Potop humanitarnosti v senci nečimrnosti

Eno najbolj priljubljenih osebnosti Francije v prejšnjem desetletju je bil abbe Pierre. Njegovo ime je postalo sinonim za pomoč brezdomcev. Kaj je torej počel ta drobni možiček? Je morda organiziral dobrodelne plese, izkupiček pa verižil na borzi? Nak. Svoj čas je posvetil ljudem ulice, ki jim je iskal skromna bivališča s streho nad glavo.

Najmočnejša mednarodna civilna organizacija je bila dolga leta "Greenpeace". Na Nemškem so ji ljudje množično vplačevali prostovoljne prispevke. Preprosto so ji zaupali na lepe oči. Poznali so jo po vratolomnih akcijah, ko so kemični tovarni, ki je odplakovala strupene snovi v reko Ren, prek noči zavarili odtočne kanale. Ali pa po blokadah cest in železnic, po katerih so hoteli prevažali jedrske odpadke.

Po čem pa poznamo slovenski Rdeči križ? - Njegov direktor Mirko Jelenič je iz denarja dobrodelne institucije posojal denar podjetnikom! Prestavimo gesto v tuja okolja: abbe Pierre je prispevke za reveže naložil v delnice koncerna "Peugeut" oz. "Greenpeace" je posojal milijone nogometnemu klubu "Bayern". - Rezultat bi bil katastrofa: veličastne ideje bi se v hipu prostituirale!

Problem poslovanja slovenskega Rdečega križa ni v napačni presoji posojilojemalca, pač pa veliko bolj strukturen. Pomeni, da je Rdeči križ imel večjo količino denarja, ki pa ga ni namenil revežem!???? Očitno je sklepal, da ga siromaki zdaj ne potrebujejo, da ga imajo več kot preveč in da ga bodo raje sami pomnožili s transakcijami na denarnem trgu.

Samomorilsko razmišljanje: zakaj bi potem ljudje sploh še dajali Rdečemu križu, če ima ta toliko novcev, da jih ne uspe zdajati prosjakom???????

A ta trgovska žilica niti ni edina medijska slava, ki si jo je pridobil gospod Mirko Jelenič. Pred leti je namreč podelil najvišja odlikovanja Rdečega križa, največji nagrajenec pa je postal kar predsednik vlade - Janez Drnovšek!

Ugled Rdečega križa namreč ni dan enkrat za zmeraj, zakaj ustvarjajo in pokopljejo ga njegovi čelniki. Švicarski filantrop Henry Dunant je po bitki pri Solferinu prinesel nov pogled na svet. L. 1859 je bil očividec spopada pri Solferinu, v katerem je bilo ubitih 40.000 vojakov. Toda njegova vloga se ni končala pri tem, on je bil namreč tisti, ki se je na poseben način vmešal v bitko, ko je organiziral pomoč tako francoskim kot avstrijskim ranjencem in s tem tlakoval pot ideji o humanem ravnanju z vojaškimi ranjenci, kasneje pa postal ustanovitelj Rdečega križa.

Gospod Jelenič niti njegov štab ne spominjata na starega Henryja. Ta se je tako vneto predajal soljudem, da je pozabil plemenititi svoj denar in tako je še sam obubožal. A ne zaman: ko so ga na novo odkrili, je dobil Nobelovo nagrado za mir, njegovo ime pa je bilo dragocen trade mark Rdečega križa.

Razpad vrednot slovenskega Rdečega križa je sicer prišel ob najbolj nepravem trenutku.

Pred tedni se je namreč klavrno končal razpis Stanovanjskega sklada R Slovenije. Ta je bučno oznanil, da prodaja 78 stanovanj celo po 30 % ceneje od tržne vrednosti, rezultat pa je bil vsega 36 pismenih prijav. Alarm! Glasen znak, da je na pohodu revščina, če naenkrat ni več kandidatov za tako ugodne kvartirje. Revščina namreč ni nekaj, kar sili pred oči. Petičnež z najnovejšo limuzino se bo pripeljal na ceremonijo v Cankarjev dom, medtem ko nekdo, ki je padel v revščino, ne bo prišel na javno prireditev pokazat svojih mizernih cunj.

Siromaštvo lahko le slutimo prek drobnih znakov. V napovedih gradbenih in tekstilnih podjetij, da bodo odpuščala delavce. V rekordni januarski inflaciji v zadnjih treh letih, v naključnem pogovoru s prodajalcem, ki prostodušno potarna, da jim je šef zaradi manjše prodaje znižal plače za 30 jurjev.

Kako ravna slovenska vlada? Je prisluhnila zloveščim indicem in omejila svojo porabo s simbolno, a tudi realno gesto odstopa od nakupa bajno luksuznega letala??? Nič, kot da nezadovoljno ljudstvo, ki mu upada standard, ni volilni faktor. I, pa kaj bi to, ko pa celo guru ekonomskih ved Joseph E. Stiglitz resignirano ugotavlja, da kapitalske družbe lahko kupijo volitve.

Ljubljanska županja to s pridom uporablja. Iz mestnega budžeta plačuje časopis "Ljubljana", ki ji je v zadnji februarski številki spet postavil majhen monument, ko je na petih straneh opisal vsakdan Viktorije Potočnik, pri čemer je tekst napisan tako, da je samo sintagmo županja Vika Potočnik uporabil kar 31-krat!!!!!!!!!!! Zraven pa objavil celo navedbo, da si je županja v Mestnem gledališču ljubljanskem ogledala Cankarjevo Lepo Vido. Kot iz življenja cesarjev ali svetnikov.

Pa vendar, v Ljubljani v času razcveta demokracije je moč trositi stotisoče nemških mark za hvalospeve županji!!! - Kako je to mogoče?

Iz vrst mestnih svetnikov opozicijskih SDS in NSi še ni bilo slišati glasu po ukinitvi tega propagandnega trobila in predlogu, da namenijo te novce denimo za plačevanje javnih del, ki bi jih ponudili mestnim brezposelnim. Znakov recesije očitno ne zapazijo ne vladajoče ne opozicijske stranke.