Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 5  |  Uvodnik

Uvodnik / Prekletstvo vezne posode

Ta teden je predsednik vlade Robert Golob skupaj z ministroma in predsednikoma koalicijskih strank Tanjo Fajon in Luko Mescem orisal še dve prihajajoči reformi: reformo plačnega sistema v javnem sektorju in reformo stanovanjske politike. Prva je bila predstavljena zdravstvena reforma že pred štirinajstimi dnevi. A to še ni vse: že čez štirinajst dni naj bi vlada predstavila še davčno reformo.

Najprej poskušajmo pogledati dogajanje, ki poteka pred našimi očmi, s pozitivnega vidika. Država, ekosistem države, je brez dvoma vezna posoda – in to je največje prekletstvo, ko katerakoli vlada kjerkoli na svetu želi kaj spremeniti. Vsaka malce večja sprememba ima vedno posledice tudi na drugih področjih. Dober primer so na primer cene stanovanj v Sloveniji. Zakaj so te tako abotno visoke? Ker dejansko sploh nimamo davkov na nepremičnine oziroma imamo zgolj simbolično obdavčitev, nimamo niti progresivne obdavčitve za lastnike več nepremičnin, nimamo niti različne obravnave nepremičnin glede na namen lastništva itd. Zato so stanovanja v Sloveniji glavni način varčevanja – in tipična naložba premožnejših. Bogati v Sloveniji kopičijo stanovanja. Zakaj navajamo vse to? Ker stanja na nepremičninskem trgu ni mogoče spremeniti, dokler se korenito ne spremeni davčna politika. A stanovanja so le vrh ledene gore. Po obdavčitvi dobička je zaradi vseh izjem in oprostitev Slovenija dejansko podobna evropskim davčnim oazam. Izogibanje plačevanju davkov in prispevkov je pri nas dobesedno uzakonjeno s popoldanskim s. p. – in spet to možnost zlorabljajo (uporabljajo) tisti z največ moči in denarja. Toda če bi popoldanski s. p. preprosto odpravili, bi sicer onemogočili takšne dobičkarje, hkrati pa prizadeli kopico tistih, ki zaradi tega popoldanskega dela sploh preživijo. In če želi država doseči, da bodo na primer zdravniki dvoživke začeli delati zgolj na svojih primarnih delovnih mestih v javnem sektorju, ne pa da hkrati izgorevajo še na zasebnih deloviščih, je treba spremeniti delovno zakonodajo, ki zdaj omogoča nekaterim javnim uslužbencem delo pri zasebnikih – tega pa hkrati seveda ni mogoče narediti, če se ne zvišajo njihove plače v javnem sektorju. A višje plače zdravnikov pomenijo dodatne odhodke iz zdravstvene blagajne, to pa hitro višji skupni dolg države, če zdravstvena blagajna tega ne more drugače pokriti, kar spet vpliva na boniteto države, to pa na obrestne mere. Hkrati zvišanje plač povzroči zahteve po višjih plačah v javnem sektorju in poruši razmerje do plač v zasebnem sektorju. Kako pada domina za domino, lahko opazujemo v živo na primeru zadnjega zvišanja zdravniških plač. Vse skupaj je pač vezna posoda.

A ne gre samo za to: Slovenija je na eni strani postsocialistična in hkrati skoraj kapitalistična zmešnjava – pri čemer so razprave o spremembah polne sprenevedanja in lažne morale, da bo mera polna. Ker resnica je, da si je v treh desetletjih države del družbenih in interesnih skupin skozi politiko zlobiral svoje zakonske ureditve, svoje drobne donosne posebne pravice, ki maličijo in delajo nezadovoljno celotno družbo. Tipičen primer je sektor energije, prodaje in proizvodnje elektrike. Gre za najbolj tipičen državni sektor, kjer pa imajo že zadnje desetletje daleč najvišje plače v državi. Zakaj? Kako jim je uspelo, da so tako nedotakljivi? So bolj šarmantni? Lepše govorijo? So pametnejši? Ali pač njihova nedotakljivost izhaja iz dejstva, da obračajo velike denarje? Se poti tega denarja kdaj križajo s politiko?

Toda vrnimo se k reformam. Vlada ima dejansko prav: da bi lahko dosegli spremembe na enem področju, je treba hkrati izvajati spremembe tudi na drugih. A sklep, da se je vlada stvari lotila na pravi način, je prehiter. To bi zapisali le, če ne bi videli že veliko poskusov reform, dobrih in slabih, ki so klavrno propadli. Videli smo tudi že nekaj reform, ki so uspele. Na primer reformo pokojninskega sistema leta 1999, vendar so od prve predstavitve reforme do njene uveljavitve minila tri leta. Uspele pa so tudi nekatere reforme, ki niso bile nikoli razglašene za reforme. Takšne je v dveh mandatih na položaju finančnega ministra izvajal dr. Dušan Mramor. Uspelo mu je spremeniti davčni sistem in plačni sistem. Le temu ni nikoli rekel reforma.

Z reformatorji je namreč težava. Leta 2011 jo je na primeru Boruta Pahorja, tudi »velikega« reformatorja, natančno opisal pokojni ekonomist dr. Jože Mencinger: »Reformatorji so mi bili zmeraj sumljivi; zmeraj namreč vedo, da je treba nekaj reformirati, manj vedo, čemu je to treba narediti, nič pa, kakšni bodo rezultati. Če so slabi, začnejo novo reformo in niti vedo ne, da gre pravzaprav za protireformo. Posebno nevarni so, ko začnejo govoriti o strukturnih reformah; sami sicer ‘vedo’, da bodo rezultati dobri, čeprav mehanizma med ukrepi in rezultati sploh ne poznajo.« Z drugimi besedami: saj so simpatične te reformne tiskovne konference prvakov koalicije, zabavno je tudi, kako Tanja Fajon in Luka Mesec navdušeno podpreta premiera Roberta Goloba, Mesec se še malo poheca. Ampak reforme v resnem svetu predstavljajo ekonomisti, finančniki, ekonometriki in strokovnjaki s posameznih področij. Ker gre za prekleto resne stvari z resnimi posledicami. In predvsem s seboj vedno prinesejo izračune. No, Janševi ministri jih nikoli niso.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.