Churchillova zgodba

Po lokalnih volitvah v Ljubljani sta si na las podobna županska kandidata najmočnejših parlamentarnih strank. Andrej Bručan (SDS), ki je navkljub podpori SDS, SLS in NSi zbral vsega15,46 % volilcev in dosegel 3. mesto, je bil bolj kot nad svojim rezultatom razočaran nad Ljubljančani, ki jih je opisal z grenkobo: "Ampak volilcev ne moreš zamenjati."

Toda zakaj se mož sploh huduje? Od kod izvira njegovo presenečenje? Na parlamentarnih volitvah l. 2000 je v Ljubljani sodeloval v četrti volilni enoti in nabral 15,57 % glasov, tokrat pa dosegel identični rezultat.

Volilni nauk je torej preprosto nazoren: kandidat s skromno priljubljenostjo, s kratko in neprepoznavno kampanjo je obsojen na neuspeh. Le županski pretendent iz SDS, ki je izgubil desetinko priljubljenosti, bi raje zamenjal ljudstvo!?? Sicer pa ga je krepko prekašal že njegov strankarski kolega Anton Jeglič, ki je na nadomestnih volitvah 1997 zbral 22,97, leto kasneje pa še za odtenek več - 23,97 % glasov.

A če je kandidat SDS vsaj prepoznal volilni neuspeh, tega ni uspelo LDS županji Viktoriji Potočnikovi. Ta je svoj padec s 53,25 na 35,34 odstotka, manjko prepoznavnih dvajset odstotkov (!!!), proglasila kot veliko zmago svoje stranke. LDS je v svetu ohranila število mestnih in povečala zbirek četrtnih svetnikov, njen na pogled nižji izid pa da je le posledica dejstva, da je bilo tokrat več županskih protikandidatov, ki niso skoparili z ostrimi kritikami.

Kaj pa pravijo dejstva? Tako leta 1998 kot letos so štirje kandidati presegli 7 % prag, le da je pred štirimi leti četica outsiderjev štela dve glavi manj, 6 proti sedanjim 8.

Da v državi obstaja spontani princip demokratičnega menjanja samopašne oblasti, govori nenadni uspeh Danice Simšič iz Združene liste, ki je nabrala 23,9 % podporo med meščani. Njena kampanja je bila vsebinsko neopazna in nekonfliktna, toda že kot znana poslanka je bila sprejeta kot možna alternativa Potočnikovi.

Volilni nauk številka dve: ni samo po sebi umevno, da je edina opozicija vladajoči LDS lahko le iz vrst koalicije Nove Slovenije, kdorkoli že to je.

Po prvem krogu predsedniških volitev pa je najbolj presenetil predsednik Milan Kučan, ki je brez sekunde pomišljanja kar izstrelil, da v drugem krogu podpira Janeza Drnovška. Tako kot vsak državljan ima pač tudi on pravico do svobodne izbire. Toda gospod Milan Kučan je pozabil, da v javnosti ne nastopa kot državljan, temveč kot državni predsednik, ki je kot tak najvišji politični predstavnik vseh državljanov; tudi, tistih, ki ne volijo za kandidate LDS. Od vseslovenskega predsednika bi človek pričakoval, da se politično opredeljuje samo v izjemnih okoliščinah, ne pa v volilnem spopadu dveh kandidatov, od katerih nobeden ni politični radikalec.

Če je Barbara Brezigar doslej najmočnejši "izzivalec" v zgodovini slovenskih predsedniških volitev, pa se je duh časa od prvih volitev l. 1990 naprej korenito spremenil. Na volitvah 1990 je po parlamentarni zmagi Demosa prevladal duh ekvidistance, zdrave politične higiene, ki zoper desničarsko večino v parlament izbere levo orientiranega predsednika. Takrat glavni očitek Jožetu Pučniku ni bila spornost ali neprimernost njegove osebnosti kot take, temveč nevarnost, da bi z njim v predsedniški palači v deželi popolnoma zavladal Demos.

Po dvanajstih letih parlamentarne demokracije nevarnost popolnega monopola vladajoče stranke ne spada več med osnovne politične aksiome.

Še več, premieru je uspelo, da je samega sebe pretvoril v nadzemsko bitje, ki se je odpovedalo svoji zasebnosti, in v katerem zato ni več delitve na državljana Drnovška in premiera Drnovška. Če gre človek na kosilo ali na klepet s pisateljem Dragom Jančarjem, bo to opisal kot prijateljsko ali kolegialno srečanje. Če pa premier povabi slavnega literata na zasebni obisk v "Drnovškovo brunarico", bo tudi takšno srečanje predstavil kot svojo službeno, državniško aktivnost. Po logiki - država sem jaz!!!!!!!

A iz dneva v dan se povečuje tudi število premierovih rezidenc: poleg "Drnovškove brunarice" na Brdu postaja vse bolj znana tudi "Drnovškova rezidenca" v Ukancu pri Bohinjskem jezeru. To, kar bode v oči, je dejstvo, da je gospod Drnovšek odplul med bogove, ko počiva, premišljuje ali počitnikuje daleč stran od svojega ljudstva, in to tako, da je poskrbel, da so počitniške vile vse v lasti oz. v upravljanju premierovega urada. Ko namesto množice gradov uporablja mnoštvo brunaric postaja karikaturni mali Tito.

Daleč od legendarnega švedskega premiera Olafa Palmeja, pod katerega vodenjem so na Švedskem izpeljali socialdemokratsko politiko, ki je vikanje nadomestila z izrecnim tikanjem, in kjer je kralj potožil, da njegovega sina niso sprejeli v vrtec, ker so ga s točkami prehiteli drugi kandidati. A Palme ni bil znan le po svojih načelih, po tem, da ni uporabljal premierskih brunaric in rezidenc, temveč po svoji prostosti, ko se je vozil s tramvajem in hodil po ulicah sam brez oboroženega spremstva. Resda je končal pod streli neznanca, ko je stopil iz kino dvorane, toda preživel je njegov zgled politika, ki se ne skriva pred svojim ljudstvom.

Glavni argument v korist predsedniškega kandidata Janeza Drnovška so njegove politične izkušnje, njegova profesionalna sposobnost vodenja vlade in desetletje visok rating popularnosti. V Veliki Britaniji npr. so za največjo osebnost britanske zgodovine izbrali Winstona Churchilla, ki je prehitel celo fizika Isaaca Newtona in dramatika Williama Shakespeareja. Kdo je že bil Churchill? - Bil je zmagovalec nad Hitlerjem, britanski premier, ki l. 1940 vodil edino državo, ki je nacistične čete niso okupirale. Bil je tudi pisatelj, ki je leta 1953 prejel celo Nobelovo nagrado za književnost. Njegovi spomini na drugo vojno veljajo še dandanes za eno najbolj priljubljenih čtiv.

Toda leta 1945 so bile v Britaniji parlamentarne volitve, na katerih je nastopil tudi premier Winston Churchill, udeleženec jaltske in teheranske konference, ki sta začrtali povojne meje Evrope. Ta omikani lord, ki je bil ob Rooseveltu in Stalinu član največje trojice najbolj usodnega trenutka v novejši zgodovini Evrope, se je na volitvah srečal z Richardom Attleejem. S politikom, o katerem biografski leksikoni o njegovi karieri do leta 1945 beležijo le to, da je bil po profesiji odvetnik, v letih 1940-1945 pa minister v Churchillovi vladi. Svetovni heroj, s katerega portreti so bile oblepljene celo šole in kulturni domovi po komunističnih državah, je imel za tekmeca podrejenega uradnika v svoji vladi. In rezultat? - Ljudstvo je glasovalo za Attleeja!

V Britaniji je zmagal anonimnež pred svetovnim velikanom, a ne zato, ker bi bil Churchill politični izprijenec, temveč prav zaradi zaskrbljenosti pred njegovo silno močjo. Konec koncev v Angliji so poznali Shakespearovo dramo o Juliju Cezarju, ki je bil genijalni vojskovodja in veliki imperator, toda ko se je začel obnašati po cesarsko, so se zbrali njegovi prijatelji in tovariši Brut, Kasij, Kaska in Metel, da bi zabodli Cezarja in Rim obvarovali pred trinoštvom.

Winston Churchill je bil tako nagrajen s šestimi leti opozicije, dokler ni na volitvah 1951 v drugo postal britanski premier.

Torej moderna Slovenija. Živeti v demokraciji, katere aksiom je, da voditelji na volitvah nikoli ne izgubijo???