Vera v svetnike je onkraj razuma

Poslanska večina načrtuje nov poslovnik o delu državnega zbora, s katerim bodo omejili replike. V imenu racionalizacije časa bodo opoziciji omejili število in dolžino nastopov v razpravah. Vse bo teklo hitreje, tako da bo vladna koalicija lahko sprejela bistveno več zakonov. A opoziciji so s tem izbili še poslednji zob. Maneverski prostor, ki je omogočal politični spopad v proceduralnih zapletih in najrazličnejših oblikah obstrukcije, se krči na minimum. Oblast lahko po tekočem traku sprejema in spreminja zakonodajo, medtem ko bo funkcija opozicije zreducirana na izreko petih ali šestih mnenj, ki se bodo znašla v medijskih poročilih iz parlamenta.

Vsekakor tektonska sprememba. Vlada, ki ima moč, da ureja svet po svoji volji, postane odgovorna za vse: za nizke štipendije, počasno gradnjo železniških tirov, onesnaževanje voda, bolezni norih kur... Paradiž za opozicijo? Ne nujno, eksplicitno osrednji igralci postajajo mediji: če bodo oblasti peli hvalo, bodo npr. še takšne socialne polomije videti le kot naravne nesreče.

V teh novih časih pa začenjajo vladati prastare navade. Nekoč, za vladavine trde roke partije je časnik "Pavliha" neuspešno poskušal priti do seznama političnih privilegirancev, ki so v tedanjem novomeškem IMV-ju dobili renaulte po smešno nizkih cenah. Da bi omejil možnost korupcije, je postkomunistični državni zbor sprejel zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo. In poslanci morajo po zakonu v enem mesecu oddati podatke o svojem premoženju. Ker tokrat 10 poslancev ni spoštovalo zakona, je nastopil predsednik ustrezne državnozborske komisije in jim položil na dušo, naj vendar izpolnijo svojo dolžnost. Ko so potem hoteli novinarji priti do imen predstavnikov ljudstva, ki že po prvem mesecu izigravajo zakone, jih je predsednik komisije nonšalantno zavrnil. Spet sile kontinuitete, ki se vračajo na stari tir skrivaštva pred javnostjo? Nasprotno, gre za novi mladi val. Mož, ki ravna kot nekdanji partijski mogotci, je namreč Bogomir Vnučec, poslanec stranke mladih Slovenije.

Kot nepolitična organizacija je bil sicer zasnovan urad ombudsmana. Trenutno najresnejši kandidat za novega varuha človekovih pravic je nekdanja parlamentarna glasnogovornica LDS Darja Lavtižar-Bebler. Ko je predsednik države objavil rok za zbiranje kandidatov, se gospa sicer ni javila, zakaj takrat je na strankini listi ciljala za mesto državne poslanke. A po usodnem porazu je gospa nenadoma spregledala in odkrila, da bi bilo njeno idealno poslanstvo prav skrb za varstvo človekovih pravic. To, da je zamudila rok za prijavo, seveda ni zadržek, če imaš popolno večino v parlamentu, ki pač ne opazi kršenja procedure.

Značilnost vladajoče LDS postaja tako nadrejenost zakonom. Najprej v pridobitvi toliko moči, da jih lahko prosto sprejema in spreminja, potem v ignoranci zakonskih rokih, še prej je ponarodel poslanec Tone Anderlič, ko je zavrnil udejanitev ene izmed ustavnih odločb, češ, nad njim ni Boga, ki bi mu lahko to ukazal. Sedaj pa so kriminalisti z obtožbo sprejemanja podkupnin aretirali koprskega podžupana Branka Kodriča. Ker je mož obenem tudi predsednik občinskega odbora tamkajšnje LDS, bi človek pričakoval, da se bo stranka zamislila, kakšnega patrona redi na prsih in ga jadrno odstavila. Ko so nekdanjega šefa NATA Willyja Claasa belgijski kriminalisti obtožili sodelovanja pri nakupu spornih helikopterjev, je še pred začetkom sojenja v hipu končal mednarodno in domačo politično kariero. Kako je torej ravnala koprska LDS? - Po črednem refleksu je odločno stopila v bran zaprtemu tovarišu, ki naj bi bil žrtev političnih spletk, in razglasila, kako se ji zdi, da je g. Kodrič neupravičeno priprt. - ?????? Politika se neposredno vmešuje v delo kriminalistov, pa nikjer nobenega protesta?

Še bolj stoično se sprejema dejstvo, da je iz hišnega pripora pobegnil gospod Hartman, prvostopenjsko obsojen na 15 let zapora zaradi organiziranja trgovine z mamili. Državna tožilka gospa Zdenka Cerar namreč pravi, da gre pri tem pač za sodno zmoto.

Kranjska javna tožilka je namreč pred tem zahtevala, da naj obdolženec pričaka pravnomočno sodbo v zaporu, medtem ko so sodniki razsodili, da mož ni begosumen in da lahko čaka na razsodbo kar v domačem gnezdecu.

Nenavadno, tudi Dare Sadar je imel pri sebi potni listi Venezuele izdan na premetenko svojega imena, pa so ga sodniki spustili v hišni pripor. Logično, da je ob prvi priliki pobegnil. Kranjski sodnik Anton Šubic je v zadevi "Elan" tudi osem mesecev vsak dan posebej pozabljal spisati obsodbo zoper finančnika Kodra, tako da je reč na koncu zastarala. V primeru bogatih kršilcev zakona se sicer prislovično hladni sodniki pokažejo kot neverjetno razumevajoče dušice do obtoženih, postajajo patološki pozabljivci in neskončni naivneži.

Hartmanovi sodniki, katerih sposobnost globokega in logičnega premisleka kaže tudi visoka sodniška plača, so videli pred seboj obtoženca, ki jim je deloval kot zgledni državljan. Mož, ki so mu sodili, da je leta organiziral protizakonito trgovino, da je vodil organizacijo, ki je na vsakem koraku izigravala zakone, mož, ki si je s tem prislužil velike novce, od katerih kajpak tudi ni plačeval davkov, mož, ki je bil del mednarodnega verige razpečevanja drog, je bil za njih nedolžnež, ki je le za hip stopil na stranpot??? Da so sodniki na ravni butalskih policajev??????? Da ne poznajo primera italijanskega premiera, ki je pred leti pred grožnjo zaporne kazni pobegnil v zavetje Gadafijeve Libije? Da ne znajo presoditi, da je v moralnem brezzakonju povsem naravno, da bogati kriminalec ne bo šel za 15 let gnit v keho, temveč si bo raje omislil novo življenje na drugem koncu sveta?

Ne, razum si lahko tovrstno sodniško početje racionalno pojasni samo s sumom, da so bili podkupljeni. Vera v svetniško čistost teh sodnikov zahteva, da verjamemo, da so takšni naivneži, ki so sposobni oceniti, da lahko obtoženi pobegne, šele potem ko za njim izgine vsaka sled!