Čudežni dečki in čudežna orožja

Dva dni pred volitvami v dumo je zletel v zrak potniški vlak na jugu Rusije. Prezident Vladimir Putin je že naslednji hip razglasil, da teroristi ne bodo uspeli destabilizirati Rusije.

Kako je že prišel na oblast nekdanji visoki funkcionar tajne policije? Iz nič je prek noči postal najpriljubljenejši med Rusi. Njegov predhodnik Boris Jelcin je za dva predsedniška mandata trdo garal. Že od srede osemdesetih je bil simbol opozicije tako zoper boljševizem kot zoper reformiranega komunista Mihaila Gorbačova, medtem ko je leta 1991 kar golorok stopil med tankiste, ki so bili poslani, da izvedejo puč.

Kaj pa je bil politični katapult Putina? Za premiera ga je postavil resda predsednik Jelcin, potem pa se je z vojaško intervencijo v Čečeniji prikupil v ruskih srcih, ki so bila nezadovoljna nad vojaško nemočjo državnega aparata. Toda pred volitvami, ki so ga postavila v kremeljsko palačo, je njegovo rodino pretresla serija eksplozij, ki so jih po stolpnicah v velikih mestih postavili neznani teroristi. Bivši veljak naslednice KGB, ki je simbolizirala trdo roko reda od Stalina naprej, je ostro nastopil zoper čečenske teroriste, ki da sejejo nemir in grozo med ljudstvom. In predsedniška zmaga mu je kar padla v roke.

Potem so neodvisni mediji začeli pisati o sumljivih nastavljalcih eksplozivov, v kar naj bi bila vmešana ruska tajna policija, začele so se risati nenavadne povezave med določenimi čečenskimi teroristi in tajnimi policijami. Nato je s par ukrepi neodvisni medijski svet kolapsiral in medijski moguli so eden za drugim končali kot obtoženci javnega tožilca. Ostalo pa je misterijozno naključje, da pred vsakimi volitvami udarijo čečenski teroristi, kar potem z zmagovitimi izidi vnovčijo Putin in njegovi.

Nasprotniki slovenske LDS venomer protestirajo, češ da si LDS kupuje volitve z oglasi. Formalna poročila volilnih izdatkov obtožbe vedno zanikajo, številke se bolj ali manj lepo ujamejo v krog dovoljenega. Tokrat pa je sama LDS posumila v astronomske vsote za zadnjo kampanjo pri poslancu Jelku Kacinu, pri čemer se je časnik Večer lotil domiselne oblike preiskovalnega novinarstva. Preštel je oglase v Gorenjskem glasu, se pozanimal, kakšne reklamne tarife je takrat imel časopis in jih primerjal z računi, ki jih je lokalna LDS plačala za objavljene oglase. Seštevek je bil šokanten: bodisi je stranka plačala stroške mimo izdanih računov, ali pa ji je časopis objavljal politično reklamo po smešno nizki ceni.

Preiskava, ki bi jo morale zahtevati vse preostale parlamentarne stranke, zakaj v njihovem interesu je, da predvolilne bitke potekajo po enakopravnih pravilih - iste tarife za vse sodelujoče!

V komedijo, farso ali kar v ruleto, se je spremenila politika Stanovanjskega sklada, ki je z varčevalno shemo dosegel to, da je ponudil nekaj izjemno poceni stanovanj, toda ne za vse, ampak za izžrebane srečneže. Si predstavljate, da bi tako kot Edvard Oven (LDS) postopal denimo Revoz in dal na trg nekaj sto vozil, ki bi jih prodajal s 30% popustom, potencialne kupce pa bi vrgel v boben in izžrebal presrečne dobitnike. Popolni razpad sistema enakosti varčevalcev, pa šefa (SK) še vedno niso odstavili.

Novi Ovni sicer dan za dnem osvajajo državna podjetja. Po inavguraciji Jožeta Leniča (LDS), ki je zmagal za mesto predsednika uprave največje zavarovalniške firme, ne da bi bil poprej en sam dan zaposlen v zavarovalništvu, je prišel na čelu Nove Ljubljanske banke (NLB) gospod Marjan Kramar. Mož, ki je bil dolga leta adjutant premiera Janeza Drnovška, potem povzdignjen na čelo paradržavne družbe, je brez da bi kdajkoli deloval v višji operativi kakega bančnega velikana, premočno potolkel vse protikandidate v bitki za prvega moža največje banke na Slovenskem. Prvih resnejših korakov v bančništvu se bo torej učil na direktorskem mestu!!!

Dve identični zgodbi v dveh tednih, ko sta vse eksperte zavarovalništva in bančništva brez boja premagala dva jockerja iz rokavov vladajoče LDS. Popolni monopol nad državnim megalastništvom podjetij. In? - Protesti civilne družbe, združenja menedžerjev, velikih direktorjev?? Nič, nihče ni nič črhnil. Kot čreda vladajoči stranki poslušnih ovčic!

Ko je 30 poslancev zahtevalo razpis referenduma o zakonu o izbrisanih, je koalicijska os LDS-ZLSD kot ponavadi ob referendumih zaigrala na tehnično bremzo, s katero bi onemogočila izvedbo referenduma. Po drugi strani pa se pojavlja niz komentarjev, češ, kakšen smisel imajo referendumi, ko pa o usodnih vprašanjih odloči komaj 20 % volilcev.

Toda, kaj pa tistih 80 %, ki jih ne gre na referendum? Očitno jim je popolnoma vseeno, kateri predlog na plebiscitarnem odločanju zmaga. Njihova svobodna volja je ne-izkoristiti državljanske pravice referendumskega odločanja. Tako kot je nekomu lahko šesta briga, kdo bo predsednik države.

Politični akterji pa so vendar tu zato, da sodelujejo v referendumskem spopadu, da svoje preference predstavijo kot najboljše oz. najbolj človekoljubne, ne pa, da sistemsko minirajo akt referenduma in v ustavnih komisijah pripravljajo spremembe členov, ki bi referendumu vzel vso ostrino.

Po medijski kritiki prodaji Sistemske tehnike, ko je vlada tovarno oklepnikov prodala za ceno enega oklepnika, je premiera Antona Ropa rešil sam angel varuh. Politika njegove vlade je že začela spominjati na Andersenovo pravljico Kakor napravi stari, je zmeraj prav, v kateri je šel kmet na semenj, da proda konja, domov pa je prinesel zaslužek v obliki žaklja obtolčenih jabolk.

Predsednik vlade je po medijski kritiki zahteval od finančnega ministra, da preveri zakonitost prodaje, potem pa izginil bogu za hrbet v kitajsko pravljico.

Vse te velike afere delujejo kot nadležne mušice, s katerimi sama oblast nima nič.

Ko so tožilci spisali ovadbe zoper državne delilce dovolilnic za tovornjake, se je kot iz medvedjega sna prebudil minister Jakob Presečnik (SLS) in izrekel: Tako je prav, vi nam boste pomagali!

Imamo torej princip, ko vladne tipalke samovoljno postavljajo direktorje največjih družb, ko pa pri nedovoljeni raboti uradni organi ali mediji zasačijo katerega izmed njihovih, si operejo roke in vse ukrepanjem prepustijo drugim, upajoč, da se bo vse skupaj utopilo v dolgih procedurah.