Ko zmaguje cinizem

Predsednik Milan Kučan je z zlatim znakom svobode odlikoval nekdanjega predsednika slovenskega predsedstva Janeza Stanovnika. A pri tej gesti ni nenavadno ime nagrajenca, temveč predsednikovo početje; njegovo opravičevanje in argumentacija.

Najprej ta, da je šele sedaj dozorel čas za to odlikovanje? Bivši predsednik je v času hladne presoje zgodovine 1941-45 ognjevit zagovornik partizanstva, v živopisnih govorih pa obuja staro partijsko Jugoslavijo kot primer svetlega zgleda. Svoja prepričanja pač ne spreminja. Tisto, kar presega partijsko zvestobo, je bil njegov nastop med sojenjem četverici, ko je kot tedanji predsednik ostro oporekal početjem jugoslovanske vojske in odločno oponiral generalu Ivu Tomincu. To leta 1988 ni bilo samoumevno. Slovenska UDBA je pred tem mirne duše aretirala novinarje civiliste in jih predala vojaški policiji. Argumenti za podelitev priznanja Janezu Stanovniku niso dozoreli šele po 12 letih demokracije, ampak so bili na voljo že ves čas.

Zato ni ironija to odlikovanje, ampak predsednikova obrazložitev. "Prišel je čas, ko so se dokončno oblikovale tiste vrednote, po katerih se danes prepoznava slovenska država, njena demokratičnost, socialna pravičnost in pravna utemeljenost."

Socialna pravičnost? - V parlamentu potekajo burne razprave o škandaloznih nagradah menedžerjem "Elana". Poslanec ZLSD Miran Potrč je plastično izračunal, da posamezni menedžer dobi samo za nagrado tolikšno vsoto, kot jo velik del zaposlenih ne zasluži v 40 letih! Sašo Peče iz SNS je postregel s podatkom, da nagrade vodstvu presegajo zaslužek vseh zaposlenih v podjetju!

Kje živi slovenski predsednik, ki okoli sebe zre na državo, ki jo odlikuje socialna pravičnost????? Očitno živi v neki drugi Sloveniji.

Enako kot ministrica za gospodarstvo Tea Petrin, ki astronomske nagrade pojasnjuje kot povsem normalno formulo, ki da je uveljavljena po evropskih deželah. Ki brez zadrege zagovarja pravljično iluzijo, po kateri podjetje spremeniš v prodornega tigra, če šefa spodbodeš s sanjskimi novci.

Enako kot premier Janez Drnovšek, ki na poslansko vprašanje Andreja Bajuka iz NSi o nepreglednosti javnih financ, odvrne, da ne bo odgovoril, ker da je poslanec najavil drugo vprašanje. Ko se kot razsodnik vmeša predsednik parlamenta Borut Pahor in da prav Bajuku, premier še vedno ne odgovori, ampak namesto sebe pošlje v ogenj finančnega ministra.

Enako kot minister za okolje Janez Kopač, ki prebivalcem Krškega dopoveduje, da bo nova pogodba s hrvaško vlado rešila probleme jedrskih odpadkov, a jim ne on ne predsednik vlade ne moreta zagotoviti nobenega datuma, ko se bo to zgodilo.

Enako kot finančni minister Anton Rop, ki ob za EU alarmantni inflaciji, ne odstopi, ampak na dolgo in široko napoveduje programe, s katerimi bo v prihodnjih letih oklestil inflacijo.

In spet enako kot premier Janez Drnovšek, ki na teve navedbe o konkretnih izgubah pravic za koroške Slovence, lahkotno odvrne s pripovedjo o čedalje boljšem položaju za slovensko manjšino v Avstriji. S premierom Wolfgangom Schuesslom sta vendar prijatelja, a spregleda dejstvo, da odločbe avstrijskega ustavnega sodišča ne sprejema samo Joerg Haider, ampak da se tudi sam avstrijski premier zavzema za kompromis med pravicami, ki jih dodeljuje avstrijska ustava in tem, kar ponuja koroški deželni glavar!??

Kaj je skupno v vseh teh držah? Politiki LDS in še zlasti prvi mož stranke se obnašajo kot poslednji razsodniki, ki opoziciji in kritikom pojasnjujejo, da vidijo napačno Slovenijo. Ves problem, da je v napačni perspektivi in pomanjkanju optimizma, ker vsi skupaj ne gledamo na stvari z bolj prijazne strani.

Klasična izguba stika z realnostjo. Kot v starem vicu o pacientu, ki je prišel k zdravniku, rekoč, da ne more spati, ker da je pod posteljo krokodil. Ta ga odpravi s škatlico zdravil. Čez mesec se pacient vrne z enakimi težavami in zdravnik mu predpiše dvojno dozo. In res, odtlej bolnika ni več na spregled. Ko potem doktor sreča pacientovega znanca, se izkaže, da nekdanji bolnik nima več problemov - medtem ga je že požrl krokodil!

Pa vendar, kako je mogoče, da je slovenska politika zvedena na tako poenostavljen obrazec, ko se vsi ugovori utopijo v razsodbi oblasti, da je s stvarnostjo vse O.K.?

Preprosto, ljudstvo dojema politiko kot sredstvo, s katerim skuša pripraviti vladajočo LDS, da spremeni svoje odločitve. Verjame v spontano idejo demokracije, po kateri vlada prilagaja stališča množicam državljanov. In zato ogromen del volilcev od volitev do volitev meče svoj glas za LDS.

Toda, posledice desetletja na oblasti so povzročile, da najmočnejša stranka ne reagira več na želje in zahteve svojega prebivalstva, to pa v ponižni katoliški verziji vdano čaka in upa, da bo bolje. Tako kot je v dobi samoupravljanja veljalo, da imamo sicer najboljši možni režim na svetu, da pa v praksi ni še vse zaživelo po idealih. Da je treba počakati,da se raj spusti na zemljo.

Vzemimo primer meščanov Krškega. Pred nosom jim že dve desetletji shranjujejo jedrske odpadke. Zdaj jim je prekipelo, pa pišejo peticije in protestirajo. A vlada jim odgovarja, da je naredila vse, kar je v njeni moči, da je jedrska varnost dovolj velika. In domačini? Odločitev so prepustili v roke oblasti. Kot da niso sami politični subjekti, ki bi lahko vladi postavili rok denimo 3 let, da jim iz mesta odpelje radioaktivne odpadke?!!!!!!!! V nasprotnem pa bi razpisali mestni referendum o zaprtju nuklearke!

Skratka, politična demokracija ni dar, ki pade z neba, je samo zakonska možnost, da se lahko državljani aktivno borijo za svoje zahteve. Da protestirajo, predvsem pa, da izkoristijo legalne okvire, kot so referendumi in volitve. Ni kleč v tem, da upaš, da bo vladajoča koalicija sprejela tvoje kritike, ampak, da ob njeni ignoranci glasuješ za opozicijo. Argument, da bo ta še slabša, pa je tisti čarobni trik, ki oblasti zagotavlja njeno večnost.