-
Sprehod z dinozavri
Problem Sprehoda z dinozavri je v tem, da misli, da je Jurski park. Ponosno nam razkazuje state-of-the-art dinozavre, kot da je to nekaj, česar še nismo videli. Sprehod z dinozavri je navdušen nad svojimi dinozavri – in to je vse.
-
Jurij in pogumni vitezi
Tale španska animacija – Pogumna za dečke – kar poka od nostalgije po svetu, v katerem ljudje še niso potrebovali odvetnikov, ampak so vse spore rešili sami, pač viteško, mano a mano. Najlepše punce so dobili najpogumnejši. To, da so bili najpogumnejši prav najbogatejši, je bilo kakopak zgolj naključje.
-
Oblačno z mesnimi kroglicami 2
V tejle divji, hiperaktivni, burleskni animaciji po zaslugi genialnega Flinta in njegovega stroja za izdelovanje kulinaričnih padavin vse izgleda kot hrana – ja, tudi ljudje. In ni ga čez mutantski, neorganski hamburger, ki preganja ljudi in jih hoče pojesti. Sporočilo je jasno: ljudje, sicer preveč odvisni od hrane, so na tem, da postanejo hrana.
-
Jebeš novice
Tole nadaljevanje je tako kot original – Anchorman (2004) – pompozni all-star vrtiljak skečev, tračev, gagov, absurdov, lunatičnih situacij, nesmislov, retro odbitosti in zelo slabih pričesk (osemdeseta pač), le da Ron Burgundy (Will Ferrell), najslabši in najbolj idiotski brkati TV voditelj na svetu (izraz clueless je bil verjetno izmišljen zanj), tokrat pristane na povsem novi »globalni« TV mreži, ki novice povsem prilagodi potrebam in željam ljudstva, kar pomeni, da jih prelevi v nenovice, antinovice, postnovice, poliesterski vudu infantilnosti (top vagine vseh časov), senzacionalizma (nesreče) in trapaste spontanosti (kričanje), kot da je dolgčas največji problem na svetu.
-
-
Sovražnik pred vrati
Jamesa Franca dandanes najdete povsod, obenem pa je povsem nepredvidljiv – nikoli ne veste, v katerem filmu ga boste zagledali. Zdaj igra čarovnika iz Oza. Zdaj Hugha Hefnerja. Zdaj Allena Ginsberga. Zdaj Faulknerjevega Darla Bundrena. Zdaj dredastega Aliena. In zdaj Jamesa Franca, ki doživi konec sveta. Lani ste ga lahko videli v kakih desetih filmih.
-
Ugrabljeni
Ugrabljeni je film, ki govori iz trebuha kapitalizma – pritajeno, skeleče, nervozno, s stisnjenimi zobmi, v ritmu solz, ki jih črviči zgodnja zmrzal. Ko dve proletarski deklici, prijateljici, belka in črnka, nenadoma izgineta, se svet spremeni le za njune starše, predvsem za besnega, agoničnega, eksplozivnega očeta belke, ki ga igra Hugh Jackman – in za lokalnega detektiva (Jake Gyllenhaal), asocialnega profija, ki hitro najde kombi, s katerim naj bi odpeljali deklici, toda šoferja, mentalno zaostalega fanta, je prisiljen izpustiti, kar je za Jackmana slaba in dobra novica.
-
Volk z Wall Streeta
Točno, Katarina Čas igra v filmu Martina Scorseseja. In točno, njena vloga je majhna, epizodna. Toda ključna. Ne le za Slovenijo, ampak tudi za Scorsesejev opus. In to dobesedno: Katarina Čas namreč nastopi kot ključ do Scorsesejevega opusa, kot ženska, prek katere Scorsese definira in kristalizira svojo filozofijo. Naj vam pojasnim.
-
Volk in Čas z Wall Streeta
Točno, Katarina Čas igra v filmu Martina Scorseseja. In točno, njena vloga je majhna, epizodna. Toda ključna. Ne le za Slovenijo, ampak tudi za Scorsesejev opus. In to dobesedno: Katarina Čas namreč nastopi kot ključ do Scorsesejevega okusa, kot ženska, prek katere Scorsese definira in kristalizira svojo filozofijo. Naj vam pojasnim.
-
Najboljši filmi
Quentin Tarantino
Ne boste verjeli, koliko krvi je v enem rasistu.
-
Razredni sovražnik
Film je letos umrl. Ali pa – skoraj umrl. Toda zgodbe o »koncu filma« ali pa »smrti filma« niso nič novega. Poslušali smo jih v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je vzletela televizija. Poslušali smo jih na začetku osemdesetih let, ko so Japonci lansirali prve videokasete. Poslušali smo jih v tem stoletju, ko so se pojavili piratski torrenti. Toda vsakič se je zgodilo isto: stvar, ki naj bi film ubila (kine pa izpraznila), ga je dejansko naredila. Publike ni bilo nič manj, ampak več, sami filmi – da ne govorim o filmski distribuciji in filmskem marketingu – pa so bili še inovativnejši. Smrt se je filmu – in kinu – vedno dobro podala.
-
Bostonski pokol
Konspirologi, med katerimi je, kot je že običaj, prednjačil Alex Jones, so imeli veliko dela, da bi nam pojasnili, kaj se je zgodilo in kdo je storilec: teroristični napad je zrežirala vlada, da bi upravičila novo zakonodajo o posesti orožja (in razorožila kristjane!), da bi upravičila napad na Iran (ali pa na Severno Korejo), da bi upravičila obračun s krščansko desnico, ki nasprotuje abortusu, da bi upravičila novo zategovanje svoboščin in širitev državnega nadzora nad posamezniki (in vpeljala komunizem!), da bi Obami, ki menda »izgublja vpliv« (je bil Bush res tako slab, se zadnje čase glasi mantra desnice), omogočila predsedniški nastop in višje ratinge. Spet drugi so krivili Mossad, geje, iluminatije in gibanje Zavzemimo.
-
Žvižganje proti vetru
Nemški Spiegel je letos tako rekoč serijsko razkrival tajne dokumente, ki so jasno in nedvoumno dokazovali, da ameriška Nacionalna varnostna agencija (NSA), alias »največja, najdražja in najvplivnejša tajna služba na svetu«, alias »kibernetska tajna policija«, alias »digitalna Udba«, širom po Evropi prisluškuje evropskim državljanom, da nadzoruje vse evropske države (razen prijateljske Britanije), da meri tudi v evropske vlade (vse tja do nemške kanclerke), da prisluškuje evropskemu parlamentu, da to počne stalno, pedantno, obsežno, izčrpno, kontinuirano in sistematično in da ji pri tem početju asistirajo številne globalne telekomunikacijske, informacijsko-tehnološke, softverske korporacije.
-
Mesto prihodnosti
Distopije – mračna, srhljiva, razpadajoča, umirajoča, razčlovečena, kataklizmična mesta in skupnosti – zelo pogosto vidite v filmih. In da bi v filmih pričarali vse te distopije, potrebujejo veliko digitalnih efektov. Toda če hočete videti distopijo, sploh ne potrebujete digitalnih efektov. V resnici ne potrebujete nobenih efektov, ampak zadošča že to, da posnamete Detroit, ki danes izgleda kot distopija. Kot popolna antiutopija. Nekoč je veljal za utopijo.
-
Ko letijo vrane
Tale francoska, staromodno paranoidna, otrokom namenjena animacija (ne digitalna, ampak ročna, kar je danes redkost), v kateri divji deček, mali Tarzan, ki je zrasel sredi gozda, v divjini, z orjaškim, strašnim, šrekastim, pošastnim, zelo živahnim – okej, pretirano zaščitniškim – očetom, med duhovi z živalskimi glavami, daleč od »civilizacije« (niti ne ve, da sploh obstaja), spričo nepričakovanih okoliščin pristane v zmedeni vasi, polni oportunističnih, vibracij, igrivih, voljnih deklic po imenu Manon, vojakov in ranjencev, sicer žrtev neimenovane vojne (ja, prava divjina je »civilizacija«), estetsko precej dolguje japonskemu animatorju Hayau Miyazakiju, nekaj malega pa – vsaj »filozofsko« – tudi samemu Ingmarju Bergmanu, predvsem njegovemu Molku, v katerem deček s precej »živahno« in »voljno« mamo ter njeno sestro pripotuje v čudno, mračno, zmedeno, rahlo distopično mesto, ki je polno palčkov in znakov neke neimenovane vojne.
-
Vesoljski pirat kapetan Harlock
Ko so v globoki prihodnosti začeli kolonizirati vesolje, je vesoljska populacija narasla na 500 milijard. Ko potrošijo vse naravne vire, se hočejo vrniti na Zemljo, toda gajska koalicija, ki menedžira vojno in mir, pa tudi vso to distopijo, in ki ji igro kvari le še pirat Harlock, mistični borec za svobodo, poejevski emo, vrnitev na Zemljo prepove. Harlock je japonski anime, digitalni motion-capture, zato pozabite na govoreče pse. Na govoreče holograme pač ne. Kar pa naj vas nikar ne ustavi: tudi v igranih filmih je vse najboljše – spektakularna mesta, goreče vesoljske ladje, strašne bitke, akcijski ringelšpili – digitalno ustvarjeno. Kot bi rekel Harlock: kamorkoli gremo, ne bo nič drugače.
-
Inukovo potovanje
Če bi se zdajle – po malem peš in po malem s pasjo vprego – zaprašili čez Grenlandijo, verjetno ne bi imeli ravno občutka, da je bil tamkajšnji večni led pripravljen na vas, da vas je čakal in pričakoval ali nemara že kar klical ali celo prepoznal, kar pa ne velja za Inuka (Gaaba Petersen), 16-letnega Inuita, ki ga grenlandski led – po predolgem, travmatičnem, zastrašujočem bivanju v »civilizaciji«, v kateri je doživel vse njene motnje (odtujenost, nasilje, revščino, alkoholizem, avtoritarnost, disfunkcionalno družino, sirotišnico ipd.) – pokliče in prepozna, pa tudi sprejme, kot izgubljenega sina, kot pustolovca in lovca, toda Inukovo potovanje – grenlandski film! – nam svoja, sicer precej šolska sporočila (vrnitev k naravi, negativnost »civilizacije«, pozitivnost tradicije, uničevanje matere-narave, alias klimatske spremembe ipd.) vbija s pretrdo in preveč moralistično roko, ki preveč zakriva razgled na ves tisti spektakularni zen ledene puščave.
-
Vse je izgubljeno
Robert Redford sedi. Spi. Se brije. Bere. Je konzerve. Pije viski. Pospravlja. Čisti kabino. Maši luknje. Žaga. Zlaga radio. Lepi telefon. Gleda zemljevid. Računa. In to potem ponavlja. Znova in znova. Vsak dan. Med dnevi ni razlike. Včasih sije sonce. Včasih pada dež. Premika se. A nikamor ne pride. In seveda, stalno pošilja signal SOS. Toda nihče ga ne sliši. Nikjer ni nikogar. Ne, ni konec sveta. Le konec kopnega.
-
Postdemokracija
Vlada je sklenila, da pravih davčnih blagajn še ne bo vpeljala. In zakaj ne? Ker še ni politične volje. Zdravstvene reforme ni in ni. Zakaj ne? Ker ni politične volje. Projekta TEŠ6 ne preiščejo in ne preiščejo. Zakaj ne? Ker ni politične volje. Črevesja bančne luknje ne vržejo na plot. Zakaj ne? Ker ni politične volje. Javnim naročilom v zdravstvu ne stopijo na prste. Zakaj ne? Ker ni politične volje. Mr. Muscolo – oh, kar pozabite, ni politične volje.
-
Dostavljalec
Če ste zadnja leta brali zgodbe o vseh tistih moških, ki so v semenske banke donirali večje količine sperme, čez čas pa ugotovili, da so očetje trume otrok, ki jih ne bodo nikoli videli in spoznali (eden izmed teh veleočetov je celo devičnik!), potem si zlahka predstavljate, kako je nastala tale komedija, v kateri David Wozniak (Vince Vaughn), tipični ameriški slehernik, junaški donator sperme, ugotovi, da je koncipiral 533 otrok: ja, avtorji tega filma so brali iste zgodbe kot vi, le da so jim dodali twist – ti otroci hočejo zdaj svojega očeta spoznati.
-
Ledeno kraljestvo
Če so kateri filmi priložnostni, potem so to Disneyjeve animacije, tale – Ledeno kraljestvo, remiks Hansa Christiana Andersena in broadwayskega mjuzikla – še posebej, saj v njej naletite na jelenčke, snežake, fjorde in podobno božično kramo, razstreseno med like, ki zelo spominjajo na like iz Lepotice in zveri, Aladina in Pocahontas, potemtakem iz časa Disneyjevega velikega revivala, kar seveda pomeni, da Disney tule – v tejle pravljici o dveh princesah, ki hočeta biti to, kar sta, ne pa to, kar od njih terjajo patriarhalni klišeji iz 19. stoletja – ne odkriva ali pa ponuja ničesar novega (princesa Merida, junakinja Pixarjeve Pogumne, je šla v feminizmu vendarle precej dlje), ampak le staro “čarobnost” lepi na “čarobnost” sodobnega superjunaškega popa, ki mu – tako kot starejši princesi – paranoralne in telekinetične sposobnosti, recimo ustvarjanje ledenih atrakcij, niso nič tujega.
-
Philomena
Film Sestre Magdalenke nam je pred nekaj leti pokazal, kakšnim zlorabam, kakšnemu terorju in kakšnemu suženjstvu so bila podvržena dekleta v irskem katoliškem samostanu, dokumentarec Vsega hudega nas reši pa nam je pokazal, da se lahko katoliški duhovnik, ki ima v Ameriki za sabo množico pedofilskih zlorab in posilstev otrok, umakne na Irsko, kjer potem živi mirno in varno, kot da se ni nič zgodilo, kar govori o politični, kulturni in socialni vsemogočnosti irske katoliške cerkve, ki jo izkusi tudi Philomena Lee, naivna irska najstnica.
-
Hobit – Smaugova pušča
Gospodar prstanov je bil trilogija – v treh delih nam je povedal zgodbo treh romanov. Tudi Hobit je trilogija, toda v treh delih nam pripoveduje zgodbo enega samega romana, kar ni ravno enostavno, če pomislite, da mora vsak del vendarle izgledati tako narativno kompaktno, tako kinetično, tako epsko in tako mogočno, kot da je posnet po svojem romanu.
-
Llewyn Davis
Če berete biografije ameriških dylanesknih glasbenikov, potem hitro ugotovite, skozi kaj vse so morali iti, da bi uspeli: pristati so morali v New Yorku, posvojiti so morali kulturo Greenwich Villaga, nastopati so morali v malih, zanikrnih, oguljenih, zaležanih barih, klubih in kafetarijah, imeti so morali bogat glas in dobre, atraktivne, folk-trubadurske štikle z živim smislom za tragično občutje sveta, biti so morali iskreni, melanholični, peripatetični, odisejski in brezdomni, a nadarjeni, prepuščeni sami sebi in svoji lakoti, spati so morali zdaj tu, zdaj tam, spijazniti so se morali z izhodiščno bedo, emocionalno zimo in slepimi ulicami, živeti so morali le za svojo umetnost, svojih vizij niso smeli kompromitirati, po malem so morali biti asocialni in mizantropski, tudi nezaupljivi, nagnjeni k intimni nestalnosti in romantični nevezanosti, zatajiti so morali bližnje, svoje emocije so morali hraniti za svoje balade, ne pa za druge ljudi.
-
Izgubljen, da najden
Izgubljen, da najden je film o Slovencih, ki jih begajo sanje, toda to niso Slovenci, kakršne srečate v filmih, ki so del slovenskega nacionalnega programa, ampak regionalni Slovenci – če hočejo priti v film, ga morajo sami financirati. Jasno, sami ga morajo tudi napisati, posneti, režirati in odigrati, magari povsem monotono, tako da potem vsi skupaj zvenijo enako monotono, ko skušajo biti komični in ko skušajo biti tragični.
-
Križ in kapital
Preteklost je v Sloveniji jara kača v obliki Möbiusovega traku – stalno se vrača. Ko že misliš, da si zunaj, si spet znotraj. In nikoli ne veš, kdaj ta sedanjost preide v preteklost – in preteklost v sedanjost. Kot ste opazili, se tisti – predvsem progresivne sile – levičarji, ki so se naveličali neoliberalnega hlastanja po dobičku, vse bolj ogrevajo za zadruge, v katerih vidijo alternativo izrojenemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki preplavlja Slovenijo. Ustvariti hočejo paralelni ekonomski sistem, ki jih bo varoval pred ujmami neoliberalizma. V zadrugah vidijo pot do ekonomske samozadostnosti in neodvisnosti. Nočejo biti več odvisni od neoliberalizma, ki misli le na dobiček in ki tudi vse meri z dobičkom in s tržno vrednostjo.
-
Halimina pot
Halima (Alma Prica) je muslimanka, ki ji Srbi med bosansko vojno ubijejo moža in sina. Ko je vojne konec, pride po posmrtne ostanke svojega moža. Mrliški ogledniki Združenih narodov so jih identificirali s pomočjo bratove DNK. Če bi hoteli identificirati posmrtne ostanke Haliminega sina, bi morali pridobiti vzorec Halimine DNK, toda Halima krvi noče dati.
-
Odvisniki od seksa
Odvisnost od seksa najdete le v komedijah, parodijah in farsah – tako je najbolj varno. In tako ničesar ne tvegate. Že sam žanr namreč premelje problem – in ga tudi odpravi, še preden bi bil lahko sploh zastavljen. V politično korektni družbi so problemi, kot je odvisnost od seksa, prebavljivi in sprejemljivi le v komedijah.
-
Konec je tu
James Franco igra Jamesa Franca. Ja, samega sebe. In ker se že ravno vseli v novo holivudsko palačo, na vselitveni žur povabi svoje prijatelje, filmske zvezdnike – Setha Rogena, Jaya Baruchela, Jonaha Hilla, Craiga Robinsona, Dannyja McBrida, Michaela Cero, Emmo Watson, Rihanno in tako dalje. Ja, vsi igrajo sami sebe. Tudi Rihanna. Toda vselitveni žur je tudi izselitveni žur, kajti človeštvo doleti sodni dan, konec sveta.
-
Svinjarija
James McAvoy je običajno good guy. Tokrat, v Svinjariji, pa je svinja. Anticasting že dolgo ni bil tako briljanten. McAvoy igra namreč škotskega detektiva Robertsona, umazanega, pokvarjenega, izrojenega policaja, neutrudnega urbanega ekstremista, ki izgleda kot reboot Harveyja Keitela iz Ferrarovega Pokvarjenega poročnika.
-
Igre lakote: Kruto maščevanje
Če ste gledali prve Igre lakote, potem veste, da je Katniss Everdeen (Jennifer Lawrence), lokostrelska najstnica, zmagala v gladiatorskem resničnostnem šovu (“Igre lakote”), s katerim oblast hrani družbene elite (1%) in v katerem se mali ljudje, predstavniki zatiranega, suženjskega, odvečnega prebivalstva (99%), pobijajo med sabo, toda v futurističnem panoptičnem svetu, ki ga vodijo predsednik Snow (Donald Sutherland), igričar Plutarh (Philip Seymour Hoffman) in TV voditelj Caesar (Stanley Tucci), ni boja za preživetje nikoli konec, zato Katniss zdaj, v Krutem maščevanju, pošljejo v novo igro, novo areno, okej, na novo polje smrti, kjer jo čakajo krvavi dež, smrtonosna megla, morilske opice, cunamiji in ljudje, ki hočejo preživeti.
