Strah pred izgubo dela oblasti

Desetletnico slovenske države je nacionalna televizija proslavila tudi s svečanim pogovorom z državnim predsednikom, v katerem je ta predstavil svoje družbenopolitične ocene stvarnosti. Posebej se je razživel ob zadnjih dveh referendumskih pobudah, ki sta po njegovem neupravičeni oz. zadevata materije, o katerih ne gre odločati referendumsko.

Predsednik ima seveda pravico, da glasuje po svoji volji za zakonsko novelo o OBMP in za zaprtje prostocarinskih trgovin (PCT). Toda, da se namrdne zoper ustavno pravico do referenduma?

Resda reč argumentira, ko pravi, da je v prvem primeru šlo za ljudsko odločanje o intimnih zadevah, kar naj bi se po njegovem ne počelo. - Kako se je že znašla pravica samskih žensk brez partnerjev do OBMP v tekstu zakona? Je padla z nebeške intime, ali pa jo je sprejela štirideseterica poslancev? Ko o zakonu odloča nekaj stotisoč volilnih upravičencev, imamo po Milanu Kučanu obliko zlorabe, ko pa o "intimi" glasujejo Jelko Kacin, Tone Anderlič, Slavko Gaber in tovarišija, je to O.K.!????

V drugem primeru referendumske pobude zoper zaprtje duty-free trgovin pa se predsednik jezi, češ da se na zadevo ne spozna, ker sam nima ravno tovrstnih nakupovalnih izkušenj, da pa gre za preživelo obliko iz časov prejšnjega režima. Za šefa partije iz starega režima, ki veselo predsednikuje tudi v novih časih, je demoniziranje ostalin ancien regima sicer samospodbijajoč argument. A še bolj bodeče je njegovo vzvišenje nad navdušenjem slehernikov nad PCT-ji. Če odštejemo motive zaposlenih in lastnikov, zakaj imajo tudi množice rade te trgovinice? - Nekaj ceneje kupujejo viskije, cigarete, parfume in mali luksuz. Nič herojskega, pa vendar je v njihovem simpatiziranju nekaj povsem človeškega: z zaprtjem PCT-jev se jim standard za odtenek zniža.

Zakaj bi ljudstvo kot samoumevno jemalo ukinitev tega majcenega privilegija? Poslanci in državni aparat tudi sam parazitira na drobni ugodnosti, kot so interne restavracije, v katerih jim z dobrotami postrežejo občutno ceneje kot v javnih gostilnicah.

Torej, če pobudniki referenduma med državljani najdejo 40.000 podpisanih simpatizerjev PCT-jev, je reč dovolj serjozna za razpis referenduma. Ki uspe, tako v primeru DA kot NE.

Referendum namreč ni pošast, ki straši po slovenski deželi, marveč dobrina demokracije, ki odločanje s četice poslancev prenese na stotisoče volilcev. Očitki, da pride na referendum 30 % glasovalnih upravičencev, so kratke sape. Potem je namreč še veliko bolj sporno, da zakone v državi namesto dobrega milijona polnoletnežev sprejema le 40, 50, 60 ali kvečjemu 90 poslancev.

V pravem poletu pa je vladajoča koalicija v parlamentu, ki spreminja parlamentarni poslovnik. Gospod Miran Potrč iz združene liste tako vneto pripravlja pravila, po katerem bodo poslancem skrčili čas za besedovanje, del odločanja pa iz parlamenta prenesli na seje kolegija, ki ga sestavljajo predstavniki poslanskih skupin. Svoje početje kajpak ne utemeljuje z golo pravico zmagovalcev, da utišajo opozicijo, temveč ga prodaja pod nalepko večje efektivnosti.

Efektivnost oziroma učinkovitost je pojem iz poslovnega sveta, ne pa iz parlamentarne demokracije. Kaj bi bila idealna politična efektivnost? - Vlada, ki jo enkrat na štiri leta izvoli ljudstvo, potem pa ta v svojem mandatu samostojno sprejema zakone kot po tekočem traku. Zakone, ki bi jih dopoldne izglasovali Drnovškovi ministri, bi popoldne že objavil Uradni list. Hitro in učinkovito!

Tako nekako je stvar tudi tekla v skupščini enopartijskega režima, ki ji je v drugi polovici osemdesetih predsedoval takrat še tovariš Miran Potrč. Kdaj je tedanjo oblast najbolj bolela glava? Ko se je v skupščini kaj zapletlo, ko glasovanje ni teklo brez konfliktov, ko se je pred javnostjo pokazala vrzel med partijskim kadrom.

Idiličnot, hitrost in neproblematičnost političnega odločanja je kulisa avtoritarnih režimov, ne pa delovni okvir demokratično ustrojenih parlamentov.

No, gospod Potrč ni osamljen, posebej se je razhudil tudi zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je poslal kar zahtevo po ukrepanju zoper poslanca SNS Zmaga Jelinčiča, kateri po svetu bojda grdo govori o potezah slovenske vlade. Svoboda govora je za zunanjega ministra očitno še vedno neprebolena travma. Ne le zanj, intelodisidenta Franceta Bučarja je slovenska nomenklatura v osemdesetih skorajda politično linčala, ker je v Strasburgu apeliral na zahodni svet, da naj Jugoslaviji ne odobri kreditov zaradi njene nedemokratičnosti.

Samopašnost oblasti pa se poraja v vseh porah. Nova politika gradbenega lobija, ki veselo zida stanovanjske bloke, je v svoj projekt pritegnila župane večjih mest. Ker je trg kupcev premajhen, si ga bodo artificielno napolnili z mestnimi upravami, ki bodo na veliko kupovala kadrovska stanovanja. - Pravi spaček tržne ekonomije! Medtem ko po eni strani državljani za svoj denar kupujejo ali najemajo luknje, hiše in stanovališča, pa mesta iz budžeta davkoplačevalcev podeljujejo kadrovska stanovanja izbranim strokovnjakom. Komu in kako? Je koncertni glasbenik dragocenejši od učitelja fizika, radijski novinar od gledališkega igralca? - Tako neoprimerljive izbire, da je lahko vse mogoče.

Ob zadnji delitvi je odprto pismo ljubljanski županji Viktoriji Potočnik napisal agens movens skupine Laibach gospod Jani Novak. Mož se je namreč čudil izbornemu kriteriju, ko je do Vikinega stanovanja prišel kolega iz njegove skupine, sam, s slično biografijo, pa je izpadel.

Stvar je mogoče videti kot skrb pro doma sua, toda grozljiv je ignorantski molk županje. V času ko je SLO zajela antikorupcijska evforija, posluje ljubljanska oblast po netransparentnih, povsem arbitrarnih principih. Celo pod ravnijo Loterije Slovenije. Ali tam milijone razdeli med srečneže upravni odbor Loterije? Ne, obstaja minimalna pravičnost, ki se ji reče žreb.

Slabo znamenje za vladavino Potočnikove, če je celo žrebanje srečnih dobitnikov mestnih kvartirjev bolj demokratična izbira!