-
Barb in Star na potovanju v Vista del Mar
Ovdovela Barb (Annie Mumolo) in ločena Star (Kristen Wiig), šarmerki srednjih let, sicer najboljši prijateljici, duhoviti, igrivi, ekscentrični, zelo zemeljski, totalno usklajeni, vedno razposajeni in po potrebi profani rezidentki Soft Rocka (Nebraska), produkta Amerikane in slabe TV, prodajalki v »lesnini«, ki razstavnega kavča, na katerem vsak dan sedita in kramljata, nočeta prodati, sta ob službo (tudi telefona nimata), toda njuno prijateljstvo preživi. Ker pa si vse, s kapitalizmom vred, predstavljata preveč po svoje, je čas, da si Nebraska malce odpočije od njiju. In tako odpotujeta na Florido, v razkošno kičasto letovišče Vista Del Mar, kjer njuno prijateljstvo doživlja nove in nove teste, saj ga ne ogrozijo le akvalandske atrakcije, disko verzija štikla My Heart Will Go On, moški, morski rak z glasom Morgana Freemana, seks, »sendvič«, Petdeset odtenkov sive in ljubosumje, temveč tudi diabolična, blofeldska ženska (spet Kristen Wiig), ki je bila v mladosti žrtev vrstniškega nasilja, ustrahovanja in poniževanja, zdaj pa se hoče grandomansko maščevati ter letovišče zasuti z morilskimi komarji. A prijateljici, ženski verziji Waynea in Gartha, ki ju ne žene BDP, temveč veselje do življenja, vesta, da bo boj dolg, zato prav pridejo tudi takšne, malce bolj militantne, recimo »radikalizirane« prijateljice.
-
Martin Eden
Jack London je leta 1909 objavil roman Martin Eden, svoj »veliki tekst«, ki ga je v posvetilu svojemu prijatelju Uptonu Sinclairju, prav tako socialistu, označil za »napad na individualizem«. Tudi na svoj lastni individualizem. Gustave Flaubert, avtor Gospe Bovary, je menda rekel: »Jaz sem gospa Bovary.« No, London pa je zapisal: »Jaz sem bil Martin Eden.« Prav res – tudi Martin Eden je proletarskega rodu, tudi Martin Eden postane pisatelj, tudi Martin Eden blazno uspe, tudi Martina Edna individualni uspeh loči od proletarskih korenin, od proletarskega kolektiva, in tudi Martin Eden ugotovi, da individualizem vodi v avtodestruktivnost.
-
Dnevi besa
Kateri je najvplivnejši film novega stoletja? John Wick! Še celo Jason Statham, alias Hill, alias H., nekdanji specialec (ali nekaj takega), ki se zaposli pri losangeleškem podjetju za strogo varovani, armirani prevoz večjih količin denarja, se že na prvi vožnji prelevi v Johna Wicka, saj avtomatično, napol robotsko in z neverjetno preciznostjo pobije šest maskiranih roparjev. A še preden rečete John Wick (ali pa Le convoyeur, po katerem je ta film posnet), se izkaže, da je H. hladni, neusmiljeni, labirintni, parabiblični maščevalec, ki bi se dobro podal tako Gospodom kot Želji po maščevanju, in da bo tistim (Scott Eastwood itd.), ki so umorili njegovega sina, amputiral jetra, pljuča, vranico in srce – s kroglami.
-
Prvič na robu
Prvič na robu, tretji del filmske serije »After« (After Passion, After Truth), v katerem se chic zaljubljenca (Josephine Langford & Hero Fiennes Tiffin) ne moreta odločiti, kje bi živela, v Seattlu ali Londonu, še najbolj spominja na »strastne«, »viharne«, »usodne«, »šokantne« popoldanske telenovele, za katere najamejo tako nenadarjene in nezanimive igralce, da je vsak »strastni« ali »viharni« ali »usodni« ali »šokantni« prizor videti kot samoparodija ali pa že kar kot sabotaža. Tole morda ni najslabši film vseh časov, a zdajle se ne morem spomniti nobenega drugega. (kino)
-
-
Cinderella
Tole revizijo Pepelke gledate z velikim nelagodjem, pa četudi Pepelka (Camila Cabello), njena mačeha (Idina Menzel), princ Robert (Nicholas Galitzine) in ostali – v slogu Luhrmannovega mjuzikla Moulin Rouge – prepevajo dobro znane poskočnice (Somebody to Love via Queen, Material Girl via Madonna, Rhythm Nation via Janet Jackson ipd.). Vse je namreč osladno in brezdušno predvidljivo »korektno«: prvič, film se dogaja v multikulti srednjem veku, toda kralj (Pierce Brosnan) in kraljica (Minnie Driver) sta bela, drugič, njunemu sinu, princu Robertu, ki ga hočeta na vsak način oženiti, se toksična tradicija vse bolj upira, a vendar mu »pripada« najlepše dekle in prestol (zakaj ne »pripada« njegovi sestri, princesi Gwen, ki jo igra Tallulah Greive, zakaj bi moral komu »pripadati« in zakaj bi moral sploh obstajati?), in tretjič, Pepelka, alias Ella, hoče postati modna kreatorka, s čimer izkaže svojo opolnomočenost, afiniteto do neodvisnosti in samostojnosti ter averzijo do patriarhata in spolnih hierarhij, kar jo prelevi v prababico feminizma, če ne že kar gibanja #MeToo.
-
Okus lakote
Carsten (Nikolaj Coster-Waldau) je danski chef, ki Franka, enega izmed svojih najboljših kuharjev, hladnokrvno odpusti, ker je zamočil pri limonah. »Se Frank komu smili,« vpraša svoje zaposlene. »Ne, šef,« odvrnejo v en glas. Stalno ga kličejo šef. Kot da so njegovi sužnji. Carsten se ima res za nekaj več – ker je chef, zvezdnik haute cuisine, mojster »hrane, za katero se je vredno boriti«. Poln je klišejev (»V kuhinji drži nož samo eden«), obseden je z uspehom (in slavo), a tudi Maggi (Katrine Greis-Rosenthal), njegova ljubeča, strastna žena, sošefica prestižne restavracije, dahne: »Hočem vse!« Ta »vse« pomeni kariero in družino. Aha, že spet – ima lahko ženska oboje, kariero in družino? Logično: čeravno sta zelo zaljubljena, se izkaže, da ga vara.
-
Shang Chi in legenda o desetih prstanih
Marvelovi superjunaki običajno rušijo rekorde v pravičništvu, Shang Chi (Simu Liu), alias »Shaun«, ki Marvelovo kinematično vesolje – prek lepo koreografiranega hongkonškega kung fuja, eksplozivne wuxie in obračunov z letečimi zmaji – raztegne na Daljni vzhod (tako kot ga je Črni panter raztegnil v Afriko), pa ruši rekorde v lažni skromnosti: zelo dobro se zaveda svojih nadnaravnih superjunaških sposobnosti, a ne premika planetov ali kozmičnih sfer, temveč se v nekem prestižnem sanfranciškem hotelu preživlja s parkiranjem avtomobilov. Ne živi v kakem vzporednem ali fantazijskem svetu, temveč v povsem banalni garaži. Ne prijateljuje z Marvelovimi Maščevalci, temveč zabušava s prijateljico, ki ima veliko srce in dober smisel za humor (Awkwafina). Kar je precej mazohistično, če pomislite, da je direktni potomec Wenwuja (Tony Leung), alias »Mandarina«, pohlepnega nesmrtnega diabolika, ki je deset magičnih prstanov – okej, bolj obročkov, zapestnic – prelevil v vsemogočno orožje, s katerim sam premaguje vojske, spreminja zgodovino in osvaja svet.
-
No Man of God
Ko leta 1978 primejo serijskega morilca Teda Bundyja (Luke Kirby), se izkaže, da so prijeli mitomanskega, grandomanskega, arogantnega psihopata, ki z vsemi – policijo, preiskovalci, sodniki, tožilci, odvetniki, mediji, javnostjo – koketira in manipulira. Zakaj je počel to, kar je počel, kaj ga je sprožilo, zakaj ne kaže nobenih znakov obžalovanja in koliko žensk je pobil? Bill Hagmaier (Elijah Wood), eden izmed prvih FBI-jevih ekspertov za profiliranje serijskih morilcev, ki hoče odgovore na ta vprašanja, najprej sredi osemdesetih z njim vzpostavi pisni stik, potem pa ga začne redno obiskovati in izpraševati, toda vse te intervjuje ugrabijo Bundyjeva dokazovanja, da je najinteligentnejši človek na svetu. Hagmaier bi mu lahko sicer rekel, hej, če si najinteligentnejši človek na svetu, kako to, da smo te potem dobili (in spravili v floridsko ječo), toda če ga ne bi dobili, bi se dal zagotovo kar sam prijeti, to pa zato, da bi bil še slavnejši, da bi pritegoval še večjo pozornost, da bi dokazoval svojo moč in superiornost, da bi se torej vsi ukvarjali z njim, analizirali njegov »intelekt« in občudovali njegovo »genialnost«.
-
Bring Your Own Brigade
Vse več je krajev, v katerih lahko zgoriš. In koale tudi. Paradise – ja, Raj! – se je imenovalo kalifornijsko mestece, pa je leta 2018, ko so Kalifornijo zajeli in opustošili apokaliptični gozdni požari (»Camp Fire«, »Woolsey Fire«), zgorelo do tal. In tale doku, ki je videti tako, kot bi ga narekoval Hieronymus Bosch, ki bi ga lahko vrteli na double-billu s Howardovim dokujem Rebuilding Paradise, in ki se začne v Paradisu, spremenjenem v groteskni, katastrofalni krematorij (vse gori, avtomobili se vnemajo, ljudje, ki so tik pred tem, da se vnamejo, kličejo na pomoč, 85 jih zgori), »pričara« pekel, ki ga ustvarjajo sodobni gozdni požari, a krivde zanje ne pripiše le podnebnim spremembam, ampak tudi ljudem, ki delajo vse, da bi gozdnim požarom omogočili čim pogubnejše in pikantnejše življenje. Recimo: ko pogozdujejo, drevesa sadijo preblizu drugega drugemu, obenem sadijo prehitro vnetljive tujerodne rastline, z nemarno deforestacijo pa kar kličejo ogenj. Ali: odločanje o gozdovih prepuščajo pohlepu lesne industrije. Ali pa: obcestne jarke dizajnirajo tako, da se v njih zbirajo smeti, ki dajo ognju pospešek. In seveda: sami glasujejo proti regulacijam, ki bi jih zaščitile pred požari.
-
Saltwater: The Battle for Ramree Island
Ob koncu II. svetovne vojne so krokodili v Burmi – na otoku Ramree – požrli kopico japonskih vojakov, pa tudi britanskih, a slabšega in bolj idiotskega filma o tem si ne bi mogli predstavljati. Vojaki le pešačijo, moralizirajo in se delajo, da so v nevarnosti. To je vse. Andy Warhol bi užival! Poglejte si ga – tudi če bi hoteli posneti slabši film, ga ne bi mogli. Ed Wood! (Amazon Prime)
-
The Last Mercenary
V precej razsuti sobi v neki degradirani ruski soseski sedi ugrabljeni mladenič, ki ga čuvata dva plačanca, toda ko se kamera zasuka navzgor, zagledamo na stropu moškega, ki se z razkrečenima nogama stoično opira ob stene – Jean-Claude Van Damme! Ja, v film vstopi mogočno, triumfalno, karizmatično, bondovsko, toda prizorov, ki bi lahko tekmovali s tem uvodnim, ni več. Še huje, akcijske prizore, ki so bili vedno ne le Van Dammov forte, temveč njegov raison d’être (tudi plakat za Bloodsport vidimo), zamenja komedija, ki naj bi pokazala Van Dammove skrivne talente, a se film preventivno in samokritično – magari samoironično – za vsak primer raje posveča tudi mnogim drugim likom, recimo moškemu na skuterju v samih gatah in gangsterju, ki si domišlja, da je Tony “Scarface” Montana, tako da je Van Damme, alias The Mist, zakrinkani tajni agent z zalisci iz slabega nemškega porniča, stranski v filmu, ki je bil očitno načrtovan kot njegov comeback. Van Damme, niti malo Stallone iz novih Rambov, ni videti le tako, kot da je star 80 let, ampak tako, kot da so ga v vse skupaj prisilili. Kakemu zombijskemu filmu bi se bolje podal. In štikel One Way or Another (via Blondie) bi lahko obdržali. (Netflix)
-
Occupation: Rainfall
Ko zunajzemeljski zavojevalci napadejo svet, vedno najprej udarijo Ameriko. Nič več: v sci-fiju Occupation najprej udarijo Avstralijo. Začne se vojna. Celo rasna vojna. Mi proti njim! Človeštvo proti vesolju! Revizija Vojne svetov sreča revizijo Vojne zvezd. Rodi se silovito odporniško gibanje – osvobodilna fronta. V filmu Occupation: Rainfall, nadaljevanju tega avstralskega hita, je osvobodilna fronta še množičnejša, a tudi bombastičnejša, saj vse, kar počne, dobi spolirane, bučne, efektne razsežnosti, na kakršne naletite v superjunaških spektaklih.
-
In the Same Breath
Wuhan je v leto 2020 – leto podgane – vstopil srečno in veselo, pokaže tale ekspozejski doku, ki ga je posnela Nanfu Wang, sijajna kitajska dokumentaristka (One Child Nation), ki živi v Ameriki. Vse skupaj je bilo zelo kičasto: ljudje so mahali z zastavicami in peli domoljubne pesmi, predsednik Xi jim je laskal, na ulicah so se navdušeno stiskali in zlivali, med njimi pa se je širilo nekaj strašnega – pošast vedno skoči iz kiča. Nanfu Wang je iz Amerike režirala svoje tajne »agente«, ki so v bolnišnicah in na ulicah skrivaj snemali vse tisto, kar so kitajske oblasti relativizirale, tajile in prikrivale (cenzuriranje posnetkov ljudi, ki umirajo na ulicah, kaznovanje doktorjev, ki »širijo govorice o neznani pljučnici«, zatrjevanje, da virus ne obstaja, prepoved negativnih zgodb, saj bi jih imperialisti le zlorabili ipd.), toda virus in pandemijo so – v slogu lunatičnih konspirologov – relativizirale, tajile in prikrivale tudi ameriške oblasti (ne potrebujete mask in varnostne razdalje, gre le za gripo, ni tako hudo, virus bo kmalu izginil ipd.). In ljudje so umirali – grizlijevsko, množično.
-
Undergods
Ko je izbruhnila pandemija, so oživele distopične fantazije, tako da so nas skušali filmi impresionirati z novimi in novimi verzijami distopij, toda če hočete videti res mračno, mučno, morbidno distopijo, si poglejte tole britansko fantazijo, ki se začne v razpadlem, opustošenem, gnijočem, umazanem postapokaliptičnem mestu, v katerem smetarja (Geza Rohrig & Johann Myers) ravno pobirata smeti – trupla. Edino delo, ki je še na voljo v tem svetu! To mesto je tako neznosno, da celo sam film v njem ne vzdrži dolgo, ampak odtava drugam, v vzporedne zgodbe, ki potekajo v malce bolj urejenem in stabilnejšem svetu, a se vrne, kot bi hotel reči – se vam ne zdi to vendarle neizogibno? (Amazon Prime)
-
Candyman
Bernard Rose je 1992 posnel grozljivko Candyman, v kateri je Helen Lyle (Virginia Madsen), specialistka za urbane legende, v chicaškem getu Cabrini-Green naletela na legendo o Candymanu (Tony Todd), duhu temnopoltega slikarja, ki je pred stotimi leti postal žrtev rasističnega nasilja – linčali so ga tako, da so mu odžagali roko, na njegovo golo telo pa vrgli čebelji panj. Potem so ga sežgali. Če pogledaš v zrcalo in petkrat izrečeš njegovo ime, se vrne – zadihan, besen, maščevalen, pikanten, šokanten. S kljuko namesto roke. Ob glasbi Philipa Glassa. Kot bi hotel reči: Črna življenja štejejo!
-
Divja Slovenija
Divja Slovenija ni rutinski dokumentarec – Matej Vranič intervjuirancev ni nabiral s pomočjo kakega brezosebnega mejla, ampak se je moral za vsakega potruditi, tako rekoč boriti. To se vsiljuje še toliko bolj, ker je nastopajočih v Divji Sloveniji res veliko: srne, jeleni, lisice, jazbeci, svizci, pinože, belorepci in planinski močeradi, pa medved, ki liže bube in ličinke, jerebica, ki zaide na tuje ozemlje, štorklje, ki se predčasno vrnejo, kosec, ki poje, kačji pastir, ki se levi, smrdokaver, ki – opremljen z »radarjem« za žuželke – koplje, zajci, ki so med ravsanjem videti kot izumitelji rokoborbe, belke, ki so povsem zlite z alpsko okolico (tako da so varne pred plenilci), žabe, ki se skrivajo pred kanjo, kanja, ki se loti mrtve ribe (pomanjkanje hrane jo prisili v mrhovinarstvo), volk, ki odide praznega želodca. Nima sreče: veter zapiha v napačno smer, tako da ga izda vonj – in jelenjad se pravočasno razbeži.
-
Mali šef: Družinski posli
Tim Templeton, ki je bil pred štirimi leti v Malem šefu, Dreamworksovem animiranem megahitu, še otrok, soočen z novim bratcem, pučističnim »malim šefom«, ima zdaj, v nadaljevanju, ki se dogaja nekaj deset let kasneje, tudi sam otroke. Med njimi je dojenčica, Tina, ki ne skriva, da je »mala šefica« – pametnejša od staršev, odraslih. Ker pa svoje superiornosti noče prepustiti temnim silam, sproži tajno vohunsko operacijo, s katero prepreči globalno zombifikacijo in eliminacijo staršev. Podton te bučne, kaotične animacije, ki dojenčke prelevi v leninistične revolucionarje, je na dlani: to, da so dojenčki inteligentnejši od odraslih, govori o tem, kako zelo so sodobni odrasli mentalno nazadovali. Infantilizacija zahodne civilizacije je brezmejna. Nihče noče več odrasti. Nova normalnost. (kino)
-
Beckett
Beckett (John David Washington) in April (Alicia Vikander), ki letujeta v Grčiji (med ruševinami, relikti finančne krize), sta blazno zaljubljena – in v izkazovanju te zaljubljenosti pretiravata. Res potrebujemo v tako kratkem času toliko dokazov? Ne, ta brezmejna ljubezen – res sva se našla! – je le najava neizbežne katastrofe. In ko April v nekem trenutku reče, da sta videti kot »krajinska lika«, kot »figures in a landscape«, evocira naslov Loseyjevega trilerja (Figures in a Landscape), v katerem črni, brezosebni helikopter v neimenovani, nestabilni, rahlo distopični, »eksotizirani« evropski državi preganja Roberta Shawa in Malcolma McDowella, ki manično bežita in bežita.
-
Potovanje skozi spomine
Nick Bannister (Hugh Jackman) je cinični, neobriti, zjebani futuristični hard-boiled detektiv (»privatni preiskovalec uma«), ki je videti tako, kot bi iz romanov Raymonda Chandlerja prisopihal skozi Scottovega Iztrebljevalca. Miami, kjer se sci-fi noir Potovanje skozi spomine dogaja, je mračen, zadušljiv, toksičen, distopičen, grotesken, klimatsko uničen, kataklizmično poplavljen – kot bi skušal pomežikniti Potopljenemu svetu, v katerem je bilo vode prav tako preveč, in Kitajski četrti, v kateri je vode – ravno nasprotno! – primanjkovalo.
-
Krt
Ker sem tale čilski doku o 83-letnem Sergiu, ki ga privatni detektiv infiltrira v dom za starejše, da bi – v slogu Jamesa Bonda – preveril, kako ravnajo z materjo njene klientke, popisal v prejšnji številki Mladine (v tekstu o Kino Otoku), naj le še enkrat poudarim, da gre res za unikaten film – za sijajno študijo empatije, ki je realkapitalizem ne pozna niti ne priznava. (Kinodvor)
-
Woodstock 99: Peace, Love, and Rage
Nostalgija je hrepenenje po zlatih, srečnih časih, toda vsebuje veliko drobnega tiska. Vzemite le Woodstock, legendarni megakoncert, ki se je odvrtel leta 1969: ko so ljudje naslednje leto gledali dokumentarec, so že pokali od nostalgije. Kar ni bilo težko: že sam dokumentarec je bil popolni teater nostalgije. Ustvarjen je bil za vzbujanje nostalgije. Glejte, kako fajn smo se imeli! Kako srečni smo bili tiste tri dni! Živeli smo v utopiji! Vsi smo bili eno, prava skupnost, velika družina, ekstaza humanosti! Videti vse te izvajalce – vau! Je kaj bolj afirmativnega? Koncert, ki je definiral generacijo! Toda – in tu je problem: črncev je bilo le za vzorec – tako na odru kot med publiko. Woodstock je bil belski žur. Belska utopija. Parada belskega ponosa. Parada belske privilegiranosti. Pri belcih je vzbujal nostalgijo, pri nebelcih pa ne. Nostalgija vedno nekoga izključi, potlači, izbriše.
-
Soba pobega 2
Sobe pobega 2 – tako kot prve Sobe pobega – ne gledaš zaradi dobrih dialogov ali zaradi zanimivih likov, temveč zaradi »sob pobega«, zamotanih, domiselnih, premetenih labirintnih pasti, v katere korporacija Minos, brezčutni in brezosebni koncentrat neoliberalnih manter (kompetitivnost, konkurenčnost, iznajdljivost ipd.), lovi mladince in mladinke, milenijske ekshibicioniste, ki hočejo na vsak način nastopati in gladiatorski direndaj računalniških igric doživljati v živo.
-
Glavni junak
Glavni junak je za tiste, ki niso videli Trumanovega šova – in tiste, ki obžalujejo, da Trumanov šov ni nikoli dobil nadaljevanja. Vsaj uradnega ne. Glavni junak je videti kot neuradno nadaljevanje: Guy (Ryan Reynolds), srečni, prijazni, mirni, simpatični, vedno nasmejani bančni uslužbenec, ki živi v Free Cityju, v katerem se vsak dan dogajajo strašne adrenalinske reči (streljanja, ropi, eksplozije, pregoni, zaletavanja, nesreče, katastrofe ipd.), na lepem – zaradi motnje v algoritmu – ugotovi, da je NPC, ja, non-player character, simulacija, stranski lik v peklenski računalniški igrici Free City, ki jo igra ves sociopatski svet. Stranski liki – takšni, kot je on – so tu le postranska škoda, žrtve slepe objestnosti teh, ki igrajo, potemtakem digitalnih džankijev, ki ljubijo pokole, pobijanje, kriminal ipd., prepričani, da je nasilje odgovor na čisto vsako vprašanje. Tudi Guy vedno znova konča kot postranska škoda – ustrelijo ga, razstrelijo, zgazijo. Mimogrede. Statist. Res nobody. Nihče ga niti ne registrira. Banke pač ropajo. Iz dneva v dan. In naslednje jutro spet vstane in gre v službo – ves vesel, da dela v banki.
-
Stillwater
Bill Baker je vdovec iz oklahomske vukojebine po imenu Stillwater – in tudi videti je tako. Malomestno, domačijsko, vljudno in patriotsko, country boy, s pištolo v predalu, klobukom na glavi, tetoviranim beloglavim orlom na roki, kavbojsko stoičnostjo na obrazu, z Bogom v srcu in bradico, ki poudarijo njegovo možatost – v času spolne nestabilnosti in »teorije spola« skuša signalizirati, da je na pravi strani. Najprej je delal na naftnih poljih, potem se je zapil, zdaj pa dela, kar pride. Matt Damon ga igra tako, kot da je utelešenje Amerike. V Parizu bi si ga težko predstavljali.
-
Iskalci tartufov
Matjaž Ivanišin je bil tako zaseden s snemanjem filma o Porabju (Oroslan), da je pozabil posneti film o istrskih iskalcih tartufov, Gregor Božič – sicer njegov DP – pa je bil potem tako zaseden s snemanjem filma o Benečiji (Zgodbe iz kostanjevih gozdov), da mu je to pozabil omeniti. Film Iskalci tartufov, ki sta ga posnela Michael Dweck in Gregory Kershaw, je videti tako, kot bi ga posnela Ivanišin in Božič: zakotni, zapuščeni, zapostavljeni piemontski zaselki v okolici mesteca San Damiano d’Asti ( jugovzhodno od Torina), kjer se dogaja film, so videti kot pastoralna kombinacija postaranih porabskih in benečijskih zaselkov iz Oroslana in Zgodb iz kostanjevih gozdov, življenje tu je zamrlo (kot v Porabju, Benečiji), slikoviti, brezhibno statični, lirično komponirani kadri-sekvence so kot tableauji, ki bi jih lahko izrezali in razstavili v galeriji (še celo vrtoglavi, epileptični, cikcakasti kadri, posneti s kamero, pričvrščeno na manične pse, so čisti action painting), liki so odbiti, čudaški, ton je nostalgičen, vsake toliko zadoni kaka stara italijanska kancona, sam film pa je tako spreten in imerziven hibrid dokumentarca in igranega filma, da ti je vseeno, kaj od tega je igrano in kaj ne (boljši ko je dokumentarec, bolj je videti igran). Iskalci tartufov so film, ki si ga ne moreš izmisliti – lahko ga le najdeš.
-
Škratki
Tale nemška animacija, ki diši bolj po Smrkcih kot bratih Grimm, ni sicer nič posebnega, toda ko se škratki, ki so stoletja v težkih delovnih pogojih garali in garali globoko pod zemljo, vrnejo na površino, med ljudi (slaščičarje!), se zazdi, da ne kritizira le družbe, ki diskriminira in demonizira “drugačne” (“Če mi lahko shajamo z vami, lahko tudi vi shajate z nami”), ampak na svoj burlesken način oklofuta kar sam kapitalizem, ki že stoletja diskriminira in demonizira garaške, fizične, rudarske, industrijske delavce. A ne pričakujte revolucije, temveč le boj za inkluzivnejši kapitalizem – za kapitalizem, ki bo bogastvo pravičneje prerazporejal, navsezadnje, bitko med slaščičarskima bratoma izgubi ta, ki je pohlepen in ki ga žene le logika profita. (kino)
-
A Classic Horror Story
Hormonski, uživaški mladeniči in mladenke, bolj ko ne neznanci, med katerimi je tudi Matilda Lutz, zvezdnica Maščevanja, se s kombijem odpravijo na trip po južni Italiji, po terenih mafije, ’ndranghete in camorre, a treščijo v drevo in obtičijo sredi gozda – daleč od urbanosti in javnih storitev. Nimajo pojma, kje so. Telefoni ne vlečejo. Potem pa zagledajo hiško, ki se je neskončno razveselijo – niso videli Teksaškega pokola z motorko. Niti Zlobnega mrtveca. Niti Koče v gozdu. Niti Napačnega odcepa.
-
Smodnikov milkshake
Gotovo se spomnite slovite Brechtove krilatice: “Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!” No, Smodnikov milkshake – ultrakinetični akcijski ringelšpil, ki ga je posnel izraelski režiser Nanot Papushado, avtor vendette Big Bad Wolves, ki jo je Tarantino leta 2013 razglasil za “najboljši film leta” – je ekranizacija te krilatice.
-
Odred odpisanih: Nova misija
Savant (Michael Rooker), karizmatični jetnik z dolgimi belimi lasmi, sedi v strogo varovani ječi in v steno jezno meče žogico, ki se potem odbija od stene do stene – nenadoma jo tako silovito zaluča, da se od stene odbije v ptička in ga ubije. Malega, ljubkega, sladkega. Ni ga več. Brez opravičil. Kar pa je obenem tudi signal, da poti nazaj ni in da bo šlo zares – na komičen, obešenjaški, grotesken način, navsezadnje, v odredu odpisanih, ki ga – v slogu Ducata umazancev – sestavijo iz samih jetnikov, ekstremnih superjunaških kriminalcev, pompoznih outsiderjev, idiotskih morilskih strojev (Task Force X), so tudi Podganarka II (Daniela Melchior), ki lahko v trenutku aktivira na tisoče podgan, Mirovnik (Jon Cena), ki hoče svetu zagotoviti mir, pa četudi bo moral pobiti še toliko “moških, žensk in otrok”, Kraljevski morski pes (Sylvester Stallone), kanibalski hibrid Žrela in Moby-Dicka, ki človeka požre v enem kosu (ne le teoretično!), Polka-Dot-Man (David Dastmalchian), psihotični mamist, ki ubija s pikčastimi vzorci, in Harley Quinn (Margot Robbie), deregulirana feministka, ki zna štikel Just a Gigolo/ Ain’t Got Nobody (via Louis Prima) preleviti v ultimativno pogrebno koračnico. Vodi jih Robert DuBois, alias Bloodsport (Idris Elba), high-tech pistolero, ki je “likvidiral” Supermana.
-
Annette
Ste za Deželo la la 2? Tu je! Kdo bi si mislil, da jo bo posnel francoski ekscentrik Leos Carax. In kdo bi si mislil, da bo Adam Driver v njej igral Henryja McHenryja, stand-up komika, ki svoj lasvegaški nastop začne z repliko: “Ubil sem svojo ženo.” In potem začne – v boksarski halji, svojem običajnem kostumu – pripovedovati, kako jo je ubil. Gledalci obnemijo. Nekateri se muzajo, drugi hihitajo (“Smejte se, smejte, smejte”). Ne vedo, kako naj reagirajo. Jo je “ubil” v smislu kot za komike pravimo, da z vici “ubijejo”? Ali pa jo je zares ubil? Naj se smejijo? Naj se zgražajo? Gledajo morilčevo izpoved? Naj ploskajo ali ne? McHenry, alias “The Ape of God”, je utrujen od tega, da ljudi spravlja v smeh. Vsaj tako pravi. Komik je postal zato, da bi “razorožil ljudi”, da bi jih lahko “razjezil” in da bi lahko “povedal resnico, ne da bi ga ubili”. Ne, svoje žene ni ubil, a najraje bi jo – pravzaprav jo v nekem smislu vsak dan “ubije”. McHenry – imitacija Jakea LaMotte, “Podivjanega bika”, propadlega boksarja, ki je pristal kot barski stand-up komik, in Andyja Kaufmana, antikomika, ki je skušal publiko razjeziti in ki je zase pravil, da je “song and dance man” – je namreč toksični moški, pač jezni, negotovi, “panični” moški, pred kakršnim svari gibanje #MeToo, odmev Normana Mainea, poln samoprezira, nihilističnega popa in resentimenta do žene, Ann Desfranoux (Marion Cotillard), operne pevke, velike tragedinje, “rojene zvezde”, uspešnejše, slavnejše in bolj oboževane od njega.
