Predsednik ali boter?

Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko je za člana nacionalnega ustavnega sodišča imenoval svojega nekdanjega partijskega sodelavca. - Brrrr! Samodržec.

Zimbabvejski predsednik Robert Mugabe je namesto evidentiranih kandidatov za guvernerje provinc izbral svoje politične simpatizerje. - Grrrh! Absolutist.

Haitiški predsednik Jean-Claude Duvalier je odprl ekspozituro domače tvrdke "Duval" v sosednji Dominikanski republiki, pri čemer se je za povrh srečal še z dominikanskim predsednikom. - Urrgh! Skorumpirani diktator.

Ruski predsednik Vladimir Putin je predlagal zakon, po katerem bi predsednika po koncu mandata dosmrtno čuvala legija specialcev. - Krrrk! Carist.

Tako bistro se vidi svet iz demokratičnega miljeja domače Slovenije. Domača politika pa teče po utečenih kolesnicah vladavine enakosti pred zakonom.

Slovenski predsednik je za varuhinjo človekovih pravic izbral gospo, ki se je prijavila za to službo po izteku roka prijave. Predsedniku Milanu Kučanu daje zakon diskrecijsko pravico, da izbira po mili volji med prijavljenimi kandidati in zajčicami iz rokava.

Slovenski predsednik je za ustavnega sodnika predlagal svojega dolgoletnega partijskega sodelavca in svojega naslednika na čelu zveze komunistov oz. kasnejše združene liste.

Slovenski predsednik je odšel na slavnostno otvoritev "Mercatorjeve" trgovine v Sarajevu, za kritje pa se srečal še s tamkajšnjim predsednikom.

Slovenski predsednik je ostro nasprotoval zakonskim predlogom, ki mu ne namenjajo dosmrtnega čuvaja tudi po izteku mandata.

In odzivi? - Razen par medijskih prask povsem samoumevno početje priljubljenega predsednika. Poglejmo zatorej podrobnosti.

Argument za izbor političarke Darje Lavtižar-Bebler je njegova dosledna politika. Gospa je bila resda predsedniška kandidatka '92, pa zadnje mandate najbolj strastna poslanka LDS, toda tudi l. 1996 ni ravnal drugače, ko je za ombudsmana ponudil Iva Bizjaka, predsedniškega kandidata '92, ministra za policijo in podprvaka krščanskih demokratov.

Obakrat grozljivka, ki razvrednoti mesto varuha človekovih pravic! Bizjakovo foteljaško vodenje urada je bilo v rubriki "Pamflet!" od začetka njegovega mandata zasuto s puščicami kritike. Položaj ombudsmana razume predsednik Kučan kot začasno odlagališče političnih veljakov, ki jim je spodrsnilo v karieri. Beblerjeva se je na imenitno plačano službo

ombudsmanke spomnila šele po porazu na jesenskih volitvah. A gospa imajo izkušnje s človekovimi pravicami, saj je sodelovala s prof. Ljubom Bavconom pri njegovih odborih. Zanimivo, edini pravi ombudsman se je oglasil na Slovenskem l. 1988 ob aretaciji četverice in to v podobi "Odbora za varstvo človekovih pravic". Za pravice civilistov, zaprtih v vojaških zaporih, brez pravice do civilnega zagovornika etc., so tedanji ombudsmani protestirali na ulicah in s pozivi v medijih. Prof. Ljubo Bavcon, kasnejši uradni varuh človekovih pravic, je takrat molčal in ovinkaril, njegove Darje Lavtižar-Bebler pa tudi ni bilo zaznati med aktivnimi borci za četvorico.

Kučanov koncept ombudsmana je uradnik, ki beleži vse apele posameznikov, napiše kakšno pisemce konkretnemu uradu in na koncu leta predstavi statistiko svojih zabeležk. Od nekoga, ki se je kopal v politični smetani, ni pričakovati, da bo v nedeljo popoldne pridrvel na nogometni stadion, kjer policaji premikastijo navijače, pobral izjave pretepenih in mož postave, ter v primeru prekoračitve nasilja prišel prebrat protestno izjavo na državno televizijo. Ali da bi se pojavil pri nehumani deložaciji, iz protizakonitega bordela rešil pretepeno in brezpravno ukrajinsko plesalko, prihitel med temnopolte begunce, ki jih stlačijo kot nekoč živino v nehigijenske luknje. Edina moč, ki jo ombudsman lahko premore, je njegova osebna integriteta borca za človekove pravice. Smiselnost ombudsmana je prav to, da je borec in ne uradnik za človekove pravice.

Kučanov kandidat za ustavnega sodišča ima pravzaprav eno samo napako: da je bil poprej eksponirani politični prvak. G. Ciril Ribičič je vsaj formalno profesor prava, za razliko od Beblerjeve pa je premogel vsaj malo drže načelnosti in na zadnjih volitvah ni kandidiral.

Predsednikovo pojasnilo, da se je odločil zdaj za Ribičiča, pred meseci v identičnem položaju pa ne za ex-poslanca SKD Miroslava Mozetiča, je v tem, da je poleg formalnega kriterija pravne izobrazbe dodal še dodatnega, kot je profesura na fakulteti ali vrhovno sodništvo. - ??? Ej, gospod predsednik, ali niso celo med zdajšnjimi kandidati sodniki, ki niso zadostili dodatnemu "kučanizmu"? Ali ni navada demokratičnih postopkov, da so kriteriji izbire znani vnaprej? Predsednik je onemogočil fair-play kandidiranje, ker kandidatov za ustavnega sodnika ni že pred meseci opozoril, da morajo zadostovati tudi njegovemu dodanemu kriteriju.

Predvsem pa je predsednik s tem, ko ni poslal Mozetičeve kandidature v parlament, zavesto dosegel nespoštovanje ustave, ki zahteva 9-člansko ekipo ustavnih sodnikov. Posledica je namreč dejstvo, da Ustavno sodišče nekaj mesecev deluje v nepopolni sestavi. A kaj ko je onemogočenje kandidata druge politične afinitete za predsednika prvo načelo, celo pred skrbjo za ustavnost!

Predsednik Kučan je sicer stalni boter "Mercatorjevih" trgovin. Premier Janez Drnovšek je v preimerjavi z njim kot z druge galaksije, podoben Chiracu, ki tudi ni priletel v Ljubljano na državniški obisk, ko je "Leclerq" odprl svojo trgovino. In kje je tu gospodarska zbornica, ki ne protestira proti Kučanovi diskriminaciji? Kako naj podjetja tekmujejo enakopravno na svobodnem trgu, če pa Milan Kučan daje promocijsko podporo samo izbranim? Ni ga bilo opaziti, da bi podkuril poslovni uspeh s svojo prisotnostjo v obratih "Pivovarne Laško" na Hrvaškem ali trgovskih centrov "Živila Naklo" po slovenskih mestecih?

Predsednik Kučan, veliki ljubitelj in ljubljenec množic, vztraja, da bi ga pred ljubečim ljudstvom do zadnjih dni branil osebni čuvaj. Evidentno botrovska poteza. Ameriškega predsednika državni varnostniki čuvajo le 10 let po izteku mandata.