
Janko Lorenci
-
Pokol v Hanauu, ki je pretresel Nemčijo, kaže, da postaja država prizorišče terorizma skrajne desnice. Morilec je bil motena osebnost, a njegova individualna norost se je hranila in aktivirala z vplivom rasistične ideologije. Za posamičnimi izpadi tiči globlji družbeni nemir, napaja pa jih tudi nenehni dotok sovraštva in hujskaštva z družabnih omrežij in iz Alternative za Nemčijo (AfD).
-
V Sloveniji postajajo nedokončani vladni mandati in predčasne volitve pravilo. To govori, da smo politično dokaj nestabilna država. Z nekaj pretiravanja: zjutraj se zbudiš, čaka te nov dan in nova vlada.
-
Takoj po Šarčevem odstopu so mediji Janšo opisovali kot gospodarja dogajanja. Vendar je prej v zagati in dilemah. Nadomestna koalicija je zanj vabljiva predvsem zato, ker se lahko z njo zanesljivo in hitro povzpne na oblast. A tu so tudi minusi. Najprej ta, da bi si tako pridelal le časovno priškrnjen mandat. Poleg tega se gospodarski časi slabšajo, prostora za volilne bonbončke bo manj. Predvsem pa je morebitna nova koalicija gnila – sestavljale bi jo dominantna SDS in nezanesljive, oportunistične, luzerske stranke, ki bodo na volitvah verjetno izginile in ne bodo uporabne kot zaveznice za novo koalicijo. Hkrati bi bila taka združba nujno dojemana kot skrpucalo. Skratka, vodenje nadomestne koalicije bi lahko Janši na prihodnjih volitvah prej škodilo kot koristilo.
-
Predsednik republike Pahor lahko nekoliko vpliva na izid politične krize. A ta vpliv je majhen, kot je zaradi ozkega kroga pristojnosti dokaj majhen njegov vpliv nasploh. Po drugi strani Pahor prav zaradi priškrnjenih kompetenc tudi v drugem mandatu ostaja najbolj priljubljen slovenski politik. Kar ni majhna stvar v deželi, kjer so politiki hitro pokvarljivo blago.
-
Izbruh novega koronavirusa je zatresel Kitajsko. Oblast se je odzvala drastično in postavila v karanteno številna mesta. Toda ali je smiselno zakleniti skupaj 50 milijonov ljudi, tako zdravih kot bolnih in morda okuženih? Dobro je vsaj to, da izbruha bolezni tokrat ni spremljalo prikrivanje informacij kot pri sarsu pred slabimi 20 leti. Lekcija iz preteklosti je zalegla.
-
Šarčeva koalicija je politično truplo, ki se hitro ohlaja, je na javni tv nedavno rekel J. Janša in sprožil plaz špekulacij. Vendar ne verjamemo, da si naš mrliški oglednik res želi takojšnje dokončne smrti teh zombijev na oblasti, če ostanemo pri njegovem nekrofilskem besednjaku.
-
Še sveža koalicija konservativcev in zelenih v Avstriji, naši najbolj razviti sosedi, se ponuja kot pozitiven politični model za Evropo. Prejšnja koalicija s svobodnjaki je veljala za negativen model – povezavo politične sredine s skrajno desnico. Očitno je kancler Kurz, šef obeh koalicij, sposoben vrtoglavih preobrazb in vsakršnih zavezništev.
-
Celina gori na stotinah točk, na severu in jugu, vzhodu in zahodu. Ognja ne morejo ustaviti, celotna mesta bežijo, ljudje si rešujejo golo življenje. Prej ali slej bo vendarle prišlo veliko odrešilno deževje. A prišlo bo tudi novo, enako ali še bolj vroče leto. In stvari se bodo ponovile v morda še obupnejši obliki.
-
Rodnost v Sloveniji je nizka in počasi se številčno krčimo, poleg tega se Slovenci že kakih deset let dokaj množično izseljujejo. Scela pa prebivalstvo države počasi narašča, ker hkrati poteka živahno priseljevanje. To pritekanje in odtekanje prebivalstva ter razlika med njima v škodo »čistokrvnega slovenstva« najbolj zaskrbljene in največje manipulante tako vznemirja, da mračno govorijo o umiranju slovenstva.
-
Ameriški predsednik je milijarder. Prihodnje leto se bo z njim na volitvah morda spopadel drug bogataš, M. Bloomberg, nekajkrat premožnejši od Trumpa. Bogataši vedno bolj določajo ameriške volitve; med drugim plačajo skoraj polovico prispevkov za volilne kampanje, v katerih si brez močne finančne podpore ničla. Kdor je bogatašem bolj pogodu, dobi več njihovih zelencev. Skratka, v Ameriki, a ne samo v njej, je mogoče volitve tako rekoč kupiti. Bogastvo je moč.
-
Na otoških volitvah prejšnji teden so z veliko prednostjo zmagali torijci, laburisti pa katastrofalno potonili. Prva, a ne nujno poglavitna posledica tega izida bo skorajšnje slovo Velike Britanije od Evropske unije.
-
Dve zelo različni nemški stranki sta nedavno dobili novi vodstvi in se radikalizirali. Skrajno desno krilo Alternative za Nemčijo (AfD) je postalo glavni tok stranke, ki je še naprej v vzponu, šibka politična sredina pa za zdaj še zavrača sodelovanje z njo. Nov, kot kaže radikalnejši vrh so dobili tudi socialni demokrati (SPD). Zamenjava vodstva, ki med drugim zahteva višjo minimalno plačo, velike naložbe v infrastrukturo in javne službe ter višje davke za bogate, je izraz upora proti strankini smetani in reakcija na dolgotrajno pogrezanje, že kar umiranje nekoč mogočnih nemških socialdemokratov.
-
Prihaja čas za Jankovićevo slovo?
Okoli ljubljanskega župana je spet živo. Nič novega, Zoran Janković je eden bolj štrlečih, živahnih in zunajserijskih slovenskih politikov, čeprav samo župan. Poskusil se je tudi v nacionalni politiki, kot nov obraz celo zmagal, a na samem začetku propadel zaradi politične nespretnosti. Bog ve, kako bi se obnesel kot premier. A tudi na županskem položaju ostaja že zaradi moči »svojega« mesta vplivna nacionalna figura.
-
Čez dva tedna bodo v razklani in od brexita izmučeni Veliki Britaniji volitve. Če zmagajo Johnsonovi konservativci, bo država zapustila EU, če bodo slavili Corbynovi laburisti, bo o tem odločil drugi referendum. Vendar gre za več kot zgolj britansko (ne)slovo od Unije; zmaga torijcev bi še zaostrila otoški kapitalizem, saj je Johnson človek bogatih elit. Zmaga Corbyna pa bi pomenila prvi resni poskus demontaže neoliberalizma v razvitem delu Evrope. Zato so volitve pomembne za vso celino.
-
Vodstvo je po malem samo krivo, da si ga Mahnič, ta mala brezčutna politična pošast, drzne zmerjati z mafijo. Dolgo ga že psujejo in ponižujejo, a se je praviloma delalo slepo in gluho. Toda tudi če bi ravnalo drugače, bi se mahniči kotili naprej. Vsaka država pač ima svojo skrajno desnico in njene hujskače.
-
Ali je bil razhod Šarčeve peterice in Levice nujen? Za Levico je bil. Če bi vztrajala kot pridružena članica, bi dosegla malo ali nič, izgubila pa bi veliko verodostojnosti. Ne umika se kot poraženka, kot zmagovalka pa tudi ne. A umika se v zanjo pravem času.
-
Filozof Marko Uršič je nedavno predaval o smislu in pri tem omenil Odisejo v vesolju, kultni Kubrickov film, ki govori o iskanju smisla, a tudi o tem, kako se človek, zaprt v vesoljsko plovilo, bori za preživetje z računalnikom, imenovanim Hal. Film, živ, čeprav star že pol stoletja, je v tem morda preroški. Google je nedavno izdelal kvantni računalnik, neskončno zmogljivejši od današnjih superračunalnikov. Če bi tak izpopolnjeni kvantni računalnik povezali z umetno inteligenco – se pravi z današnjimi računalniki, ki se lahko sami učijo in odločajo –, bi umetna inteligenca silovito napredovala in se morda izmaknila nadzoru svojega stvarnika – človeka.
-
Spada Slovenija na evropski vzhod, zahod, jug, v nekoč sanjano mitteleuropo? Po malem smo hibrid, a še najlaže se primerjamo z vzhodno Evropo, s katero nam je skupna tudi (post)komunistična izkušnja.
-
Zelo poseben in zverižen si, če si drzneš ravnati tako, kot je ravnal ustavni sodnik Klemen Jaklič. Drugemu ustavnemu sodniku je očital politično pristranskost, sam pa je odkrit propagandist SDS in Janeza Janše.
-
Michael Mann, eden vodilnih klimatologov, pravi: »Velika tragedija podnebne krize je, da mora sedem milijard ljudi plačevati ceno – v obliki poškodovanega planeta –, da lahko nekaj ducatov onesnaževalcev še naprej žanje rekordne dobičke. To je moralni polom našega političnega sistema.« Izjava se nanaša na ugotovitev, da je zgolj dvajset največjih energetskih družb (nafta, plin, premog) v zadnjih desetletjih proizvedlo kar tretjino ogljikovega dioksida in metana, spuščenega v ozračje s človeškimi dejavnostmi. Te emisije grozijo z zlomom podnebja. Energetski giganti, nekateri v državni, drugi v zasebni lasti, vedo to že dolgo. Kljub temu bodo proizvodnjo fosilnih goriv v naslednjem desetletju povečali kar za tretjino. Če bodo te velikanske količine plina, nafte in premoga pokurjene, bo nebo padlo na nas. Zato proizvodnja energentov ni več stvar fosilnih velikanov, ampak civiliziranega preživetja človeštva.
-
Bedni Adrijin konec je najnovejša, a najbrž ne zadnja v seriji sramot, ki nam jih politika rutinsko pripravlja s privatizacijo in razprodajo državnega premoženja tujcem. Privatizacija je Sloveniji naredila velikansko škodo, toda v političnih glavah se očitno ni premaknilo nič. V praznini se pač težko kaj premakne.
-
Prejšnji teden se je premier Šarec, podobno kot predsednik države Pahor leto pred tem, na sprejemu ob zasedanju Združenih narodov ponosno slikal s Trumpom. Sloveniji to ne koristi, njima pa prav tako ne, saj je Trump, zaradi odnosa do okolja najškodljivejši politik na svetu, tudi pri nas dokaj nepriljubljen. Torej sta naša najvišja politika stregla predvsem svoji nečimrnosti in občutku majhnosti.
-
Sedem let po desnem kolku je pod pezo dokaj dolgega življenja popustil še levi in znašel sem se na Ortopedski kliniki zloglasnega UKC, rahlo prestrašen čakajoč na operacijo.
-
Danes se začenja globalna podnebna stavka, teden množičnih protestov, ki naj bi vrhove družbe prisilili, da se okoljsko streznijo. Akcija, plod gibanja Grete Thunberg, potiska okoljsko tematiko v ospredje, ustvarja pritisk na politiko, je medijsko odmevna.
-
Poletje, ki ga september počasi ukinja, je stanje duha, telesa in planeta Zemlja, ki se poslušno vrti okoli svoje matične zvezde, Sonca. To kroženje določa, kdaj se začno vrstiti značilnosti, ki jim rečemo poletje. Milijarde ljudi se začnejo oblačiti, čutiti, vesti, mrgoleti drugače – bolj živo in bolj lenobno hkrati. Poletje je močnejše od medijev, politike, milijarderjev, vodikovih bomb, algoritmov in kapitalizma. Poletje je mogočno, poletje je vse.
-
Vlada si bo prizadevala za gradnjo druge nuklearke, napoveduje premier Šarec. Dodaja, da bo treba za nizkoogljično prihodnost zapreti Teš 6, nato pa brez druge nuklearke ne bo šlo. In mudi se, saj za papirje in gradnjo potrebujemo vsaj deset let.
-
Pred letom dni je začela bojkotirati šolo, da bi opozorila na propadanje okolja. V nekaj mesecih je zbudila splošno pozornost, napolnila medije, zaslovela, danes je ikona. Zasluženo: na noge je postavila gibanje Petki za prihodnost, postala glasnica ekoloških strahov mlade generacije, predramila tudi neredke odrasle. A je marsikomu napoti.
-
Politike je mogoče razvrstiti na mnogo načinov. Samoumevna bi lahko bila, a ni, delitev na koristne in škodljive. Kaj je v politiki koristno, seveda dopušča različne razlage. Splošna definicija, ki pa vedno potrebuje preskus konkretnosti, bi se lahko glasila: koristen je politik, ki dela v korist velike večine ljudi v svoji državi (in morda širše), razmišlja socialno, vidi povezavo med družbo in kriznim stanjem okolja, se obdaja s potentnimi sodelavci, ne jaha na slabih čustvih in gleda bolj v prihodnost kot preteklost. Nekaj povejo primerjave z drugimi državami, pomemben pa je tudi dejavnik časa. Pred 20, 30 leti okoljskega kriterija v politiki sploh še ni bilo.
-
Med begunci in našimi nenadoma strašnimi zvermi (volkovi, medvedi) najdemo nekatere stične točke. Predvsem zbujajo velikansko pozornost, kar histerijo, in povzročajo nastajanje nekakšnih samozaščitnih skupin. To je čudno, saj obe problematiki neposredno prizadevata majhen krog ljudi, delata majhno škodo, sta obvladljivi in pod nadzorom. Tudi nista novi in sta kljub občasnim nihanjem konstantni. V primerjavi s številnimi težavami te družbe sta skoraj neznatni.
-
Afriški pisatelj Wole Soyinka je lani pred volitvami Nigerijce pozval, naj odvolijo »stare sove«. Nočem romantizirati mladosti, je rekel, toda svoje generacije sem preprosto sit.