitacijskega superjunaka, sandalsko-tarzanskega odrešitelja Marsa, ki je očitno komaj čakal na nekoga z inicialkama JC (Jesus Christ).
-
Kotlar, krojač, vojak, vohun
Leto 1973, čas hladne vojne: »Cirkus«, štab britanske tajne službe, pošlje agenta Jima Prideauxa (Mark Strong) v Budimpešto, za »železno zaveso«, kjer naj bi se srečal z disidentom, prinašalcem usodnih informacij, toda srečanje je le past. V »Cirkusu« je očitno »krt«, dvojni agent, ki dela za sovjetski KGB in ki ga je treba čim prej odkriti, razkrinkati in odstraniti. Koga pokličejo? Jamesa Bonda? Ne, ampak Georga Smileyja (Gary Oldman), priletnega, tihega, redkobesednega, diskretnega, nevsiljivega, stoičnega, zaočaljenega, intelektualističnega, aseksualnega spy-catcherja, nekdanjo desno roko »Kontrole« (John Hurt), na hitro upokojenega in umrlega šefa »Cirkusa«, ki je sumil, da je sovjetski »krt« bodisi Percy Alleline (Toby Jones), Roy Bland (Ciarán Hinds), Bill Haydon (Colin Firth) ali pa Toby Esterhase (David Dencik), pač eden izmed štirih stebrov »Cirkusa«.
-
Sramota
Sramota izgleda kot eterično dopolnilo filma V deželi krvi in medu, v katerem je Angelina Jolie obsodila vojne zločine, še posebej posiljevanje žensk. Steve McQueen, znan po Lakoti, se v Sramoti zavihti na drugo stran spolne enačbe, ali bolje rečeno – obsodi moško spolno odvisnost. In to počne tako naivno, tako kričavo, tako na silo in tako kataloško kot Angelina Jolie.
