Chomsky med Slovenci

Predavanje najslavnejšega intelektualca sodobnosti v Ljubljani je bil dogodek tedna. Vstopnice za veliko dvorano Cankarjevega doma so bile vnaprej razgrabljene, tako da je iznajdljivi direktor Mitja Rotovnik pred in na odru postavil nekaj vrst dodatnih sedežev, da bi delu zamudniške elite potešil željo doživeti Chomskega in vivo. V predavalnicah po različnih fakultetah so istočasno postavili velike zaslone, ki so za množice študentov prenašale dogodek iz CD.

Fenomen Chomsky je dosegel popularnost velikih nogometnih tekem. S tem, da je imel intelektualno publiko. Še bolj nazorno: papež intelektualcev je obiskal Slovenijo.

Sintagma, ki bi jo sam Noam Chomsky razumel kot žaljivko. Kaj ima radikalno kritični mislec, ki dvomi o svetu, ki nam ga prinašajo mediji, skupaj z nezmotljivostjo božjega namestnika na zemlji?

Poglejmo najprej, kaj so konture njegove nauka?

Ko je leta 1957 objavil knjigo Syntactic Structures, je povzročil revolucijo v jezikoslovju. Za stavki, ki jih govorimo, je odkril globoke sintaktične strukture in pravila, kako se te strukture spreminjajo druga v drugo.

Če pa prebiramo dela njegove kasnejše dobe, bomo izpostavili njegovo ostrino misli, s katero je dokazoval hegemonijo ameriške politike in velikega kapitala, ki prek množičnih medijev manipulirajo slike realnosti.

Kaj spada danes pod splošno znanje o Chomskem? Vsekakor primeri, kako je ameriška vlada financirala paravojaške skupine, ki so pobijale intelektualce in uporne ljudske škofe po Južni Ameriki, marksistična perspektiva, ki hladno dokazuje, da multinacionalke ropajo prebivalstvo po deželah tretjega sveta, protislovnost ameriškega neopaznega podpiranja fašističnih režimov pod krinko borbe za demokracijo, in zgledi medijskih poročanj, ki pred dogodki, ki rušijo pozitivni ugled Američanov in njihovih zaveznikov, samocenzurno oslepijo.

Skratka, recepcija Chomskega kot kritičnega političnega misleca na Slovenskem se bolj ali manj konča pri poznavanju njegovih pogledov in knjig. Odnos do Chomskega je zunanji, ko o njem marsikaj vemo, njegove logike pa ne bomo aplicirali, razen če bomo slučajno kritizirali ameriško zunanjo politiko.

Kaj pa bi povedala chomskijanska misel o Sloveniji?

Ko je sovjetsko letalstvo 1. septembra 1983 sestrelilo korejsko potniško letalo, je dogodek dobil tektonski odmev v ameriških medijih. Samo tiskano kazalo New York Timesa o objavljenih člankih v septembru je bilo dolgo 7 strani!

Ko pa je gibanje "Unita" v osemdesetih sporočilo, da je sestrelilo angolsko civilno letalo s sto smrtnimi žrtvami, ni doživelo nobene omembe v ameriškem tisku; borci "Unita" so namreč veljali za borce za svobodo, ki so jih podpirale ZDA.

Tako Chomsky o ameriških medijih.

Pred dnevi je Računsko sodišče objavilo dolgo poročilo o poslovanju Ljubljanskega potniškega prometa, v katerem je izdalo negativno mnenje o poslovanju tega podjetja. Poročilo na TV SLO je kot vsebino navedla tudi raboto povezano z nekajletno pogodbo z razvpito firmo Ultra. Poznano najprej po tem, da se je v njej pred letom zaposlil nekdanji glavni tajnik LDS Gregor Golobič, in potem tik pred volitvami, da je poslovanje Ultre prišlo kot fokus ene izmed parlamentarnih interpelacij zoper tedanjo vlado koalicije okoli LDS.

Ko sem si za potrebe tega članka hotel osvežiti spomin s poročili v Delu in Dnevniku, sem postal zaskrbljen nad svojim spominom. Dva opazna članka o LPP in računskem sodišču, precej detajlov, nič pa o Ultri. Sem postal žrtev patološke hiperkritičnosti do LDS in njenih finančnih povezav? Sem si preprosto umislil nekaj, česar ni bilo?

O.K. preverim še pri neposredni evidenci, na uradni spletni strani Računskega sodišča, ki mi povrne zaupanje v lastni spomin. Tam stoji črno na belem ime podjetja Ultra, vsota 500 milijonov za sistem sledenja mestnim avtobusom in negativno mnenje o tem poslu.

Ali ni to zgodba, ki sama po sebi sili, da vsaj postojimo ob njej? Roko nad kadriranjem vodstva LPP ima ljubljanska občina, ki jo vodi koalicija ZLSD+LDS. LPP sklene pogodbo s podjetjem, v katerem je najbolj prepoznavna figura bivši generalni tajnik LDS. In LPP sklene za davkoplačevalce nespameten posel prav s tem podjetjem.

Preveč koincidenc, da bi jih ne povezovali v celoto. Še zlasti, ker je usodno oceno izreklo Računsko sodišče, najvišja avtoriteta v državi, ki presoja poslovanje podjetij in institucij, ne pa denimo poslanska skupina konkurenčne stranke.

Zakaj sta dva velika dnevnika v poročilih o tej presoji ostala nema prav v zadevi, ki najbolj bije v oči?

Bi se vprašal Chomsky, ko bi šlo za sporne posle ameriške multinacionalke.