• Grega Repovž

    Grega Repovž

    16. 9. 2016  |  Mladina 37  |  Uvodnik

    Prtljaga iz preteklosti

    Pogled v 25-letno zgodovino odločitev slovenskih vlad nam razkriva nekaj ključnih napak, ki še danes ovirajo razvoj države. Vse so bile storjene iz ideoloških razlogov ali pa iz trme, zraven pa je bil nemalokrat tudi pohlep. Prva napaka je bila privatizacija družbenega premoženja. Ne sama privatizacija, temveč način delitve premoženja. Namesto da bi pomemben del premoženja dejansko prenesli v enega ali več varnih pokojninskih skladov in dolgoročno zagotovili stabilnost pokojninskega sistema – seveda bi skladi potem to premoženje lahko odprodajali oziroma spreminjali sestavo naložb –, je bil del razdeljen prebivalstvu in se pretežno prelil v tekočo potrošnjo, pomemben del pa je država prepustila pidovskim baronom, ki so iz tega oblikovali predvsem lastno premoženje. Le tisti del premoženja, ki so ga kupili oziroma pridobili delavci, je bil vsaj nekaj časa dolgoročno v funkciji razvoja podjetij. Pokojninski sistem smo morali zaradi pomanjkanja sredstev prvič reformirati devet let po osamosvojitvi in osem let po začetku prve faze privatizacije. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    16. 9. 2016  |  Mladina 37  |  Dva leva

    Kako izgubiti na volitvah?

    »Kot je danes poročal časnik Delo, bi moralo 22 vojakov na Baltik odpotovati že pred dobrim tednom dni, a na dan odhoda ni bilo avtobusa, ki bi vojake prepeljal na brniško letališče. Je pa v ponedeljek na sever Evrope z Brnika odletela skupina devetih vojakov. Predsednik parlamentarnega odbora za obrambo Žan Mahnič (SDS) je že napovedal, da bo o tem zapletu danes razpravljal omenjeni odbor.«
    — Mladi Janšev demokrat ne ve, da za odhod na napačno mesto, z napačnim motivom nikoli ni prepozno (STA, 13. 9. 2016) Več

  • Janko Lorenci

    16. 9. 2016  |  Mladina 37  | 

    Ni večna?

    Tudi vrh EU v Bratislavi bo pokazal, ali se čas Angele Merkel izteka, ali se bliža konec večne kanclerke. Ne nemška politika ne ljudstvo in tudi članice EU je nimajo več tako radi kot še včeraj. Ali pa jo vsaj manj upoštevajo. Sama še ni rekla, ali bo prihodnje leto znova kandidirala za položaj najmočnejšega evropskega politika. Znakov politične utrujenosti ne kaže, ostaja mrtvo hladna v vedno bolj histeričnem okolju. Njena govorica ostaja zmerna, razvnetežem pravi: če se bomo orientirali po govorici skrajnežev, bomo na koncu izgubili orientacijo. Toda ali jo sama še ima? Več

  • Bernard Nežmah

    16. 9. 2016  |  Mladina 37  | 

    Besede in številke barvanja realnosti

    Premier Miro Cerar ml. je ob drugi obletnici svoje vlade ob hvalnicah svojim uspehom presenetil z ostrim napadom na opozicijo: medtem ko država dosega gospodarsko rast, jo ta poskuša destabilizirati z interpelacijami in drugimi kritikami. Gospod je dedič trde roke partijskega režima, ki je postavljal dihotomijo med vladajočimi komunisti, ki skrbijo za dobrobit države in oponenti ter oporečniki, ki jo s svojimi izjavami rušijo. Ravnokar je izšla knjiga Rosvite Pesek posvečena Francetu Bučarju, ki je v osemdesetih v parlamentu v Strasbourgu zahteval, da mednarodne institucije prenehajo kreditirati Jugoslavijo, ker to le vzdržuje njeno nedemokratično vladavino. In bil v domovini takoj deležen golide psovk, da je narodni izdajalec. Temelj politične demokracije je diametralno nasproten - svoboda kritike, po kateri državljani in stranke ponujajo drugačno vizijo, postopke in zakone, kot jih izvaja vladajoča stranka. In predsednik aktualne vlade po 30 letih postpartijske zgodovine še ni doumel, da opozicijske stranke niso nezaželeni tvor zla, temveč povsem normalno okolje politike. Še več, ob napovedi interpelacije zoper šolsko ministrico zaradi ignoriranja protiustavnega stanja pri financiranju šolstva, je zarohnel: tisti, ki so sami kršili ustavne pravice izbrisanih, sedaj nam očitajo kršenje ustave. Profesor prava nastopa s protipravno logiko : če naši predhodniki niso spoštovali ustave, je tudi nam ni treba! Več

  • Osvobodite um

    Vlada Mira Cerarja je na polovici mandata. Volilni izid septembra 2014 je bil presenetljiv, za komaj ustanovljeno stranko SMC politično fenomenalen, tudi v evropskem merilu. Toda velika politična moč in prazna ekonomska vsebina sta hitro pokazali največjo hibo te vlade, karaoke vladanja in krizo identitete. Vladna sestavljenka brez ekonomskih idej, z veliko notranjepolitične preračunljivosti in zunanje upogljivosti. Dobri ekonomski rezultati in relativna politična stabilnost so bolj posledica razmer kot posledica vladne politike in jasnega hotenja. Cerarjeva vlada je svoj politični kapital zapravila, ekonomskega pa ne zna in ne zmore postaviti. Politično bo preživela, ker tudi drugi nimajo pravih ekonomskih rešitev. Toda kritičnega sporočila karaoke politike njeno intelektualno jedro ni dojelo. Ne posnemajte, temveč inovirajte! Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    16. 9. 2016  |  Mladina 37  |  Hrvaška

    Anatomija poraza

    Zdaj se lahko pritoži dedu ustašu, na katerega se je ponosno skliceval med kampanjo, lahko jadikuje na grobu svojega vzornika, nacionalističnega voditelja Franja Tuđmana, lahko se sprašuje, kje se je uštel, saj je vendar samo dosledno upošteval nacionalistični nauk pokojnega predsednika in s tem uničeval temelje lastne stranke. Zoran Milanović je na volitvah doživel poraz, protislovno pa je to pravzaprav pozitivno za hrvaško levico in Socialnodemokratsko stranko. Ta se bo zdaj, potem ko se bo umaknil z njenega čela, lahko izmotala iz plašča vulgarnega nacionalizma, v katerega jo je ogrnil, volivci pa so se na to odzvali z volilno abstinenco. Zavestno so ga – dobro vedoč, da tvegajo zmago desničarske HDZ – izdali tisti, ki se svetovnonazorsko niso hoteli spustiti na raven njegovega domnevnega pragmatizma, zaznamovanega z odkritim spogledovanjem z ustaško ideologijo, uporabo protisrbske retorike, žalitvami celotnih narodov. Več

  • Maja Novak

    Maja Novak

    16. 9. 2016  |  Mladina 37  |  Ihta

    Kafka na plaži

    Slovesno prisegam: če bom še kdaj v življenju šla plavat, bom šla v burkiniju. Ne zaradi verskih zapovedi, jasno, temveč zaradi estetskih. Iz razlogov, zaradi katerih bi ga morda moralo nositi tudi nešteto drugih kristjank. Ne gre le za to, da sonce na plaži že zdavnaj ni več naš prijatelj. Ampak kje piše, da bi morala svoj več kot pet desetletij star celulit in svoje obročke sala (ves čas prežeta z občutkom neznosne zadrege) razkazovati slehernemu, ki ga slučajno prinese mimo – in kje piše, da bi moral sleherni nedolžni mimoidoči zreti to strahoto? Svoj burkini bi, po pravici povedano, na strateških mestih najraje utrdila z ribjo kostjo. Ker nasprotujem lovu na kite, bi pravzaprav bolj prišli v poštev kaki umetni materiali. Mogoče betonsko železo. Več