Skrivnost vodnega jezika

Ameriško-britanski napad na Irak je šokanten. V čistem smislu demonstracije moči, s katerim je ameriški zunanji minister Donald Rumsfeld napovedal tako strahovit napad, kakršnega svet še ni videl. Približno istočasno je papež molil za iraško ljudstvo. Tako blizu mi poglavar katoliške cerkve še nikoli ni bil.

Argument za napad je diktatura Sadama Huseina in očitek, da je s kemičnim orožjem kmalu po Zalivski vojni zastrupil sto tisoče Kurdov in Šiitov. Perfidna manipualcija najvišje vrste!!! Če bi ponovni napad na Irak ZDA izvedle v času tega genocida, bi imela vojaška akcija humanitarno avro. Rešila bi človeška življenja tako kot na Kosovu 1999.

Če pošlje ameriški predsednik svojo armado nad Irak 10 let kasneje, mu ostane bolj artificielni argument, da bo v deželo namesto diktature vpeljal demokracijo. To pa je tema, ki zadeva tudi našo zgodovino. Tako kot ima Sadam na vesti sto tisoče trupel svojih nasprotnikov, je imel tudi jugoslovanski maršal Tito svojih sto tisoč po vojni pobitih okupatorjevih in monarhističnih kolaboracionistov. Po istih standardih je tudi tovariš Tito veljal za diktatorja. In vzemimo zdaj, da bi se ameriški predsednik Harry Truman v petdesetih ne odločil, da bo demokracijo z vojno branil v Koreji, ampak bi poslal svojo armado nad Titov komunistični režim, da bi torej Jugoslovanom z orožjem prinesel večstrankarski parlament in svobodne volitve. Kako bi tedaj ravnali jugoslovanski narodi? Bi z zastavicami in cvetjem pričakali ameriške tankiste in padalce???

Nak, najbolj boleča resnica diktatorjev je namreč ta, da jih velik del ljudstva obožuje. V svojem času je bil Adolf Hitler tako popularen med Nemci, da so moški puščali brke v njegovem stilu, podobno žal tudi Stalin in Mao Zedong, celo Miloševića ni odplavilo ameriško bombardiranje. Še toliko bolj to velja za tovariša Tita, ki je bil pač definitivno zelo priljubljen med ljudstvom; čeravno so bili kajpak tudi mnogi, ki so ga črtili iz dna duše. Skratka, razpad komunističnega režima v Sloveniji na miren način je vsekakor civilizacijski uspeh neprimerno večji od hipotetične ameriške vojaške intervencije v petdesetih, ki bi v krvi instalirala formo demokratičnosti.

Čisti zgled pa predstavlja vietnamska vojna, v katero se je vključila na strani demokracije ameriška vojska, ki se je zoperstavila pohodu komunističnih vojska severa. Toda realnost je bila ta, da se po državi nista soočili zahodnjaška svoboda govora in gulagi partijskega režima, temveč ameriške napalm bombe in bombniki B-52, na drugi strani pa ljudski odpor vietnamskih rdečih partizanov. Komunizma ni odpravil ameriški vojaški poseg, ampak notranje politični procesi v Vietnamu četrt stoletja pozneje.

Sedanji napad na Irak je zato predvsem vojna, ki pomeni uničevanje in trpljenje. Nekaj, čemur bo humanist nasprotoval. Toda veliki slovenski politiki so spregovorili v svojem žargonu mlačnosti. Vojno obžalujejo.

Kaj to pomeni? - So torej proti vojni? Nikakor, povedo, da bi jim bilo bolj po volji, da vojne ne bi bilo, ker pa je že prišlo do nje, so na strani Američanov. Imamo torej podpornike vojne, obžalovalce, ki so le evfemistični izraz za podpornike, in razločne nasprotnike.

Ko so premiera Toneta Ropa vprašali, kako da ameriški predsednik oz. kongres štejeta Slovenijo prek njene vilniuške deklaracije kot svoje podpornike, je preprosto odmahnil: to ni pomembno. In nekdanji predsednik je isti pogled ponovil v odgovoru: pomembno je to, kam se mi uvrstimo.

Slovenski oblasti se ni zdi potrebno demantirati tujih politikov, kadar ti popačeno predstavljajo stališča slovenske vlade! Gremo lahko še korak naprej - v gostovanje predsednika Janeza Drnovška v Studiu ob 17. Na novinarjevo vprašanja: kakšno je stališče naše države do ameriškega posredovanje v Iraku, smo zaslišali odgovor: "Povem vam lahko svoje poglede ..." Nacionalni radio povabi v studio predsednika države, da bi povedal ljudstvu, kakšno je uradno stališče državne oblasti, ta pa se obnaša kot mnenjski komentator, ki bo razkril svoje zasebne poglede. - !!!?????????????

Toda v čem je pomen takega skrupuloznega brskanja po besednjaku državnih voditeljev Slovenije?

Posledica te spolzke govorice je popolna neodgovornost za izrečene in zapisane besede. Že leta 2001 je bil npr. sprejet azbestni zakon o izplačilu državne odškodnine za več kot 500 delavcev Salonita Anhovo, ki so zboleli za to težko boleznijo. Dve leti kasneje, ko nihče od njih še ni prejel niti beliča, je zasedala parlamentarna komisija za peticije, ki je pozvala vlado, naj zagotovi sredstva za izplačilo odškodnin. - ?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!? Nazorni kolaps pravne države, v kateri parlament prosi vlado, naj ta za božjo voljo vendar spoštuje lastne zakone, zakone, ki ne podeljujejo novih privilegijev, temveč blažijo agonijo manjše skupine nesrečnikov. In rezultat? - Je takoj odstopila celotna Ropova vlada ali resorna ministrica Tea Petrin? Nič od nič, gre samo za majhno tehnično neusklajenost.

Od kod to neverjetno pišmeuhovstvo oblastnikov? Imamo opraviti s politiki posebnega kova? Nikakor, Ropova neobčutljivost na kršenje lastnih zakonov je le odgovor na splošno indolentnost državljanov, ki ob tem ne protestirajo, se ne zgrozijo in zato na volitvah še naprej dajejo svoj glas za politike LDS.

Minister LDS za zdravstvo Dušan Keber je naposled požel sadove dolgoletnega dela in vsestranskega angažmaja, s katerim je dosegel sprejetje protialkoholnega zakona. Po poročilih vladnih služb so angažirali celo stotinjo inšpektorjev, da so po gostilnah in bifejih pregledovali, če natakarji morebiti ne postrežejo šnopca pred 10 uro zjutraj. Lepo, bravo gospod minister! Vzorna skrb za zdravje, ki ga nažira alkohol.

Toda, istočasno je minister za zdravstvo požegnal ljubljanskemu vodovodu, da kot pitno vodo prodaja tekočino, v kateri količina pesticidov lahko presega zakonsko dovoljeno mejo. Spet zakon, ki ga je država sprejela, zdaj pa je država izdala uredbo, s katero je začasno ukinila veljavnost zakona!??

Pravni in politični škandal, zaradi katerega je odstopil vsaj eden izmed triperesne deteljice: kmetijski minister Franci But, okoljski Janez Kopač ali zdravstveni Dušan Keber? - Ne, na zastrupljanje vode na Slovenskem nimata vpliva ne človek ne politik, zakaj to je očitno hudičevo delo! Na ljubljanski nadškofiji pa imajo bojda vsega dva izšolana izganjalca hudiča.

Isti minister Keber, ki se v gorečnosti pridigarja bori zoper pitje alkoholnih pijač, je popolnoma nonšalanten do vprašanja oporečnosti pitne vode, o kateri njegovi številni zdravniški kolegi trdijo, da povzroča porast rakavih obolenj.

Da je kozarec vina in šilce žganja kdaj blagodejen za zdravje, smo že slišali, pod ministrom Kebrom pa zdaj velja, da je kozarec s pesticidi nasičene vode zdrava pijača!