
Janko Lorenci
-
Zaradi virusa nas je vsak dan nekaj deset manj, vendar se šele v zadnjem času počasi prebija priznanje, da smo po številu okužb in smrti proporcionalno v sami svetovni konici. Boljša je celo Trumpova Amerika.
-
Izgredi pretekli četrtek so bili vsaj deloma izdelek Janševe oblasti – če že ne od nje zasnovani in naročeni, pa vsaj izrabljeni. Prvič kot poskus, da bi vse, tudi mirne proteste proti oblasti izenačili in diskreditirali. Drugič, da bi se Janša pokazal kot branitelj pred njimi, se pravi kot varuh zakonitosti in varnosti. Tretjič kot demonstracija moči. V vsakem primeru je bilo to napenjanje mišic glede na število nasilnežev pretirano. In v vsakem primeru dogajanje priča, da je vrh te oblasti živčen, makiavelističen in sposoben za vse.
-
Vladi (Janši) je epidemija grdo ušla iz rok. Zato je storila edino, kar res zna: deželo je znova zaklenila in večidel ustavila javno življenje. A to je napravila prepozno. Kot je na splošno z ukrepi nenehno zamujala vse od pomladi: prepozno je priprla mejo s Hrvaško, prepozno razglasila epidemijo, prepozno ali sploh ni pripravila zdravstva na drugi val … Za to obupno zamujanje, ki se je izteklo v strašljiv potek epidemije, je po svoje kriva tudi t. i. strokovna skupina. Večkrat je plaho nakazala, da je treba kaj storiti, Janša pa je praviloma ostal križem rok. Ker je šlo za dobesedno usodne zamude, bi moral štab reči: storite to in to ali pa odstopimo. Ker je bil premlačen, je sokriv.
-
Po Šarčevem odstopu je Janša hlastno pograbil priložnost, da se tretjič vrne na oblast, čeprav je vedel, da bo mandat težaven: virus je že bil tu, napovedovala se je gospodarska kriza, nova koalicija je bila nezanesljiva.
-
Janša in Pahor sta na videz izrazito različna politika, v resnici pa sostorilca, kot se temu reče v kazenskem pravu. Oba sta dolgoživa politika, oba nevarna, a vsak po svoje. Janša neposredno, brez ovinkov in okraskov, Pahor posredno, skrit za mnogimi zavesami. Sta najbolj škodljiva posamična politika samostojne Slovenije.
-
Pobuda za Koalicijo ustavnega loka je prišla v pravem času: Janša se je že dovolj razkrinkal; oblastno razgrajevanje ustanov in ustave napreduje hitro in neusmiljeno; prepričljiva večina volivcev janšizmu še vedno nasprotuje, hkrati pa je, skupaj z mediji, vedno bolj kritična tudi do opozicije.
-
Mojca Šetinc Pašek, od hudobnega Janše ozmerjana za prostitutko, je opisala počutje človeka, ki ga napade zastraševalno-sramotilni stroj trenutnega premierja. Vsa dežela je v strahu, je dodala novinarka. A še huje je: Slovenija je v stanju pol-norosti, po malem podobni ameriški pod Trumpom. Poglavitni kreator tega stanja je politika, v njej pa vse za glavo presega Janša.
-
Svet še naprej tiči v pandemiji, po prvem valu se pogrezamo v drugo, morda hujšo fazo, hitre rešitve ni videti nikjer. Petkovi okoljski protesti po svetu, značilno šibkejši kot pred korono, pa so nas spomnili, da smo tudi sredi okoljske krize. Med krizama je nekaj podobnosti in razlik. Poglejmo najprej prve.
-
Našemu petkovemu kolesarjenju se je v začetku meseca pridružil Tour de France, največja, najslavnejša, najbolj fantastično posneta etapna kolesarska dirka na svetu. Na tem tritedenskem legalnem mučenju najboljših kolesarjev, organiziranem v zabavo, žalost in radost milijonov gledalcev po svetu, sta si prvi mesti razdelila Slovenca, Tadej Pogačar in Primož Roglič. Mednarodni kolesarski avditorij se je čudil: kako je mogoče, tako maloštevilni, pa tako dobri. To pozorno čudenje nam je, vedno lačnim priznanj in v stikih s tujino pogosto na robu občutka manjvrednosti, prijetno božalo srce.
-
V mehurčkih nesijajne osamljenosti
Zadnji petkovi protesti, od samega začetka usmerjeni proti janšizmu, so uperili prst tudi v opozicijo, v levo sredino: ’Povejte, kaj boste storili, če ne boste nič, si bomo to zapomnili.’ Taka nova poanta protestov se sklada s tem, kar smo zapisali nedavno: Janša je za pritiske kritične javnosti skoraj neobčutljiv in lomasti naprej. Pritisk je treba zato usmeriti tudi proti opozicijski politiki, ki na javno mnenje še kaj da. In lahko Janšo tudi onemogoči.
-
Zgodil se je še en politični kadrovski udar: vlada je kar na dopisni seji zamenjala Petra Jenka, prvega moža davčne uprave, izjemno pomembne in občutljive ustanove. Namesto njega je nastavila Ireno Nunčič, prvo šefico v zgodovini Fursa z jasno strankarsko (SDS) pripadnostjo. Davkarija poslej ne bo drezala v finančne skrivnosti strankine smetane.
-
Je mogoče kakorkoli primerjati Trumpa in Janšo? Razlike so seveda velikanske že zaradi različne velikosti, razvitosti, kulture … obeh držav. Amerika velja za imperij v zatonu, a je še vedno mogočna, vseprisotna in fascinantna. Trump je za svet večkratna grožnja: je nevarnost za svetovni mir in okolje, mentalno onesnažuje politično in družbeno sceno ter je potuha in zgled za male avtokrate po svetu. Janša, v našo smolo in tujo srečo, vpliva samo na dogajanje v Sloveniji. Ampak mi živimo tu in se nočemo izseliti.
-
Živimo v dokaj morastem času; v nas kar naprej z vseh strani treskajo novice o koroni, recesiji, trdorokcih na vseh koncih sveta, velikanskih požarih v tropih in na visokem severu. Groženj je toliko in so tako zgoščene, da nastaja trajno nelagodje. Človek se boji še svojih najpametnejših izdelkov – recimo umetne inteligence.
-
V Odmevih je novinar Edvard Žitnik rekel, da Slovenija nima druge možnosti, kot da s Trumpovo Ameriko podpiše sporazum o telekomunikacijskem omrežju 5G. To ne drži, cela vrsta članic EU takega sporazuma ni sklenila. A če ga Slovenija ne bi podpisala, zunanjega ministra Pompea seveda ne bi bilo k nam in Janša, Logar, Pahor se mu ne bi mogli pokloniti. Vsak visoki ameriški obisk je v Sloveniji predvsem stvar veljave, zanj pa je treba tudi kaj žrtvovati. Taka je tradicionalna logika slovenske politike in očitno tudi umevanje našega Edvarda.
-
Od zaznanega izbruha pandemije je minilo okroglega pol leta. Ponekod so bolezen skoraj zatrli, a marsikje se trdovratno vrača. Dokler ne bo iztrebljena (skoraj) povsod, bo pri tem ostalo. Svet je res povezan v dobrem in slabem.
-
Mnogi deli kulture so ta čas na smrt ogroženi ali celo umirajo. Kriv je splet treh nesrečnih stanj. Prvo je tradicionalna podhranjenost, podfinanciranost kulture. Drugo je epidemija, ki je številnim ustvarjalcem s prepovedmi zbiranja in prireditev pobrala zaslužek. Tretje je Janševa koalicija, kulturi a priori sovražna. Ta kombinacija je za kulturo uničujoča. Protesti kulturnikov so v marsičem izraz boja za golo preživetje.
-
Nedavni vrh Unije je potrdil, da je moč v skupnosti vedno bolj razpršena, odločanje pa zato čedalje težje. Nemčija in Francija ostajata najmočnejši par, vplivnejše pa postajajo koalicije manjših članic, zlasti tako imenovane varčne (beri skope) države in pa višegrajci. Nekatere stare delitve – zlasti zahod– vzhod in sever–jug so se še zaostrile. Na zahodu so populisti v pandemiji začasno izgubili nekaj sape, na vzhodu so se avtokrati še utrdili. Virus ostaja tudi v Evropi živ in vsa Unija se počasi pogreza v ekonomsko-socialno krizo. Bliža se dokončni britanski izstop, odnosi s Trumpovo Ameriko so hladni, z Rusijo in Kitajsko se slabšajo. Podnebna kriza je površno zakrita z dozdevno akutnejšimi problemi. Skratka, Evropa je v negotovem položaju, čeprav boljšem kot velika večina sveta.
-
Janšev medijski napad je prav neverjetno surov in nezakrinkan. Glavna tarča je RTV. Zamenjavi dela nadzornikov in programskega sveta je sledila nova medijska zakonodaja, ki hoče RTV odvzeti del dohodkov in jih, skupaj z novo dajatvijo državljanov, prenesti na janševske medije. Pri prvem dejanju gre za kadrovsko čistko na RTV, pri drugem za kriminalno prelivanje javnega denarja v zasebne (politične) žepe in poskus uničenja RTV, pa tudi drugih resnih medijev.
-
Naša politika rada govori o ugledu in vlogi Slovenije v tujini. Toda zunanje okolje je v bistvu ne zanima. To je slabo, ker se o nas vedno bolj odloča zunaj. Hkrati je ta politika kratkoročna, razklana in postavlja strankarske interese pred državne, nacionalne. Taka politika ne more spraviti skupaj pametne in kontinuirane zunanje politike. Za nameček deprofesionalizira lastno diplomacijo.
-
Svet je še ali znova sredi pandemije covida. Njeno pljuskanje po planetu je iz zavesti na mah izbrisalo krizo okolja, ki je lani s celo verigo naravnih katastrof počasi preraščala v kolektivno potlačenost, s tem pa tudi v družbeno prioriteto. Ta izbris je ena najslabših posledic epidemije. Zdaj povsod suvereno vlada želja po vrnitvi v stanje pred izbruhom bolezni, v staro normalo, edino, ki jo poznamo in jo v glavnem sprejemamo, tudi če z njo nismo zadovoljni.
-
Epidemija se morda vrača, še najbolj zaradi dokaj brezglavega oblastnega odpiranja-zapiranja mej. Toda nove popolne zapore javnega življenja si ne bomo mogli privoščiti. Prizadela bi preveč ljudi, hudo bi nas zdelala gospodarsko, navsezadnje pa tudi zdravstveno. Spet bi ostajali brez zdravnika bolniki brez covida.
-
Janeza Janše v tako surovi varianti, kot je njegov tokratni mandat, še nismo videli. Tretjič je res nevaren, toliko bolj, ker se marsikaj prelamlja ne samo v Sloveniji, ampak tudi okoli nas. Te spremembe lahko postanejo nepovratne.
-
Z (začasnim?) umikanjem epidemije v ospredje znova prihaja kriza okolja in pogosto se zastavlja vprašanje: je na tem svetu ljudi preveč?
-
Kam za nekaj kratkih dni zbežati pred vsakdanjimi skrbmi, hitenjem, pred znova oživljeno mestno gnečo, pred hrupom, pred korono in Janšo? Odgovor je preprost: na Kras!
-
Stanje v Sloveniji je zagatno in nestabilno, hkrati pa ne vemo, kako se bo izteklo. To velja tudi za zunanje okolje, svet. Oboje je prepleteno.
-
Begavčki, občudovalci, razočaranci, kloni
Pri Janševem že znamenitem spisu o vojni z mediji ne veš, ali je tak cinik, ki vse obrne v svoje nasprotje (on demokrat, nasprotniki pa zakrinkani komunisti), ali pa res verjame, kar govori. Takemu cinizmu ali taki izgubi stika z realnostjo (če misli, kar govori), se lahko samo čudiš.
-
Epidemija koronavirusne bolezni se tako rekoč po vsej Evropi umirja, karantenski ukrepi se mehčajo, meje odpirajo. Spreminja se tudi razpoloženje prebivalstva. Zaskrbljenost je še živa, toda slepo strinjanje z omejevanjem in prepovedovanjem zgineva. Ponekod proti preostalim zaporam protestirajo.
-
Orbán je spet objavil zemljevid Velike Madžarske, ki obsega tudi del Slovenije. Opozicija se je odzvala ostro, oglasil se je celo Pahor, premierov kabinet in zunanje ministrstvo pa sta ostala gluha, slepa in nema. To je še eno jasno znamenje, da Slovenija, mednarodno tradicionalno izgubljena, dobiva jasno smer: kompas kaže proti višegrajcem, nazaj na vzhod, na periferijo Unije. Iglo na kompasu je odločilno zasukala Janševa vlada.
-
Nekakšno zatišje je, a pogled v dogledno prihodnost je temačen, globalno in lokalno. Zdravstvena kriza ni končana, levi se v gospodarsko in socialno, ponekod tudi politično. Globalizacija se lomi, države se zapirajo, v hudi krizi je tudi EU, raztrgana od neoliberalizma in nesolidarnosti. Beseda leta je negotovost.
-
V devetdesetih letih smo novinarji na Delu po trdem boju dosegli pomembno zmago: Danilo Slivnik, ki je skušal časopis prekucniti na desno, je moral oditi skupaj s četico privržencev. Kasneje se je na Delo vrnil, postal direktor, nastavil pucfleka Jančiča, bil čez čas (ko se je Laško sprlo z Janšo) odstavljen, vmes pa grdo znižal naklado časopisa. Zdaj je že pokojni, Jančič spet urednikuje (na Siolu), tisti, ki take tipe nastavlja po medijih, pa je živ, zdrav, brezobziren kot vedno in že tretjič premier. Tisti, ki je že na prvi seji demokratičnega parlamenta leta 1991 novinarjem napovedal labodji spev.