Bernard Nežmah

22. 1. 2005  |  Mladina 3  | 

Nova vrsta političnih žrtev

Ko privilegirani člani nomenklature postanejo ljudje, medtem ko ljudje nasploh ostajajo brezimni.

© Tomo Lavrič

"Tako se z ljudmi ne dela!", je pisalo na transparentih protestnega shoda 200 odpuščenih delavcev nedavno zaprte tekstilne tovarne.

Ne, žrtev je tokrat druge barve. S temi besedami je začel žalostinko gospod Janez Prijatelj, šef Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ko je potožil zoper odločitev vlade, da ga ne podpre v novem mandatu. "Kdor pozna moje delo, me podpira!" In vodja najmočnejše opozicijske stranke Anton Rop mu je takojci skočil v bran rekoč: "Vsi, ki ne pripadajo novi politični opciji, bodo zamenjani!"

Brutalna zamenjava velikega eksperta? Gospod Prijatelj je svojevrsten rekorder, zakaj skoraj natanko četrt stoletja je že direktor iste ustanove. Sanjski deček? Nezamenljivi genij? Od Boga poslani vodja?

Skratka, strokovnjak najvišjih kvalitet. Podoben tovarišu Andreju Gromiku, enemu največjih poznavalcev zunanje politike. Mož je bil namreč sovjetski zunanji minister kar 28 let, od 1957 do 1985.

Toda v istem času so si v ZDA državni sekretarji podajali kljuke, zakaj fundament moderne demokracije je postulat, da so vodilne osebnosti zamenljive. Še več, da je prav njihova rotacija prvo gibalo demokratičnosti.

V nasprotnem se dogodi fenomen Cankarjevega doma, ki ima od nastanka naprej eno in istega direktorja, tako da bi ga lahko poimenovali kar Rotovnikov dom. Tako da ob razpisih komisijam sploh več ne pade na pamet, da bi bil za direktorja primeren še kdo drug. Na zadnjega se je denimo prijavil Jani Kovačič, filozof, znani kantavtor in gimnazijski profesor, ki pa je v hipu odpadel, zakaj nihče si več ne zna predstavljati, da bi CD sploh še lahko deloval, če ga ne bi vodil Mitja Rotovnik. Tako kot si 20 milijonov Jugoslovanov konec sedemdesetih ni znalo predstavljati, da bi državi lahko predsednikoval kdo drug namesto Tita.

To seveda ne pomeni, da Gromiki, Titi, Rotovniki in Prijatelji niso sposobni vodstvenih funkcij, moteče je to, da nikoli niso imeli močnih protikandidatov, kjer bi se tehtnica izbire za las premaknila v njihov prid. Reč je potekala po načelu: jaz ali jaz?

Skratka, ko nesmrtnega vodjo zamenjajo, samo naivneži in njegovi klienti pretakajo krokodilje solze.

Ne solze, ampak ostre besede zoper oderuštvo je izstrelil bivši zdravstveni minister, ki ostro nasprotuje nakupu novega linearnega pospeševalnika za Onkološki inštitut. Po njegovem je na javnem razpisu izbrani dobavitelj ceno navil prek vseh razumnih meja.

Skrb gospoda Dušana Kebra za racionalno postopanje države je kajpak blagodejna. Vendar pa je njegova argumentacija nenavadna, predlaga namreč, da vlada ponovi razpis, na katerem naj sodelujejo tudi tuji dobavitelji. Smo torej v dilemi: ali pomagati rakavim bolnikom, da bodo čim prej deležni terapije, ali prihraniti nekaj deset milijonov tolarjev?

Reč je cinična, zakaj od nekdanjega ministra Kebra, ki slovi kot racionalni mož, bi pričakovali, da bo že v svojem ministrovanju predvidel, da bo natečaj brez tujih ponudnikov zaradi pomanjkanja konkurence pripeljal do relativno visokih cen. Tako pa ga je šele poraz na volitvah prosvetlil s spoznanjem o bolj ekonomičnem trošenju budžeta.

In še to z lepotno napako. Zdaj namreč meni, da navzlic dolgim čakalnim dobam nakup ni urgenten, da bi zavoljo boljše ponudbe postopek lahko raztegnili za nekaj mesecev.

Kdo bi se ne spomnil nakupa Falcona, ki je stal po različnih interpretacijah med 35 in 55 milijoni dolarjev. Če zdaj oderuški pospeševalnik za 757 milijonov tolarjev pretvorimo v dolarje, se nam številka ustavi bi dobrih 4 milijonih, torej pri vsega desetini cene letala.

In kako je reagiral ministre Keber v tistih časih? Je sklical tiskovno konferenco, na kateri je zahteval, da vlada ponovi razpis, da bi prihranila nekaj milijonov $ ali vsaj nekaj sto tisočakov zelenih bankovcev? Da pač ne bi bilo nič usodnega, če bi se vladna ekipa začela z avionom prevažati pol leta kasneje??? - Nič, preluknjani nič.

Ko pa je v igri zdravljenje bolnikov, takrat bi na njihov račun ex-minister postal skrbni čuvaj budžeta! - ??????

A četudi je drža gospoda Kebra nekonsistentna, ima do nje pravico in še toliko bolj njegov strankarski kolega Vlado Grmič (LDS), ki je obenem predsednik parlamentarnega odbora za zdravstvo. Zahteve poslancev vladajoče koalicije, da Grmiča odstavijo s funkcije predsednika te komisije, ker da je z bivšim ministrom nastopil na tiskovni konferenci zoper sedanjega ministra, so skregane s svobodo poslanskega govora. Si predstavljate, da bi pred leti Andreja Bajuka kot ostrega kritika proračunske politike tedanja LDS poskušala odstaviti s predsedniškega položaja v parlamentarnem odboru zaradi njegovih intervjujev?

Ob tem pa ostaja krucialna tema, ki je povsem marginalizirana. Zahtevek po spremembi zakona, ki bi določil možnost, da se dobiček podjetja deli ne le med menedžerje, njih nadzornike in delničarje, temveč tudi na zaposlene. Zakaj bi delčka blagostanja ne bili deležni tudi delavci?

Sodobne ideologije in z njimi časopisne rubrike skrbijo za kult direktorjev, medijskih in športnih zvezd, partizanov, samo delavec je bitje in brezlični fenomen, o katerem ni kaj reči, kvečjemu besedo sočutja ob množičnih odpustitvah.

Ob sprejemanju evropske ustave velja pobrskati po evropski kulturni tradiciji, recimo k francoskemu pesniku Jacquesu Prevertu (1900-1977), ki kot junaka poeme postavi delavca, kateri ob sončnem jutru zastane pred vrati tovarne in se po nasvet obrne k soncu: "Hej kolega Sonce, a se ti ne zdi, da ni čisto pri pravi kdor tak dan podari lastniku in upravi?"