Med kolonializmom in soglasjem

Potem ko smo bili navajeni strankarskih kongresov, kjer zmaga Rop pred Ropom, Janša nad Janšo, Pahor nad anonimusom, smo dočakali volitve Desusa, kjer je medijsko zasmehovani Karl Erjavec premagal dva močna protikandidata. Ta svežina upokojencev pa se ni izčrpala v troboju, zakaj teve posnetki so nam kazali ognjevite spopade med posameznimi delegati. Skratka, utelešenje demokratičnosti se je dogodilo v žepni stranki. Desus, ki je še nekaj let nazaj figuriral le kot satelitska stranka LDS, je demonstriral zgled tovariške konfrontacije idej in programov. Kongres Desusa je tako širil vtis, da tekmeci tekmujejo med seboj, da pa na koncu poraženi vseeno podprejo zmagovalca. In da zmagovalec ni ta, ki zmaga z 99% proti trem vzdržanim. Skratka, da je politika princip izbire med več kandidati, kjer ni slabih ali slamnatih protikandidatov.

Prvak LDS Anton Rop je dogodek ironiziral, ko je bril norce iz ministra Erjavca, češ da je mož še vedno član njihove stranke, da je torej prek njega LDS celo članica vladajoče koalicije. Od kod ta nenavadna drža, da stranka blagohotno jemlje za svojega člana celo vodjo konkurenčne stranke? Ko je lansko poletje minister LDS Dimitrij Rupel odšel na Zbor za republiko, se je tudi takrat oglasil predsednik LDS z navihanim glasom? Nak, tedaj se je za zaprtimi vrati v hipu sestal vrh stranke, da bi družno obsodil nedopustno tako rekoč izdajalsko potezo svojega Rupla.

Tokrat je njihov papirni član najprej kandidiral na parlamentarnih volitvah na listi druge stranke, potem z njo vstopil v vlado, nakar pa postal še njen predsednik. Po 67. členu statuta je bil za vsako izmed navedenih dejanj že vržen iz stranke,

predsednik Rop pa se smehlja, češ, da je Erjavec še naprej njihov član ... Novi credo največje opozicijske stranke LDS postaja ležerna parodija.

Vladajoča koalicija pa sistematično gradi na napakah predhodnikov, ko pravosodni minister Lovro Šturm ljudstvu v veselje znižuje tarife pod LDS privilegirani kasti notarjev. No, tokrat je notarski vrh potožil, da to pomeni malo da ne njihovo obubožanje. Reč je dvakrat cinična, saj jo izreka najbolj plačana profesija (22 med 100 najvišjimi dohodninami) in to v situaciji, ko je postalo lahkotno samoumevno, da zaradi uvoza poceni daljnoazijskega blaga vsak mesec izgubi delo po stotina tekstilnih delavcev.

Še bolj je presenetil predsednik mednarodne zveze novinarjev Aidan White, ko je v intervjuju časniku Večer zagrozil, da bo Slovenijo prijavil Svetu Evrope, če vlada ne umakne predlaganega zakona o RTVS. "Že razprava v Svetu Evrope, ne glede na izid, bo vplivala na ugled Slovenije. To je lahko zelo uničujoče." Prvi mož svetovnih novinarjev grozi vladi!?? Od kod ta vehementna vzvišenost? Mož se pač bori za svobodo medijev.

Toda, kje je bil Aidan White sredi devetdesetih, ko so slovenska sodišča zaradi ostrih kritik na račun vladajoče nomenklature izrekla novinarjem celo pogojne zaporne kazni z grožnjo zapora na eno leto? Takrat ni jadrno priletel in sklical tiskovno, na kateri bi obsodil tako grob pritisk na novinarje in zagrozil, da bo Svet Evrope obravnaval omejevanje novinarske svobode na Slovenskem. V resnici nič usodnega, zakaj v atmosferi podpore javnosti je že slovensko Vrhovno sodišče je razveljavilo te sodbe in tako onemogočilo zaporno zastraševanje novinarjev. Svoboda govora ni nekaj, kar bi Sloveniji podelila Drnovškova vlada ali Kučanov CK ZKS ali mednarodne asociacije, ampak je rezultat profesionalnega stremljenja novinarjev, publicistov, urednikov in družbe kot take.

A gospod White, čeravno prišedši z dobrimi nameni, se spreminja v političnega oponenta sedanji vlade, ko npr. v pismu kulturnemu ministru zatrjuje, kako njegove poglede podpira celo sedanji predsednika sveta RTVS Janez Kocijančič. - !?????????

Aidan White, ki se pro verbis zavzema zoper vpliv politike na nacionalko, kot zgled postavi nekdanjega šefa politične stranke, ki je komajda leto po odstopu za osem let prevzel vodenje sveta državne televizije. Kaj je torej garant demokratičnosti? Če bi Kocijančiča imenoval v svet parlament, bi bilo nedemokratično, če pa je istega Kocijančiča imenovala športna zveza, je s tem postal junak, ki brani RTVS pred pritiski politikov???

Še drugače, če vzamemo benevolentno, da je Kocijančič čeravno kot bivši politik vodil svet demokratično, zakaj potem te dobrohotnosti ne pripisati tudi programskemu svetu, ki ga predlaga sedanja vlada? Gospod White je v protislovju sam s seboj.

Še več, Slovenijo, ki je enakopravna članica EU, razume kot manj razviti protektorat, saj naj bi identični zakoni, ki na Finskem veljajo za povsem demokratične, na Slovenskem postali grobar demokracije.

Pa vendar, nobenega racia ni v apriorni demonizaciji Aidana Whita. Njegov predlog o dvotretjinski podpori parlamenta članom programskega sveta ni novum, ki je padel z neba, ampak že večkrat lansirana ideja o varovalki, ki preprečuje črni scenarij, da bi vladajoča koalicija izbrala sebi podložen programski svet. Realnost slovenske politike je, da opozicija ne zaupa koaliciji v njeni dobronamernosti.

Koalicija je na razpotju: lahko ponavlja načelo ropovskih zakonov z apriornimi preglasovanji, ali pa vpelje princip iskanja vsaj minimalnega soglasja.