»Levica mora govoriti o revščini in razredih, mora pa najti nove pristope, ki bodo zajeli širši spekter ljudi«

Za trenutek se je že zdelo, da ne bo prispel v Slovenijo. Na zagrebškem letališču, kjer naj bi pristal z letalom, je prišlo do nenavadnega zapleta: med pristankom je na tamkajšnji travnati površini namreč nasedlo zasebno letalo, zato so morali letališče za nekaj časa zapreti za promet. »To je bila zagotovo zarota!« se je zasmejal Édouard Louis (1992), ko se nam je vendarle uspelo usesti z njim za pogovor. In res je vse skupaj zvenelo malce ironično. Enemu najvidnejših francoskih pisateljev in intelektualcev, ki je zaslovel s pisanjem o sebi in svoji družini, o odraščanju v delavskem razredu in okolju ter razrednem nasilju – je avtor knjig, kot so Spremeniti se: metoda, Kdo mi je ubil očeta, Boji in preobrazbe neke ženske ... –, je obisk pri nas skorajda preprečilo nasedlo zasebno letalo. V Ljubljani sta ga na treh različnih dogodkih ta teden gostili Založba /*cf ter Akademija za gledališče, radio, film in televizijo.

»Mi se bomo odzvali«

Socialdemokratska premierka Mette Frederiksen v sporu z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom zaradi Grenlandije lahko veliko izgubi. Dva dneva pred pogovorom s tednikom Spiegel je imela v danskem parlamentu govor o Evropi in kmalu zatem z italijansko premierko Giorgio Meloni objavila javno pismo, v katerem ostro graja evropsko sodišče za človekove pravice. Pot do premierkine pisarne vodi skozi štiri varnostna vrata. Sprejela nas je za konferenčno mizo v svoji pisarni, pogled gostov, ki je taval po prostorni dvorani, pa je takoj komentirala: »Kot v televizijski seriji Borgen, da.« Ni skrivala, da ji ni do vljudnostnega klepeta.

»Umetniki znajo nekaj, kar je večina od nas pozabila: prisluhniti. Tudi družbi kot celoti.«

Pred tednom dni se je odprl 36. grafični bienale Ljubljana, ki letos praznuje 70-letnico. Eden najpomembnejših dogodkov na področju umetnosti pri nas se pod okriljem Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC) tokrat predstavlja z naslovom Orakelj – kot območje, kjer je mogoče misliti o tem, kako ustvariti skupno dobro; kot simbolni kraj, fantastično prizorišče, kjer smemo zahtevati svobodo in mir. Ob odprtju je žirija podelila tudi veliko nagrado, ki je letos pripadla palestinski umetnici Noor Abed. V središču letošnjega bienala pa je razmislek o lutkah – takšnih in drugačnih – ter Žogica Marogica, lik, ki ga je po besedilu češkega lutkarja in režiserja Jana Malika leta 1951 zasnovala slovenska likovna umetnica Ajša Pengov.

»Prvi pogoj dialoga je enakost. Tega pri skrajni desnici ni.«

Po desettedenski blokadi humanitarne pomoči v Gazi – ko so iz te od vojne uničene enklave začele prihajati fotografije shiranih otrok, izraelska oblast pa je začela napovedovati še krvoločnejše napade –, so nekateri evropski voditelji, med njimi tudi slovenski, minuli mesec povzdignili glas, svet Evropske unije (EU) za zunanje zadeve pa je sprejel odločitev, da bo zaradi kršitev človekovih pravic pod drobnogled vzel pridružitveni sporazum med Izraelom in EU. O nasilju, ki je postalo del našega vsakdanjika, in samodržcih, ki na njem gradijo svoj politični kapital, smo se pogovarjali s filozofom dr. Vittoriem Bufacchijem, ki poučuje moralno in politično filozofijo na Univerzi v Corku na Irskem. V Ljubljani ga je gostil Pedagoški inštitut.

»Ostajamo država z največjo stopnjo samomorilnosti«

Sociologinja dr. Marta Gregorčič zadnjih pet let vodi sektor za socialne politike na uradu za makroekonomske analize in razvoj (UMAR). Z njo smo se pogovarjali o aktualnem poročilu o razvoju – Kakovost življenja v Sloveniji. Ta se začne z ugotovitvijo, da smo po večini globalnih sinteznih indeksov kakovosti življenja v zgornji polovici držav EU, torej visoko. Pa to prebivalci Slovenije tudi občutimo in mislimo? Poročilo je naslednik izvornega Poročila o človekovem razvoju, ki ga je sogovornica sourednikovala z Matjažem Hanžkom pred 25 leti. Nekdaj izjemno močna aktivistka za pravice manjšin in globalno marginaliziranih skupin je leta 2004 doktorirala na Filozofski fakulteti s temo »Konec neoliberalne ideologije?« in je avtorica več strokovnih knjig.

»V slovenskih zaporih je že skoraj polovica tujcev«

Pred dnevi je policija preprečila drzni pobeg iz mariborskega zapora, ki ga je načrtoval eden izmed zapornikov, pri čemer naj bi bili »zunanji« sodelavci pri zločinu načrtovali, da bodo z raketometi razstrelili zidove in potem z avtomatskim orožjem krili njegov pobeg. A dejansko uspešnih pobegov iz zaporov je bilo zadnje mesece več. Toda to so pravzaprav nepomembne podrobnosti v primerjavi s skrb zbujajočo zgodbo slovenskega zaporskega sistema in pravosodja nasploh. V zgolj nekaj letih se je v slovenskih zaporih zgodila velika zamenjava, slovenske državljane so zamenjali tujci, tihotapci migrantov. To pa ne hromi le slovenskih zaporov, ampak tudi tožilstva in sodišča, saj se ukvarjajo le še z enim kaznivim dejanjem, vse drugo je drugotnega pomena. O tem, da ima velik uspeh pri kriminalizaciji migracij svojo ceno, smo se pogovarjali z Mojco M. Plesničar, profesorico na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in raziskovalko na Inštitutu za kriminologijo te fakultete.

»Kaj odgovoriti človeku, ki zanika enakost in svobodo?«

Christoph Menke je eden najvplivnejših sodobnih nemških filozofov in osrednja osebnost iz tako imenovane tretje generacije frankfurtske šole, ki je zaslovela s svojo kritično teorijo. To je miselna tradicija, ki je bila v najrazličnejših izvedenkah – v Sloveniji tudi z lacanovsko vejo in Slavojem Žižkom – pogosto podstat številnih levih politik in gibanj. Menke je sicer profesor praktične filozofije na Goethejevi univerzi v Frankfurtu, konkretno se je doslej ukvarjal z različnimi področji, od umetnosti do pravic, zaslovel pa je v zadnjem času s teorijo osvoboditve. V Slovenijo je prišel na povabilo Goethejevega inštituta in oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

»Študenti, ki so judovskega rodu, poročajo, da se počutijo ogrožene, saj večina podpira Palestino«

Friedrich Merz, vodja nemških krščanskih demokratov (CDU), je po manjšem debaklu, ko v prvem krogu v bundestagu ni dobil dovolj glasov, le prisegel in postal deseti nemški kancler. To je bila zagotovo slaba popotnica za vlado, naslednico Scholzeve, ki je bila pogosto deležna kritik prav zaradi nestabilnosti. In hkrati za vlado na čelu največjega evropskega gospodarstva, ki naj bi zaradi spremenjenih razmer v svetu igralo vodilno vlogo pri odzivu na Putinovo ravnanje in ruski napad na Ukrajino ter na Trumpovo hazarderstvo v svetovni politiki. Česa se bo morala lotiti najprej? »Številnih tudi starih težav, čeprav novih odgovorov ne vidim na obzorju,« se boji nemški filozof dr. Dirk Quadflieg, profesor na Univerzi v Leipzigu na Saškem, ki sicer velja za eno glavnih oporišč skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD), stranke, ki bi od morebitnih napačnih potez nove vlade lahko imela največ koristi. Nedavno sta ga v Ljubljani gostila Goethe-Institut Slovenija in Filozofska fakulteta.

»Nekateri direktorji festivalov so mi odkrito povedali, da ta tema – genocid v Gazi – ne pride v poštev«

V bosanskem Travniku rojeni diplomirani filozof, religiolog in gledališki režiser Oliver Frljić (1976) je najprepoznavnejši gledališki ustvarjalec z območja nekdanje Jugoslavije. A že davno ni vezan le na to regijo, številne odmevne predstave je ustvaril tudi drugod po Evropi, denimo na Poljskem, zadnja leta pa večinoma v Nemčiji, kjer je med drugim zasedel enega od najvišjih položajev v znamenitem berlinskem gledališču Maxim Gorki. V predstavah praviloma opozarja na družbene probleme, ki se jih loteva tudi s precejšnjo mero provokacije. In ja, pri tem gre tudi čez rob, a le, če bo gledalec s tem dobil prostor za resen premislek, gledališče pa dokaz, da je še relevanten medij.

»V Sloveniji je zaposlene zelo lahko ustrahovati«

Konec meseca bodo delegati največje sindikalne centrale pri nas, Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), na kongresu izvolili novega predsednika. Lidija Jerkič, ki je bila leta 2017 prvič in leta 2022 drugič izvoljena za predsednico s petletnim mandatom, se predčasno umika, da bo imel novi vodja dovolj časa za aklimatizacijo pred začetkom delovanja naslednje vlade.

»Si predstavljate več tisoč ljudi, ki bi se ves dan samo pogovarjali? To bi bila katastrofa za kapitalizem.«

Psiholog dr. Dušan Rutar, sicer že več kot 30 let zaposlen v kamniškem zavodu Cirius, kjer dela z mladimi s posebnimi potrebami, je človek, ki bi ga lahko označili za polihistorja. V njegovi domači pisarni, kjer smo se sestali z njim, so knjige zložene do stropa. Nekateri ga poznajo po zapisih, ki jih skoraj vsak dan objavlja v spletnem dnevniku. Pedagogi, psihologi in vzgojitelji ga hvalijo zaradi strokovnih del na temo vzgoje, spet drugi se ga morda spomnijo s tečajev intelektualne samoobrambe, ki jih je kot anarhistični mislec dolga leta vodil na Metelkovi v Ljubljani, sicer pa je napisal tudi več deset knjig o filozofiji, psihoanalizi in filmih, ki jih naravnost obožuje. Kadar ne piše, se rad pogovarja. »V pogovoru se skriva bistvo odnosov,« pravi, »odnosi pa skupaj držijo svet.« Zato je za začetek pomembno, da se sploh znamo pogovarjati.

»Nenavadno je, da za evropski dogodek, kot je finale evropske lige prvakov, ne moreš kupiti vstopnic na spletu drugače kakor prek ZDA«

Dogodki v ZDA niso vplivali le na svetovne borze, ampak tudi na stroške, ki jih imajo države z zadolževanjem. Perspektiva ni dobra in vprašanje je, kako odporna je tokrat Slovenija proti morebitni novi finančni krizi. To danes najbolje ve Saša Jazbec, ki je na finančnem ministrstvu kot državna sekretarka pristojna za proračun in fiskalno politiko. Z drugimi besedami, odgovorna je za pravilno uravnoteženost med državnimi prihodki in odhodki ali za odpornost javnih financ proti šokom. S temi vprašanji se sicer Saša Jazbec ukvarja vso svojo kariero, na ministrstvu za finance pa je s krajšimi prekinitvami od leta 2011. Kar pomeni, da je tam preživela tudi prvo finančno krizo in pod ministrovanjem Dušana Mramorja tudi čas zaključne sanacije. Je pa tudi kandidatka koalicije za mesto guvernerke Banke Slovenije, a njena kandidatura do tega intervjuja še ni prišla skozi sito predsednice republike.

»Seveda zunanji pritiski vplivajo na pravosodne funkcionarje«

Sodba je bila za tožilstvo presenečenje, saj smo na podlagi vsebine dokazov v spisu pričakovali obsodilno sodbo. Zato smo tudi napovedali pritožbo. Ko bo sodba spisana, se bomo lahko podrobno seznanili z razlogi, ki so sodišče vodili v oprostilno sodbo, in se šele na tej podlagi odločili o nadaljnjih procesnih dejanjih.

»Ni treba biti odličen starš, pač pa zadostuje, da si dovolj dober starš«

V zadnjih tednih smo bili v medijih priča številnim razpravam, ki so jih spodbudili posnetki medvrstniškega nasilja na Ptuju. Med drugim smo poslušali, da je sistem v celoti pokleknil. Starši so izgubili nadzor, šole in zavodi ne premorejo več pritiska malih psihopatov, ki jih bojda naravnost mrgoli med nami, policisti in sodišča pa so zaradi premalo stroge zakonodaje nemočni. Seveda je otroke z vedenjskimi težavami najlažje oklicati za psihopate in govoriti o tem, da bi jih morali strožje kaznovati – alternativa, dejansko prisluhniti otrokom in njihovim stiskam, bi namreč zahtevala precej več dela, pravi mag. Petra Vladimirov, psihologinja in sociologinja, ki je že 20 let zaposlena kot vzgojiteljica v stanovanjski skupini Strokovnega centra Kranj. Tam mladim, ki prihajajo iz negotovih okolij in so morda skrenili s poti, pomaga pri ponovni vključitvi v družbo.

»Vse več je prepovedanih besed, na katere ZDA v dokumentih ne pristajajo več«

Veleposlanik Samuel Žbogar ima za seboj tri desetletja diplomatskih izkušenj, tudi z velesilami. Po osamosvojitvi je kot začasni odpravnik poslov delal na Kitajskem, med letoma 2004 in 2008 je že bil slovenski veleposlanik v ZDA, nato je bil minister za zunanje zadeve v vladi Boruta Pahorja in kasneje posebni predstavnik EU na Kosovu. Vlada Roberta Goloba je Žbogarja sprva leta 2023 imenovala za vodjo posebne misije za članstvo Slovenije v varnostnem svetu, nato pa je postal vodja celotnega stalnega predstavništva Slovenije v OZN, kar pomeni, da je Žbogar tisti diplomat, ki dandanes na terenu z najbližje točke opazuje razpadanje starega sistema mednarodnih odnosov.

»Bolj ko grejo stvari slabo, več bo v družbi jeze in frustracij«

Že drži, da je Matjaž Gruden direktor direktorata Sveta Evrope za demokracijo, gre za visoko mednarodno funkcijo, vendar ni znan po tem, da bi govoril kot tipičen evropski birokrat, nejasno in zapleteno. Nasprotno, Gruden je v kolumnah, ki jih piše za Večer, in v ocenah, kaj se dogaja z družbo, Evropo, z demokracijo in njenimi vrednotami, zelo oster. Ne olepšuje. V resnici je zaskrbljen, svet, kot smo ga poznali doslej, izginja. Izginja svet, v katerem so države vsaj nominalno govorile o pomenu človekovih pravic, pravne države, mednarodnega prava, v katerem so iskale dogovore in medsebojne interese. Vračamo se v 19. stoletje, v čas imperializma, v čas, ko je grobost cenjena, pogovor pa odraz šibkosti. Grudnova razmišljanja so njegova in ne predstavljajo uradna stališča Sveta Evrope, institucije, v kateri je zaposlen.

Zakaj so prašni delci PM2,5 »ubijalci«?

Dr. Metoda Dodič Fikfak je zdravnica, raziskovalka in univerzitetna profesorica. Ukvarja se z boleznimi, kot so mezoteliom, pljučni rak in druge vrste raka, ki so posledica izpostavljenosti azbestu. Je tudi predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.

»Zakaj se na levem polu vseeno pogosto pojavljajo novi politični akterji?«

Prvak opozicije Janez Janša že napoveduje zmago na naslednjih volitvah v državni zbor, ustoličil bi rad ustavno večino razuma in uresničil svoje načrte o drugi republiki. Na shodu pred celjskim sodiščem, kjer poteka sojenje Janši v primeru Trenta, je za pravosodje – ali raje »krivosodje«, kot mu pravi – že povedal, da je to hiša, ki jo bo treba postaviti na novo, nevladnim organizacijam, ki mu niso po godu, napoveduje vojno, nedavno pa je tudi zapisal, da bodo z naslednjo vlado »brutalno odpravljeni dvojni vatli, nepotrebna ministrstva in birokratske ovire«. O Janševih zloveščih napovedih in politični aritmetiki leto pred volitvami smo se pogovarjali z dr. Marinkom Banjacem, politologom in izrednim profesorjem na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.

»To, da na majhno območje znotraj obvoznice v Ljubljani pride na dan 120 tisoč vozil, je okoljska katastrofa«

Griša Močnik je doktor fizike, vodja Centra za raziskave atmosfere, ki deluje pri Univerzi v Novi Gorici, dekan Fakultete za znanosti o okolju te univerze in član Podnebnega sveta, vladnega posvetovalnega organa. V sodelovanju s tujimi ustanovami je vključen v razvoj najnaprednejših metod za merjenje absorpcije svetlobe v aerosoliziranih delcih v zraku in meritev onesnaženosti zraka, s katerimi je mogoče določiti izvor posameznih onesnaževal, kemijske »prstne odtise« posameznih virov in njihovo povezanost z vplivi na zdravje. Močnikova mednarodna ekipa je ravno z rabo najsodobnejših metod nedavno potrdila pomemben vpliv cementarne-sosežigalnice odpadkov Alpacem, bivšega Salonita, na onesnaženost zraka in s tem na zdravje ljudi v Anhovem. S tem je postavila na laž dolgoletne trditve avstrijsko-italijanskih lastnikov o neškodljivosti dejavnosti.

»Očitno smo se vsi med epidemijo morda malce preveč navadili na delo od doma«

Zdravstvena reforma je bila najpomembnejša obljuba vladajoče koalicije. Ta je reformo začela nespodbudno, s tako imenovanimi stresnimi testi zdravstva, prek katerih je prvi minister, Danijel Bešič Loredan, v zdravstvo na grob način investiral na desetine milijonov evrov, posledice pa so bile prav nasprotne od pričakovanih. Bili smo priča pospešenim trendom privatizacije in podaljševanju čakalnih dob. Njegova naslednica Valentina Prevolnik Rupel (1971) se je z ekipo odločila za drugačno pot: za mučno in natančno nastavljanje koleščkov zdravstvenega sistema. V pisarni ima na steni tablo z dolgim seznamom zdravstvenih zakonov, ki jih je že spremenila ali so v zadnjih fazah spremembe. In po letu in pol dela se nekatere izboljšave kažejo tudi v statističnih zdravstvenih podatkih.

»Če bi se Evropa odločila zagnati svojo vojaško industrijo, bi zlahka izdelala več kot 300 najsodobnejših tankov na mesec«

Klemen Grošelj je nekdanji evropski poslanec, nesojeni veleposlanik v Moskvi, avtor zadnjega krovnega strateškega obrambnega dokumenta, leta 2019 napisane Bele knjige o obrambi, ki je določila mogoče smernice razvoja slovenskega obrambnega sistema, v vladi Marjana Šarca je bil državni sekretar na ministrstvu za obrambo, leta 2000 pa je na Fakulteti za družbene vede diplomiral na temo Analiza nacionalnovarnostnega sistema Ruske federacije.

»Kulturni delavci niso elita, kot jim očitajo«

Zdenka Badovinac je nekdanja dolgoletna direktorica Moderne galerije in zagrebškega Muzeja sodobne umetnosti, zdaj pa deluje kot neodvisna kuratorka, polno vpeta v svet sodobne vizualne umetnosti na mednarodni ravni. V zadnjem času je (so)kurirala skupinski mednarodni razstavi v Čačku in Zagrebu, najnovejša v graškem Kunsthausu vrata odpira na dan izida te številke Mladine, naslednja bo jeseni v ljubljanski Moderni galeriji. Od oktobra je tudi predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada in nedavno je na proslavi ob kulturnem prazniku prvič nagovorila najširšo javnost. Njen družbenokritični govor, ki je postregel z drzno tezo, da bi Slovenija lahko postala »avantgarda na velikem odru svetovne zgodovine«, je zbudil precej pozornosti. A še skoraj več pozornosti so zbudili objemi. Prejemnike Prešernovih nagrad je namreč objela, namesto da bi se z njimi rokovala.

Kakšne posledice ima novi ekonomski svet Amerike za Slovenijo?

Z makroekonomistom dr. Mojmirjem Mrakom, profesorjem na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in enim največjih poznavalcev globalnih finančnih politik, smo govorili o sedanjem stanju, o potezah nove ameriške administracije predsednika Donalda Trumpa, najprej o carinah, seveda tudi o posledicah, ki jih ima novi ekonomski svet Amerike za Slovenijo.

»Zidar mi je pokazal črno knjižico, kjer naj bi imel zapisane vse usluge, ki jih je SCT naredil ’politikom, cerkvi, gospodarstvenikom’«

Sibil Svilan (1958) je ob osamosvojitvi sodeloval pri gradnji finančnega sistema in njegovih prvih institucij, kot državni sekretar v vladi Janeza Drnovška je sopredsedoval skupini, ki je državo pripravljala na prevzem evra, nato je postal dolgoletni predsednik uprave SID banke, ki jo je vodil 15 let. Ta danes edina res državna banka je pod njim postala tako imenovana razvojna banka, katere vodilo naj ne bi bili dobički in pohlep, ampak dobrobit skupnosti, trajnostni razvoj ter napredek. S temi načeli SID banka ni le preživela finančne krize, ampak je tudi blažila njene posledice. Po krizi je država resda sanirala bančni sistem, a nove tuje banke so danes veliko manj zainteresirane za gospodarski razvoj. Kako torej naprej?

»Med nami so še vedno ljudje, ki bi pljučnico rajši zdravili s čajem in oblogami na prsih, kot da bi šli po antibiotik«

Kadar hodimo mimo izložb velikih knjigarn v državi, nas s platnic knjig v njih gledajo pretežno možakarji, ki delijo nasvete, kako postati »najboljša različica samega sebe«. Na vrhuncu velnes in fitnes kulture je veljalo, da šteje samo »fit« telo – danes je pomembno, da imamo tudi »fit« um! Veliki oglasni panoji kričijo podobno. Sreča je postala tržno blago. A v resnici je, pravi dr. Polona Matjan Štuhec, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka, še kar banalna stvar.

Zakaj je Trump navkljub nedoslednostim uspešen?

Dr. Matjaž Nahtigal je predstojnik katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede. Preden je postal visokošolski profesor, je počel marsikaj. Delal je v različnih slovenskih vladah (1999–2005), med drugim je bil vodja kabineta predsednika vlade Janeza Drnovška, direktor službe vlade za zakonodajo in generalni sekretar urada predsednika republike. Ukvarjal se je predvsem s področji ustavnega, evropskega in mednarodnega prava, doktoriral pa je na prestižni Harvard Law School.

»Naš način življenja se vrača kot bumerang«

Rekordno vroča poletja iz leta v leto, nedavni požari v Kaliforniji in predlanske katastrofalne poplave v Sloveniji – človekov vpliv na okolje je neverjeten in zavedanje, da s tako rekoč vsakim korakom odžiramo košček planeta, nas lahko spravlja v obup. Prav te občutke, grozo, strah in celo bes, v knjigi Land Sickness (Kopenska bolezen) popisuje danski sociolog Nikolaj Schultz, raziskovalec in predavatelj na Aarhuški fakulteti za arhitekturo ter nekdanji tesni sodelavec cenjenega francoskega misleca Bruna Latourja. Za to knjigo je Slavoj Žižek zapisal, da je ena redkih, ki nas lahko mobilizirajo za nujno ekološko delovanje.

»Janši z nenehnim proizvajanjem škandalov uspeva ostati središče političnega prostora«

Svet postaja vse bolj nevaren in nepredvidljiv. »Soočamo se s podnebno krizo, ekspanzionizem postaja norma, mednarodne odnose pa krojijo ljudje brez volje za preprečevanje strateških kriz,« opozarja sociolog dr. Gorazd Kovačič, predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V času, ko bi najbolj potrebovali modre politike, prevladuje argument moči nad močjo argumenta. Politično prizorišče obvladujejo ekscesi in avtoritarni voditelji, kot sta Donald Trump in Vladimir Putin, pri čemer takšnim politikam dodaten zagon dajejo vplivni plutokrati. Med njimi je tudi najbogatejši človek na svetu Elon Musk, ki bi lahko postal del nove Trumpove administracije, hkrati pa že deluje kot mecen skrajne desnice v Evropi.

»Smo edina država na svetu, ki je poročala o primerih smrti zaradi predoziranja s konopljo«

Mikrobiologinja in doktorica biomedicine Tanja Bagar je strokovnjakinja za medicinsko rabo konoplje in kanabinoidov. Ukvarja se s številnimi raziskovalnimi projekti (tudi onkraj raziskovanja kanabinoidov) in pedagoškim delom na univerzi Alma Mater Europaea, kjer predava mikrobiologijo, biokemijo in rabo konoplje in kanabinoidov v medicini, deluje pa tudi kot direktorica in soustanoviteljica mednarodnega inštituta za kanabinoide Icanna. Ta si med drugim prizadeva za omogočanje dostopa do preverjenih, utemeljenih in znanstvenih informacij o konoplji, njenih učinkovinah in zdravilnih potencialih. Znanstvenica, ki je podpisala tudi obsežno poljudnoznanstveno študijo Konoplja v medicini, se lahko sicer pobaha z izjemnimi akademskimi dosežki in kopico referenčnih priznanj. Ker se ukvarja z raziskovanjem zdravilnih potencialov snovi, ki je pri nas izredno stigmatizirana, njeno povsem strokovno delo, usmerjeno v dobrobit pacientov, vztrajno napadajo zagovorniki prohibicije. Napadalnost teh se je v času referenduma o legalizaciji konoplje tako okrepila, da se znanstvenica vedno bolj boji, da ta boj izgublja.

Robert Golob / »Slovenija je danes država, ki Evropi vliva upanje«

Predsednik vlade – kdorkoli to že je – je politično najmočnejša figura v državi in intervju z vsakim izmed njih je nekaj posebnega. Takšne priložnosti so redke, priprave trajajo dlje časa, pogovornih tem je veliko, skomin novinarja po podvprašanjih ali izpostavljanju samega sebe je ogromno, a čas, na katerega so pozorni predsednikovi svetovalci, ki pri intervjuju sodelujejo v ozadju, je strogo omejen. Ta pogovor je začel predsednik vlade. Še preden smo vključili mikrofon, ga je zanimalo, kako se počutimo ob koncu leta, kako smo dojemali njegovo vladavino. Nato nam je povedal, do katerih spoznanj je prišel letos sam in zakaj je danes bolj pomirjen sam s seboj, kot je bil v prvem mandatnem letu. Zato se nismo mogli upreti skušnjavi, da bi premieru za uvod postavili nekaj splošnejših, večnih, morda celo antropoloških vprašanj o tem, kako je biti slovenski premier, kako je spreminjati in voditi Slovenijo.