Golob v brlogu in medved na veji

Kaj je značilnost dosedanjih televizijskih soočenj predsedniških kandidatov? - Neverjetno pomanjkanje časa. Naj si bo na POP TV, ali pa na TV SLO. Nacionalka je tako zadnjič zbrala 9 kandidatov, jim namenila uro programa, v kateri je vsak dobil po 3 osnovna vprašanja, vmes kdo še podvprašanje, zraven pa izrekel še po tri replike. Če vštejemo še čas moderiranja voditeljice, je prišlo na posameznika po 6 minut. Skratka, v šestih minutah odgovoriš na 3 vprašanja in izstreliš 3 replike. Kot da bi šlo za izbiro talk-show voditelja, ki mora biti v odgovorih predvsem okreten, hiter in iznajdljiv, ne pa predsednika države.

Taka časovna samoomejitev je pripeljala do paradoksalne situacije, ko je voditeljica Ilinka Todorovski v najboljši želji izvedeti čim več v nekaj trenutkih, stalno ponavljala: bodite kratki!, replika: samo če je res nujno! Prototip olikanega kandidata postane ta, ki se v dobro teve terminu kar odpove svoji polemiki!??

Reč pa je ironična celo s stališča gledalcev. Po merjenjih gledanosti so najbolj gledane oddaje prav ta soočenja. Za predstavitev predsedniških kandidatov je na voljo eno uro, medtem ko prenos navadne nogometne tekme traja najmanj uro in pol. Še več, ko je pred tedni slovenska reprezentanca gostovala v Franciji, je nacionalka začela z nogometnim terminom že uro pred tekmo in v teh ogrevalnih 60 minutah prikazovala kolateralne nogometne dogodke.

Kaj pomeni že raztegnitev oddaje na slabi dve uri, je pokazala ista teve hiša, ko je predstavila ljubljanske županjske kandidate. Ob spretnem manevriranju voditelja Jožka Možine je nastala izjemna predstava, ki je odlično vključila celo serijo padalskih kandidatov. Bila je komedijantsko zabavna, a hkrati toliko seriozna, da so si gledalci ustvarili vsaj minimalni vtis o kredibilnosti kandidatov. Kar je velik uspeh, če upoštevamo, da je to edina skupna predstavitev kandidatov za ljubljanskega župana.

Osebna soočenja so namreč najmočnejši faktor v predvolilni kampanji. Ko na oddaji POP TV kandidat Janez Drnovšek ni hotel postaviti vprašanj za svoje tekmece, se je dogodil salto mortale. Prvič je neko merjenje popularnosti namerilo večjo priljubljenost Barbare Brezigarjeve od Drnovškove. Preprosto, ljudstvo je uvidelo vzvišeno gesto, da on ne bo sodeloval v tem cirkusu za rajo. Medtem ko so ostali kandidati pristali na pravila televizije, je bil on previsoko, da bi sestopil na ta podij banalnosti.

Toda, zakaj predsedniški kandidat tako zlahka zavrne priložnost, da bi pred kamerami postavil 8 prijetnih vprašanj?

Kandidat Drnovšek ima definitivno reklame čez glavo. Ne le možnosti, da se kot premier pojavlja na državniških in protokolarnih srečanjih. Ob Dnevu reformacije je bil tudi slavnostni govornik na proslavi v Cankarjevem domu. Dejanje, ki ne sodi v delokrog predsednika vlade. Še več, njegova pojavitev na govorniškem odru je bila presenetljiva.

Poglejmo si le seznam govornikov v zadnjih petih letih. Lani je o reformaciji spregovoril profesor sociologije religije na Filozofski fakulteti dr. Marko Kerševan, predlani dr. Oto Norčič, predsednik Kulturnega društva Primož Trubar, leto poprej akademik dr. Matjaž Kmecl, odličen poznavalec stare slovenske književnosti, še pred njim igralec Polde Bibič, filmski interpret Primoža Trubarja. Štiri osebnosti, ki so na svojih delovnih področjih odlični poznavalci protestantizma. Linijo štirih predstavnikov civilne družbe je letos prekinil politik par excellence - premier in predsedniški kandidat Janez Drnovšek!!!!!!!!!!!!!!

Očitna zloraba proslave v predvolilnem namene.

A to ni le stvar aktualnega premiera, temveč služb in institucij, ki ne delujejo kot avtonomne, temveč kot servis najvišjih oblastnikov.

Pred mesecem smo v "Delu" lahko prebrali nenavaden članek o ugotovitvah medijskega inšpektorja Ivana Pala, ki je odkril, da 72 občinskih časopisov izhaja nezakonito. To je tisti tip časopisja, ki ga župani iz denarjev davkoplačevalcev izdajajo v svojo slavo in potem brezplačno dostavljajo občanom pred vrata. Je torej inšpektor reagiral ostro kot čuvar zakonitosti in predlagal uvedbo postopkov zoper župane? Nak, možakar je dobrega srca, tako da bo predloge za sodišča za prekrške začel pisati šele prihodnjo pomlad, če vmes župani ne bodo odpravili nezakonitosti svojih početij. -???

In namesto strogega inšpektorja, ki ga zanima samo spoštovanje paragrafov, imamo blagohotnega strička.

Pred dnevi so mediji razkrili, kako si je dal premier na Brdu preurediti Titovo brunarico v svoj počivalni in spalni kotiček. Gospod Janez Drnovšek je obtožbe zanikal, češ, da je to vse v roku službe in po predpisih. Od tod je stvar državljanov, ki lahko presojajo, ali je to luksuz, ki si ga ni privoščil niti predsednik Milan Kučan, ali pa nujna pritiklina za voditelja vlade. Se pravi moralno vprašanje.

Toda v državi imamo tudi Urad za preprečevanje korupcije. Njegov direktor Boštjan Penko je po zadnjih časopisnih člankih napovedal megleno, da bo proučil pravno podlago in po potrebi morebiti zaprosil dodatne informacije. - ??? Kot da mož reagira šele takrat, ko nanj pritisnejo mediji. Že poslanec in predsedniški kandidat Zmago Jelinčič je pred meseci postavil v parlamentu vprašanje, če premier državne objekte res uporablja za zasebne namene.

Zakaj direktor Urada za preprečevanje korupcije ni reagiral že tedaj? Ali nima beseda državnega poslanca dovolj velike teže, da bi jo vsaj preveril? Od borca zoper korupcijo bi pričakovali, da bo zadevo takoj preveril in raziskal ter potem objavil: bodisi, da je bilo početje premiera v skladu s paragrafi, ali pa spisal ugotovitev, da se je premier prekršil zoper postavo.

Ko inšpektorji in direktorji uradov naletijo na politike kot objekte svojega pregona, se spremenijo v brezzobe medvede.

V ZDA npr. je tožilec Kenneth Starr kar zažarel od veselja, ko je dobil v roke preiskovanje zadeve Bill Clinton/Monica Lewinsky.