Daleč iz fokusa

Slovenska vojska je s svojo organiziranostjo in usposobljenostjo očarala ocenjevalno misijo ameriškega obrambnega ministrstva.

Ko bi denimo ofenzivni italijanski polk nepričakovano napadel in z granatami zasul zaselka Brlje in Tublje pri Komnu, smo lahko prepričani, da bi slovenska vojska v hipu priskočila na pomoč napadenim vaščanom in zaščitila njihove domove.

Predzadnji avgustovski dan nad zaselkoma Jablanec in Rubije pri Komnu niso letela sovražna letala ne žvižgale uničujoče bombe. Besnel je bog Ognja, ki je požgal 200 hektarov gozdov in ko je s svojimi zublji obkolil še omenjena zaselka, je 46 domačinov na vrat na nos pobegnilo z živino in štiri ure pod milim nebom trepetalo nad usodo svojih domov. Požar, drugi po vrsti, je zagorel malo po pol noči, celo noč do jutra so se z njim junaško borili gasilci, ko je malo pred osmo uro priletel v pomoč helikopter slovenske vojske. V dopoldnevu, ko so požar že ukrotili, pa je v akcijo bliskovito pribrzel še drugi helikopter slovenske vojske.

Letalske sile, ki blestijo na vajah, so v edinem konkretnem napadu na slovenska naselja reagirala s hitrostjo polža. Njihov reakcijski čas je dolg za en delavnik. V osmih urah potniško letalo preleti Atlantik, slovenski vojaški helikopter pa uspe vreči komaj prvo vodno salvo na manj kot sto kilometrov oddaljeni požar!??

Po srečanju Putin-Bush so se Drnovškovi ministri postavljali, da zavoljo preventivne uporabe številnih oboroženih enot, ni bila razbira niti ena šipa, ki bi jo morebiti razbili potencialni demonstranti. Sofisticirano oborožitev znajo odlično in promptno uporabiti v politični akciji, da bi z njo ekspresno pomagali državljanom in gozdovom, tega ni v agendi slovenske vlade.

Sicer pa, pred mesecema so številni lili potoke solz nad usodo Pokljuških gozdov - ki so bili po Butovi odločbi vrnjeni katoliški cerkvi -, ki da bodo tako pogubljeni. Ko pa je ogenj dejansko pogoltnil del kraških gozdov, nikjer nobene lamentacije ne ogorčenja zaradi realne izgube gozdov.

Po volji vojnih zmagovalcev je leta 1946 nastalo množično grobišče v Slovenski Bistrici. Pred dnevi je odjeknila vest, da so v tamkajšnjem tovarniškem zaklonišču izkopali številne človeške kosti, med katerimi so bile nekatere povezane celo z železno žico.

Pravzaprav napaka, vest ni odjeknila, je le pricurljala. Medtem ko je osrednji časnik "Delo" na prvi strani priobčil vest, da pojde glavna haaška tožilka Carla Del Ponte v Beograd, da doseže izročitev vojaških poveljnikov in srbskega predsednika Milana Milutinovića, odgovornih za vojne zločine, je poročilo o odkritju slovenske množične grobnice objavilo na notranjih straneh.

Nenavadno! Ko bi denimo pod Tivolskimi kostanji našli zakopani dve človeški trupli, bi vest eksplodirala kot bomba. Tokrat pa sramežljivo in čim bolj odmaknjeno.

Pristojna okrajna sodnica je v izjavi za TV SLO povedala, da gre najbrž za trupla sodelavcev nemških okupatorjev.

Prav, pa se postavimo v kožo partizanskih borcev, ki so za osvoboditev tvegali in žrtvovali življenja. Ti bodo le stežka poznali milost za pomagače nacizma.

Toda, zakaj ti domnevni kvizlingi ali najmanj antikomunisti niso bili pokopani kot ljudje? Zakaj, če so imeli nad seboj smrtni greh izdajstva, niso bili obsojeni in uradno justificirani? General Leon Rupnik je npr. pričakal smrt

šele po javnem sojenju.

Toda, pozor pred naivnostjo: od kod vemo, da so bili pobiti zares sodelavci okupatorskih sil? Za njimi so ostale samo kosti. Kdo na Slovenskem lahko zatrdi, da svojo besedo, da so pobiti zares sodelovali z zločinskim nacizmom? Nihče izmed še živečih takratnih oblastnikov od Mitje Ribičiča navzdol se namreč ni oglasil in pojasnil misteriozne smrti. Kdo so bili, zakaj so jih pobili in zakaj so njihova trupla na skrivaj zakopali? Ni odgovora.

Ve pa se, kdaj so se dogajale takšne bestialnosti na Slovenskem. - V letih takoj po drugi sv. vojni, ko je slovensko vlado vodil tovariš Boris Kidrič. Pod njegovo oblastjo so zganjalo navado pobijanja ljudi brez sodnih procesov in celo skrivanje trupel pobitih.

A pred predsedniško palačo še vedno stoji njegov orjaški kip v bronu. Državni predsednik Milan Kučan mora tako vsak dan v službo mimo monumenta človeka, katerega režim ni spoštoval osnovnih civilizacijskih načel. Celo stara partijska vietnamska oblast je Američanom pedantno vračala pogrešana trupla pobitih jenkijev.

Toda, to je točka, ki jo predsednik Kučan ne more prestopiti: da bi predlagal, da izpred predsedniške palače, ki simbolizira vendarle demokracijo in civilizirano državo, umaknejo kip Borisa Kidriča in ga shranijo v muzej zgodovine.

V novo zgodovino pa je vstopila zunanja politika. Na Primorsko je prišel na dvotedenske počitnice gospod Jevgenij Primakov z zakonsko družico. Nekdanji šef ruske obveščevalne službe, nato zunanji minister pa premier in sedaj eden ključnih mož stranke "Naš dom Rusija" se je odločil, da si bo malo oddahnil. Toda ruskega turista so med svojimi počitnicami iz dneva v dan sprejemali: predsednik Kučan, zunanji minister Dimitrij Rupel, predsednik parlamenta Borut Pahor, parlamentarna delegacija Jelka Kacina, Janeza Podobnika in Zmaga Jelinčiča, ljubljanska županja Viktorija Potočnik.

Motiv za novi roman Le Carreja?