Brez slepe vere

Kazalo je, da bo dogodek tedna. Namreč intervju Mire Marković za londonski BBC. Potem ko so teve kamere, preiskovalci haaškega sodišča in celo aktualne srbske oblasti potrjevale obstoj grobišč s stotinami albanskih trupel, jih je predsednica JUL-a in soproga Slobodana Miloševića zanikala s ciničnim protivprašanjem: katera grobišča mislite, tista izpred tridesetih let, izpred petdesetih ali izpred stotih. Zakaj kopljete le po Srbiji, zakaj ne kopljete po Angliji in njenih nekdanjih kolonijah? Izpraševalec oddaje "Hard-Talk" je ostajal hladen in gospo soočal s kadavri, ki jih je za seboj pustil režim njenega moža. Za konec pa jo je vprašal, če misli, da se bo njen mož kdaj vrnil iz Haaga. Markovićeva je tedaj izgubila živce - še nikoli v življenju ni doživela tako brutalnega in neviteškega intervjuja - in v jezi zapustila snemanje.

Njeno osuplost lahko razumemo, dobro desetletje je žena srbskega vožda izbirala novinarje, ki jim je bila pripravljena odgovarjati. Seveda, če so ji poprej laskali z dovoljšno mero naklonjenosti. Tako je živela v navadi in izkušnji prijetnih sogovornikov, ki so potem vsi po vrsti objavljali všečne intervjuje. Neprijetna vprašanja za gospo, ki so jo celo v Rusiji slavili kot akademičarko, so bila tabu.

Vendar pa njena drža ni bila posebnost srbskega komunizma. Slovenski državni predsednik je bil resda pred desetletjem bližnji tovariš Slobodana Miloševića, toda odtlej nastopa kot simpatični sivolasi ljubljenec ljudstva, ki ne bi skrivil lasu niti mački, kaj šele političnemu nasprotniku. Odkod ta angelski lik?

Preprosto, Milan Kučan skrbno izbira, komu bo privolil v intervju. V enem zadnjih TV intervjujev na nacionalki je novinarska ostrina kulminirala v golem aktu postavitve sicer ostrega vprašanja, a to na tak način, da potem ko ga je predsednik kramljaško zaobšel, ni doživel hladne prhe podvprašanja, temveč je dialog veselo preskočil na novo temo.

V soočenju z nenaklonjenimi novinarskimi vprašanji je predsednica "YU levice" Mira Marković ogromen korak pred predsednikom Milanom Kučanom.

Korak drugam pa pomeni novi zakon o prometnih prekrških, po katerem vam bo imel policaj diskrecijsko pravico odpustiti prekršek. Vsi cestni grešniki se lahko veselimo možnosti, da nam bo greh odpuščen. Toda, cena je visoka. Policaji se iz hladnih varuhov reda spreminjajo v spovednike, pred katerimi bodo stali skrušeni in skesani prekrškarji, in male bogove, katerih naklonjenost bodo lovile zapeljive oči prekrškaric.

Za naklonjenost bralcev pa se bo boril nov časopis, ki je v prvi številki izšel v sanjski nakladi 100.000 izvodov. Oho, kdo je ta uredniški junak? - Časopis bo urejal komediograf Tone Partljič. Kaaaaj? Je mar poslanec LDS zapustil poslanske klopi in se ves predal založniškemu projektu? Brez strahu, še naprej bo v služboval v Državnem zboru, le da bo zraven urejal še Časopis Bralne značke, ki bo bojda mladež spreminjal v vnete bralce. -???

Pisatelj Bogdan Novak se je leta trudil, da je spisal prigode o petih prijateljih, ki so jih osnovnošolci požirali namesto večerij. Pisateljica Rowlingova je premišljeno ustvarjala lik Harryja Potterja, ki je ob topovih medijske mašinerije okužil milijone kratkohlačnikov. A noben od njiju ne proda na Slovenskem svojih uspešnic v sto tisočih izvodov.

Od kod je poslanec Partljič prišel do podpore za izdajanje časopisa v tako mamutski nakladi? Preprosto, saj ga ne bo izdajal na svoje stroške, pač pa s pomočjo Zveze prijateljev mladine Slovenije. In kdo je njen predsednik, ki je med vsemi možnimi urednikovalci našel prav poslanca LDS? -Predsednica je sama gospa Viktorija Potočnik, ljubljanska županja in visoka funkcionarka LDS. Gospa je sicer znana po svojih časopisnih projektih: poleg časnika Ljubljana bo odslej na račun davkoplačevalcev izdajala še Časopis Bralna značka. Eklatantni primer delovanja strankokracije.

Teroristični napad na New York in Washington je udaril dobesedno kot strela z neba. Pravzaprav je bil že dolgo sen komandosov. Najslavnejši nemški komandos Otto Skorzeny - s padalci osvobodil Mussolinija, iz Budimpešte ugrabil Horthyja, 2000 nemških vojakov preoblekel v zaveznike in z njimi anglo-ameriške čete napadel s hrbta - je predlagal jedrski napad na New York. Rakete V1 in V2 naj bi napolnili z visoko radiokaktivnimi snovmi, ki bi jih potem izstrelili iz podmornice ob ameriški obali.

Teroristični napad na velemesti ob Atlantiku je iz slovenske perspektive podučen v ameriški odločnosti najti naročnika tega zločinskega dejanja. Tu ni dileme: policijski agenti in obveščevalne mreže morajo odkriti zločinsko mrežo.

Na Slovenskem je že več kot pol leta, odkar so neznanci brutalno pretepli novinarja Mira Petka. Novinarska društva zdaj že javno protestirajo zoper policijsko indolentnost, toda šef policije Marko Pogorevc in njegovi najbližji se obnašajo kot užaljene neveste. Za njih ne obstaja realnost neuspeha. In zato tudi nihče ni odstopil, kaj šele da bi dali preiskovalni akciji dodatni polet z imenovanjem novega vodje preiskave.

Sicer pa popolnoma v skladu z deželo, v kateri se ne spodobi predsedniku postavljati neprijetnih vprašanj, in kjer poslanci za državni denar urejajo brezplačne časopise, katerih smiselnosti in uspešnosti se ne da meriti.