-
Ted 2
Holivudske komedije so polne vicev o tičih. Ted 2, nadaljevanje presenetljivega politično nekorektnega hita, je dolg vic o tičih, tako rekoč sarkastična parodija holivudskih vicev o tičih, preden ne postane film o boju za državljanske pravice in parada ponosa. Ted, medvedek z glasom Setha MacFarlana, in Tami-Lynn (Jessica Barth) se poročita, toda leto kasneje sta si že v laseh – kot zakonca Rose.
-
Vrvež v moji glavi
Kaj je vzrok največjih stresov, travm in drugih mentalnih vrvežev? Smrt bližnjega, izguba službe, ločitev – in selitev. V Vrvežu v moji glavi, Pixarjevem definitivnem – in res spektakularnem – comebacku, ki ga je režiral Pete Docter, avtor briljantnih Pixarjevih animacij Pošasti iz omare in V višave, za stres in travmo poskrbi selitev, navidez banalna družinska, tipično ameriška selitev, tokrat iz zakotne Minnesote v svetovljanski San Francisco, ki enajstletno Riley (Kaitlyn Dias) tako strese in presune, da njeno glavo preplavijo vsi odtenki psihičnega, emocionalnega vrveža.
-
Velika pojedina
Morski pes je trgal človeško meso, iz mesa so se trgali kriki, kriki so trgali publiko. Niti da so si ljudje ponavljali, to je samo film!, to je samo film!, to je samo film!, ni pomagalo. Tisto poletje – pred natanko štiridesetimi leti – si ni nihče upal v morje. Kar pa ne pomeni, da plaže niso bile polne. Ne, bile so. Še bolj kot prejšnja poletja. Le ljudje niso prihajali zato, da bi plavali, ampak zato, da bi videli morskega psa. Na kopnem ti nič ne more – samo v vodo ne smeš.
-
Vohunka
Nerodnih, mehkužnih moških, ki na lepem padejo na mačistični, seksistični teren Jamesa Bonda, je bilo zadnje čase kar nekaj (Johnny English, Austin Powers, Ujemite Smarta ipd.), zato si lahko živo predstavljate, kaj se zgodi, ko na ta alfa teren – med tajne agente, vohune, trgovce z orožjem, teroriste in Jasona Stathama (!) – pade Vohunka, nižja uslužbenka Cie, manična, jezična in hiperaktivna Melissa McCarthy, trenutno najslovitejša filmska debeluška.
-
-
Joker
Simon West je kariero – če odmislimo videospote à la Never Gonna Give You Up (via Rick Astley) – začel spektakularno, z Letalom prekletih, toda po Lari Croft, sicer orjaškem hitu, se je nepričakovano zaplezal v TV-filme in serije, nič manj pa v rimejke (Ko pokliče tujec, Ledeni morilec), med katere sodi tudi Joker, rimejk ležerne, pozabljene noir kriminalke Heat (posnete po romanu in scenariju Williama Goldmana, scenarista klasik Butch Cassidy in Sundance Kid in Vsi predsednikovi možje), v kateri Burta Reynoldsa, originalnega tough guya, ki je bil tedaj, leta 1986, že tako plešast, da je nosil tisti famozni, komični, patetični lasni vložek (a mu ni rešil samsonovske kariere), nadomešča Jason Statham, tough guy nove šole (resignirani “svetovalec za varnost”, prosti strelec utrujenega pogleda, privatnik v mestu moralnega hazarda, plačanec z vedno pripravljenim sarkazmom, gardedama zavoženih talentov in rev), ki ne potrebuje več las, da bi razmetal, polomil in razsekal ošabne, prenapete, motene lasvegaške gangsterje (Milo Ventimiglia ipd.), ki so za štos posilili in iznakazili prostitutko (Dominik García-Lorido), revanšistično femme fatale, ampak že s kreditnimi karticami, pepelniki in jedilnim priborom, ki jih prelevi v smrtonosno orožje (ah, v njegovih rokah, kraljicah bondovske improvizacije, itak vse postane orožje), več kot nadoknadi vse izgubljene lase, tako da film na koncu vendarle izgleda kot tematski park Stathamove zelo fleksibilne pasivne agresivnosti, ki potrebuje kazino, da bi samoobčudovanje prelevila v koncept.
-
Zgodbe o konjih in ljudeh
Recimo, da ste nori na konje, še posebej na svojo belo kobilo, ki jo ponosno in elegantno jezdite po podeželski cesti. Toda nenadoma jo naskoči potrebni črni konj – nemočno sedite na kobili, paralizirani, ne morete se premakniti, medtem pa kobilo neusmiljeno žge črni konj.
-
Sami ste krivi
V Sovjetski zvezi so si nekoč podajali vic, ki je šel takole: »Oni se delajo, da nas plačujejo, mi pa se delamo, da delamo.« Sovjetske zveze ni več. Preselila se je v Evropsko unijo, kjer se delodajalci delajo, da delavce plačujejo, medtem ko se delavci delajo, da delajo. In to dobesedno.
-
Felix
Rasizem in revščina bi lahko ustavila Felixa (Hlayani Junior Mabasa), temnopoltega dečka iz Cape Towna, toda ko ga zaradi izjemnega glasbenega talenta sprejmejo na neko elitno, privatno šolo, postane problem in ovira njegova mama, ki v saksofonskem džezu vidi “Hudičevo glasbo”, še toliko bolj, ker je koktajl džeza, saksofona in alkohola pokončal njenega moža, Felixovega očeta. Brez panike, mami, se zdi, da ji z odra sporoča optimistični Felix: pozabi na Govekarjev roman V krvi in si raje poglej Billyja Elliotta!
-
Prdoprašek doktorja Proktorja
Vsekakor, naslov – Prdoprašek doktorja Proktorja – ni ravno obetaven, toda tale poskočna, obešenjaška norveška farsa, posneta po mladinskem romanu Joja Nesbøja, slovitega pisca kriminalk (in rockerja), skuša otroke navdušiti za obnovljive vire energije, ne toliko za sonce, vodo in geotermalne vrelce kot za veter, analni veter – prdenje.
-
Jurski svet
Vau! Jurski svet je huda obsodba kapitalizma. Ali bolje rečeno: stal je 150 milijonov dolarjev, toda težko boste našli hujšo, neposrednejšo in pikantnejšo obsodbo kapitalizma.
-
Okupirajte Fifo!
Sepp Blatter, predsednik Mednarodne nogometne zveze (Fifa), si je pred leti zaželel novo 255-milijonsko palačo. In res, leta 2006 je v Zürichu zrasel nov sedež Fife. Osem nadstropij ima, so rekli, toda vsi, ki so prišli na odprtje, so bili presenečeni, ker so videli le tri – pet nadstropij je pod zemljo. Začudenje ni sprhnelo, ko je Blatter pojasnil, da morajo imeti prostori, v katerih ljudje sprejemajo pomembne odločitve, le »posredno svetlobo, kajti svetloba mora prihajati od samih ljudi, ki so tam zbrani«. Da bi bolje sijali, imajo na voljo tudi sobane za meditacijo.
-
Mumin na Azurni obali
“Ljubo doma, kdor ga ima,” in “Ni vse zlato, kar se sveti,” sta pregovora, s katerima bi lahko oglaševali tole finsko analogno animacijo, ki mumine – naivna, mehka, ležerna, po finsko ekscentrična bitja, male patriarhalne romantike, ki bi jih v igrani verziji verjetno igrali nilski konji – zapelje na Azurno obalo, kjer pa kar poka od izumetničenosti, slave, blišča in zvezd, tako da se zdi v primerjavi s tem celo muminski patriarhat korak naprej.
-
Theeb
Lani je – očitno še pod vplivom zelo odmevnega Coen-Coenovega Pravega poguma – nastalo nekaj odličnih vesternov (Slow West, Homesman, Salvation), zato ne preseneča, da kot vestern – “beduinski vestern”, če vprašate režiserja Najija Abuja Nowarja, sicer debitanta – izgleda tudi Theeb, emiratsko-katarsko-jordansko-britanski joint-venture, le da Fordovo Monument Valley zamenja arabska puščava, ki je dovolj intenzivna, surova in nepredvidljiva, da lahko postane prizorišče, na katerem dobi beduinski deček (Jacir Eid Al-Hwietat), skavt, pistolero, izobčenec in maščevalec, obredno priložnost, da zraste v “pravega” moža, še toliko bolj, ker mu kulisa I. svetovne vojne in razpadanja Otomanskega imperija omogoča, da po malem pogleda tudi skozi oči Lawrenca Arabskega, ki si prav tako verjetno ni mislil, da lahko sredi puščave nastane toliko zgodovine. Tako kot to, kar mali Theeb sliši (pogovori med odraslimi, tujci, agenti ipd.), dobi smisel šele kasneje, je to, kar vidi (nastanek arabskih nacij), dobilo smisel šele kasneje, no, danes, kar pa je le razlog več, da si ga ogledate v paketu s Timbuktujem.
-
Poštarjeve bele noči
Ko je živel poet Pablo Neruda, še ni bilo interneta, zato je bil poštar – il postino, ki ga je igral Massimo Troisi – njegov edini link s svetom. V filmu Poštarjeve bele noči, reimaginaciji Shakespearovega Viharja, je poštar (Aleksej Trjapicin) edini link med svetom in rusko vukojebino, resda idilično, rustikalno in neokuženo, toda očitno brez interneta. No, internet v resnici celo imajo, a ga ignorirajo, ker hočejo živeti po starem, tako kot nekoč (domačine igrajo naturščiki), počasi, osamljeno, enolično, nestresno in irealno, v ritmu Gogolja, vodke, letnih časov, pogrebov, socialistične romantike in sanj o sivi mački, kot skupnost s svojimi malimi veselji, med katere sodi tudi ritualno čakanje na poštarja. Vukojebina hoče pač ostati vukojebina. Problem je v tem, da tisti magični “nekoč” – nekdanji življenjski slog – ne drži več skupaj, toda ko poštarju nekdo sune motor za čoln, s katerim vsak dan prinaša pošto, kar naj bi bil signal “novih” časov, postane jasno, kako pičle možnosti imajo: stari časi so jih prelevili v snapshot – novi jih bodo prelevili v snapchat. Ostalo jim je le še nekaj sekund. Morda 10, morda le ena.
-
Prelomnica svetega Andreja
V Prelomnici svetega Andreja se Los Angeles odpre. Tako se ni odprl že vse tja – oh, hotel sem reči od Potresa, ki ga je leta 1974 posnel Mark Robson, toda Los Angeles je nedavno kar lepo zazeval v farsi Konec je tu, v kateri konec sveta – večni pekel – pogoltne kopico holivudskih zvezdnikov, ki igrajo sami sebe in ki si to strašno apokalipso, kot nas prepričuje film, tudi zaslužijo.
-
Angeli revolucije
Ko se sprašujete (ali pa ko vas sprašujejo), kateri je bil najboljši jugoslovanski film vseh časov, nikar ne pozabite na Zgodnja dela, ki jih je leta 1969 – pod vplivom Marxovih zgodnjih del, novega češkega in novega poljskega vala, Kitajke in drugih Godardovih filmov o otrocih Karla Marxa in Coca-Cole, Sturgesovih Sullivanovih potovanj in beograjske študentske »junijske« vstaje – posnel Želimir Žilnik. V Berlinu je ta črni, polemični, brutalni, šokantni, sarkastični antifilm blata, znoja in krvi sicer pobral zlatega medveda, najvišjo nagrado, toda v Jugoslaviji ga ni videlo prav dosti ljudi. Najprej so ga z vseh strani napadali, potem pa prepovedali in bunkerirali. Ne brez razloga: Zgodnja dela so partiji zelo jasno povedala in pokazala, da je prav sama postala največja ovira za revolucijo. Še več, film je partiji očital, da se ne obnaša več kot revolucionarna partija. Partija pa je filmu očitala pesimizem, nihilizem, anarhizem, defetizem – in izgubo vere v socializem. Ne bi se mogla bolj motiti.
-
Slovenska koma
Pacientka ima bolečo menstruacijo. Bolečina je vse hujša, vse travmatičnejša. Potem izgubi zavest. Nazadnje pade v komo, iz katere se ne zbudi več. Ni prva ne zadnja, ki v tej bolnišnici – na oddelku za intenzivno nego – pade v komo, iz katere se nikoli več ne zbudi. Povsem rutinske, na videz nedolžne operacije številnih pacientov se končajo s komo. Študentki medicine, praktikantki v tej bolnišnici, se zdi vse to skrajno čudno in sumljivo, zato začne skrivnostne kome na lastno pest raziskovati, nazadnje pa v grozi ugotovi, da je ta ugledna bolnišnica v resnici le tajna banka človeških organov: zdravniki paciente spravljajo v komo, in sicer tako, da jim med operacijo in anestezijo namesto kisika dovajajo ogljikov monoksid, potem pa jih po delih frankenštajnovsko prodajajo na črnem trgu, jasno, najboljšim ponudnikom – družbeni eliti, sodobnim drakulam, ki si lahko privoščijo najboljše meso in najdražje srce.
-
Dežela jutrišnjega dne
“Ko sem bil mlad, je bila prihodnost drugačna,” dahne Frank Walker (George Clooney), nekdanji wunderkind in utopist, zdaj poklicni distopist, ki je izgubil vse iluzije o prihodnosti človeštva.
-
Mama je ena sama
Mama je ena sama je igrivi dokumentarec o radijski voditeljici (Tatjana Knežević), ki hoče imeti slovenskega fanta, a ga ne more dobiti, ker so slovenski fantje – od Prešerna do Metoda Trobca, od Cankarja do Tita, od Naceta Junkarja do Zorana Jankovića, od narodnjakov do častilcev Device Marije – preveč zasedeni s svojimi materami, s katerimi živijo v “prikritem incestu”, kot pravi psihoterapevt Perko.
-
Phoenix
V razsuti, morbidni, zelo noir Berlin se takoj po koncu II. svetovne vojne vrne Nelly Lenz (Nina Hoss), mlada Judinja, ki so ji v Auschwitzu obraz tako iznakazili, da ji ga morajo s plastično operacijo rekonstruirati.
-
Božje mesto
Cesta besa, briljantni rimejk briljantnega Cestnega bojevnika, je – tako kot original – apokaliptični film, kar pomeni, da je sveta konec. Družine ni več, družbe ni več, države ni več, človeštva ni več, zgodovine ni več. Ostali so le opustošenje, brezmejne puščave, kaos, anarhija, entropija in barbarstvo. In kaj je povzročilo to apokalipso, ta »konec sveta«? Zunajzemeljska invazija? Meteor? Sonce? Božji gnev? Ne, nič od tega. Ni ga povzročilo nekaj zunanjega, ampak nekaj notranjega. Ali bolje rečeno: velika katastrofa ni prišla od zunaj, ampak od znotraj – iz samega srca kapitalizma.
-
Takšna pač je
Peter Bogdanovich je zablestel na začetku sedemdesetih let (Zadnja predstava, Papirnati mesec, Kaj te očka pušča samo?), postal kralj novega Hollywooda, potem pa tako strmoglavil, da je zadnjih 20 let režiral le vnajprej sformatirane TV-filme.
-
Francoska suita
Trik zapeljivosti in erotičnosti fašizma, ki so jo eksploatirali številni filmi, recimo Angerjev Škorpijon vstaja (1964), Viscontijev Somrak bogov (1969) in Cavanijeve Nočni portir (1974), je bil v tem, da je vsa svoja mučna, srhljiva, morilska, genocidna »sporočila« nevtralizirala in estetizirala, kar je bil tudi razlog, da je fašistična, nacistična estetika vedno vzburjala tudi tiste, ki niso bili fašisti ali nacisti. Daniel, junak Sartrovega romana Smrt v duši (1949), si ob pogledu na nemške vojake, ki vkorakajo v Pariz, zaželi, da bi bil ženska, da bi jim lahko metal cvetje. »Kako so čedni!« In res, nacisti v Pariz – in Francijo – vkorakajo, kot da je maslo.
-
Državljan Welles
Državljan Kane, ki je desetletja veljal za najboljši in največji film vseh časov, je zgodba o fantu, ki je hotel, da bi ga ljubil ves svet. Zgodba o fantu, ki se mu od moči, uspeha, slave in vpliva zavrti v glavi. Zgodba o fantu, ki si sam zgradi ječo, v kateri potem zbledi kot stara fotografija. Zgodba o fantu, ki je nad svetom tako razočaran, da si ustvari svojega. Zgodba o geniju, talentu, slavi in samouničenju. Državljan Kane bi bil lahko avtobiografija Orsona Wellesa, če ga Welles ne bi prodal kot biografijo medijskega tajkuna Williama Randolpha Hearsta.
-
Velika igra
Tale finski film, v katerem z neba pade “mevžasti” ameriški predsednik (Samuel L. Jackson), parodija Baracka Obame, ki ga potem v finski divjini pred teroristi rešuje 13-letni Rambo (Onni Tommila), izgleda kot animirani film, preveden v retro generiko holivudskih akcijskih filmov iz osemdesetih in devetdesetih let (Ugrabitev ipd.), tako da za izvoz ostane bolj malo.
-
Prava nota 2
Janet Jackson je leta 2004 med nastopom v polčasu SuperBowla poskrbela za škandal, ko ji je – ob duetu z Justinom Timberlakom – nenadoma “zatajila” obleka, tako je publika – tako tista na houstonskem štadionu kot ona doma, pred ekrani, s predsednikom Bushem vred – videla več, kot bi smela.
-
Pogled tišine
V Indoneziji so sredi šestdesetih let pobili več kot milijon komunistov. Njihovi rablji, nekdanji gangsterji in člani paravojaških enot, so v dokumentarcu Teater ubijanja infantilno pokazali, kako so jih pobijali – in tega pobijanja se še vedno spominjajo z nostalgijo.
-
Pobesneli Max: Cesta besa
“Kaj je cilj tega konvoja,” vpraša TV-reporter šoferja enega izmed tovornjakov, ki v Peckinpahovem Konvoju (1978) drvijo čez ameriški jugozahod. Odgovor: “Cilj tega konvoja je, da se giblje.” Tak je tudi cilj konvoja, ki v Cesti besa drvi čez futuristične avstralske puščave: da se giblje.
-
Nikoli več!
Predsednik Pahor je torej sklenil, da v Moskvo ne bo odpotoval – na paradi ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne ga ne bo. Severnokorejski diktator Kim Džong Un se strinja s Pahorjem, zato tudi njega v Moskvo ne bo. Nič posebnega – ne bosta edina, ki ju ne bo. In dobro vemo, zakaj številnih zahodnih voditeljev ne bo v Moskvo: ker si je Rusija »prisvojila« Krim in ker »razbija« Ukrajino. Če bi prišli, bi s tem le legitimirali rusko početje.
-
Zvončica in legenda o Nikolizveri
Tale Disneyjeva animacija – šesta in očitno sklepna epizoda sage o Zvončici (brez Petra Pana) – je “magična” le v smislu, kot je “magično” vse, kar pade iz računalnika, s svojim fantaziranjem o strašnem, orjaškem, mutantskem, potentnem, kosmatem “barbaru” (alias Nikolizver), ki nehote ogrozi mesto žensk (okej, mesto vil, malih, poskočnih multi-kulti aktivistk), pa le napol birokratsko prikima dobro znani Disneyjevi mantri o odrešilni, inspirativni “drugačnosti”, ki ne uteleša seksa, ampak ga nadomešča.
