Idila brez razbite šipe

Politiki in mediji so se večinoma kopali v navdušenju nad srečanjem Putin-Bush: svetovna promocija Slovenije in njene uspešnosti! Skratka, zgodovinski trenutek, eden mednarodnih vrhov slovenske odličnosti.

Postavimo se v leto 2004. Ali bomo takrat pripovedovali obiskovalcem, kako sta se junija 2001 pri nas srečala ameriški in ruski predsednik? Ja, res, kaj pa sta se zmenila? - Nič, votel niiiiiiiiiiič. George Bush, jr. ni izrekel niti težko pričakovanega DA včlanitvi v NATO.

Zakaj torej Slovenija? Zakaj ne Praga kot sinonim za vzhodnoevropski preporod? Češko glavno mesto je bilo lani prizorišče besnečih antiglobalističnih demonstracij. Slovenija pa je v zadnjih letih gostila kar dvakrat papeža Janeza Pavla II. in enkrat prejšnjega ameriškega predsednika Billa Clintona. In to z odliko. Nobenega resnega incidenta, nobenega naokoli obrnjenega avtomobila, nobenih spopadov med demonstranti in policaji. Z eno besedo - nobenih sitnosti.

Ergo, Slovenija je dežela, ki hkrati velja za demokratično državo, obenem pa je sposobna aktivirati takšen policijski nadzor, ki bi ga občudovali celo pokojni predsednik Tito in še toliko bolj njegova prijatelja cesar Haile Selassie in šah Reza-Pahlavi. V državah EU pač ni najti tako idilične dežele; v italijanski Genovi, kjer se sestane vrh G 8, so npr. oblasti izdelale plan, kako hermetično zapreti del mesta, pristanišče, letališče in avtocestne dovoze, a obenem pustiti protestnike, da demonstratirajo daleč stran. Slovenska vladna koalicija LDS-ZLSD-SLS-Desus pa je pa je dala hermetično zapreti kar celo državo!!!

Pri čemer je policijski minister vodil policijske operacije tako natančno, da so priprli celo šaljivca, ki je po elektronski pošti poslal medijem opozorilo o atentatskih planih fantomske organizacije Che Guevara. Na koncu se je minister Rado Bohinc še pohvalil, da je policija zagotovila takšen red, da ni bila razbita nobena šipa!!!????

Čuden kompliment policiji, ki niti po pol leta ni uspela izslediti, kdo je dal razbiti lobanjo novinarju Miru Petku.

Drugače pa slika, ki spominja na rusko zasedbo Češkoslovaške 1968, ko - ne boste verjeli - so se našli protestniki celo na Rdečem trgu. Pač sedmerica junakov, katerih junaštvo je bilo zgolj to, da so se v protest zbrali v gručo. Pod pestjo KGB-ja jim niti na misel ni prišlo, da bi z metanjem jajc posvinjali granitne kocke, kaj šele, da bi razbijali šipe.

Bohinčev ideal protestnikov je dostojanstvena množica, ki

nekje na samem izraža protest tako, da namesto z barvnimi maha s črnimi zastavicami.

Med aktualnimi slovenskimi oblastniki se širi namreč virus alergije na ljudske proteste. Že sama beseda referendum je postala takšen bav-bav, da so že v pripravi zakonske omejitve tega malopridnega izrabljanja velikodušnosti demokracije. Zadnje študentske proteste so demonizirali, češ da so demonstracije popolnoma nepotrebne in neupravičene!?? - Ja, kje na svetu je bil kdaj kak vladar, ki bi pohvalil upornike, da se upirajo njegovi vladavini????

Unikatni primer ministra protestnika proti veljavnemu zakonu pa je minister za zdravstvo gospod Dušan Keber. Potem ko je njegova zakonska novela nadvse klavrno propadla na referendumu, je najavil, da bodo na ministrstvu vsem zainteresiranim dali napotke, kje po svetu opravljajo OBMP ženskam brez partnerjev.

Če se minister tako globoko ne strinja z razpletom referenduma, bi mož načel odstopil z ministrskega mesta. Pod zanj tako nedemokratičnimi zakoni on pač ne bo ministroval. Toda gospod Keber se zdaj kot minister peča z navodili državljanom, kako v zasebnem življenju mimoiti zakone lastne države!!!!!!! Dobro, ko bi to počela civilna skupina svobodna.si, bi bilo to popolnoma razumljivo in konsekventno.

Če Kebrovo ministrsko gesto vzamemo kot model, nam prinese ustreznico v podobi financministra, ki bi nezadovoljen z davčno zakonodajo državljanom svetoval, v katere države naj se stalno prijavijo, da se bodo izognili visokim davkom!!!

Sam izid referenduma je pokomentiral tudi generalni tajnik LDS Gregor Golobič, ki pa poraza ni sprejel kot grenkega dejstva, temveč ga je razglasil za posledico dezinformacij. Pač po pravilu: "Mi ne moremo izgubiti, če pa že izgubimo, je to kvečjemu plod sovražne propagande."

Toda, ne le referendum, celo zadnje četrtne volitve v Ljubljani so pokazale odločen padec popularnosti liberalne demokracije. LDS je sicer še vedno najmočnejša stranka, a tokrat je pobrala le 26,87 % glasov. Če primerjamo državne volitve 2000 in volilni enoti Lj-Center ter Lj-Bežigrad, je tedaj LDS zbrala 38.83 oz. 38.05 %. Ker volilni teritoriji ne sovpadajo povsem, se velja ozreti po identični volilni bazi volitev ljubljanskih svetnikov 1998, ko je LDS postrgala 30.09 glasov. Padec je torej za skoraj 12 oz. dobre 3 odstotke.

Da je LDS doživela občutno volilno izgubo, kaže uspeh njene konkurentke ZLSD, ki se je prebila na drugo mesto z 21,23 %. Med njima je zdaj v Ljubljani le še za dobrih 5 odstotkov razlike, medtem ko jih je bilo l. 2000 kar 35 (38%:13%), l. 1998 pri identičnem volilnem telesu pa krepkih 15 (30.09%:15.17%).

Vzpon ZLSD na račun LDS je pravi mirakolo, če upoštevamo, da sta obe lepo in prijateljsko usklajeni v skupni vladi. In seveda specifica slovenske političnosti, ko volilci ne izražajo odpora do najmočnejše stranke tako, da bi glasovali za opozicijo, temveč tako, da namenijo svoje glasove njeni koalicijski partnerici.

Vsekakor pa idealni humus za predsednika Milana Kučana, da po izteku mandata spet prevzame ZLSD in si jo podloži z upadajočo LDS.