Demokratična delitev plena

Ko je odstopil predsednik uprave Petrola Janez Lotrič, je po medijih završalo, kako je bil že dolgo na seznamu za odstrel, kako vlada prek KADA in SODA odstavlja uspešne menedžerje in postavlja svoje.

Reč je v dejansko šokantna, in sicer v detajlu, kakšno moč ima v resnici vlada. Še bolj pa v popolni lepoti v preteklosti. Tako kot mora biti danes menedžer po volji nove koalicije, je veljalo tudi v predhodnem desetletju. Toda, ko so potrjevali mandate denimo nekdanjemu šefu Petrola Francu Premku, osrednji mediji niso pisali, o tem, da je bil nastavljen zato, ker je bil po godu koaliciji okoli LDS in združene liste. Kaj šele, da bi se zgražali o tolikšni moči vlade v velikih podjetjih.

S Petrolom je imela bližnje srečanje tudi Mladina, ko je po zmagi Milana Kučana na volitvah 1992 pisala o davčni utaji pri vodenju predsednikove kampanje. Kazen je priletela z neba: podjetje Petrol, ki je bilo dotlej veliki oglaševalec v časopisu, je nenadoma odpovedalo vse reklamne oglase. Številka v nemških markah je bila tedaj šestmestna.

Zakaj? - Je tednik bril norce iz naftnega giganta ali njegovega direktorja? Nak, v vrhu Petrola je sedel mož, ki je sodeloval v volilni kampanji tedanjega državnega predsednika!!!

Osrednji dnevniki o tem škandalu tedaj pač niso pisali, Društvo novinarjev ni poklicalo na obisk Aidana Whita, zato je danes razširjeno nedolžno prepričanje, da so nekoč kadrirali profesionalne eksperte, ki jih danes v seriji čistk odstavlja nova oblast.

Problem ni v tem, da bi bila ena koalicija razumna, druga pa nerazumna, hudič tiči v dejstvu, da je imela vlada toliko vzvodov, da je imela vseskozi pri kadriranju odločilno vlogo. Vendar pa je danes kadriranje po podjetjih tako medijsko nadzorovano in deležno ostrih kritik, da si aktualna vlada težko privošči nastavljanju politikov za direktorje a la Marjan Podobnik ali Jože Lenič.

Na psihozo čistk Janševe koalicije se je priklopil tudi eden čelnikov LDS Milan Cvikl, ko je javnosti sporočil, kako so mu na kolegiju predsednika parlamenta zagrozili, da če jih ne bo ubogal, ga bodo pa zamenjali!

Seveda mu lahko verjamemo na besedo, ampak da tako močan politik ravna kot špeckahla, ki kot Kalimero joče nad malopridnim vodstvom državne skupščine? Pri Zevsu, da volk pretaka solze kot ovčica! Saj ni nemočen slehernik, ampak udarna pest najmočnejše opozicijske skupine, ki celo iz morebitne odstavitve lahko napravi veliki politični škandal. skuje odličen politični kapital.

Povsem drugače je ravnal njegov opozicijski kolega in šef poslanske skupine SD Miran Potrč, ko je uvidel, da zoper voljo koalicijske večine o vzpostavi policijskih kuratov nima moči. Odločil se je za glas razuma in predlagal, da bi opredelili kuratsko delo le v izjemnih situacijah, ko bi bili denimo policaji v mednarodni akciji na vojnem območju.

Ideja vpeljave kurata med policaje je dejansko protislovna s stališča religije. En kurat na 7.618 mož v modrem, ki so raztreseni po vsej Sloveniji? Priznam, ob vsej benevolenci do verske oskrbe si ne znam predstavljati, kako naj bo posrednik med verujočimi policaji in Bogom? Če bo mož postave več dni dežuren in ne bo v tem času mogel v cerkev, mu bo kot modri angel priletel na pomoč kurat?

Toda, ali ni moč vere v tem, da lahko v težkih situacijah vernik najde svoj notranji mir prav prek vere v Boga? Kar navsezadnje dokazujejo primeri številnih mučencev.

Toda, če danes govorimo o pravicah gejev, lahko govorimo tudi o pravicah vernikov. Toda pri uvedbi policijskega kurata je vladajoča koalicija napravila simbolno gesto, ki je zelo vprašljiva.

V času, ko je najbolj krucialni problem človekovih pravic sojenje v razumnem roku, bi pričakovali, da bo temu namenila prednostno reševanje. Plača za enega kurata je resda kaplja v proračunskem morju, toda po drugi strani smo soočeni z vsemogočim krčenjem pravic. Če samo pomislimo, kako bolnikom iz leta v leto krčijo pravice do brezplačnih zdravil. Idealen humus za retoriko neomarksistov: zdaj nam ob bolezni nudijo vero v Boga namesto škatlice zdravil!

Borba za pravice se zna sprevreči v čisto politikantstvo. Poglejmo samo na predlog zakona o udeležbi zaposlenih pri dobičku podjetij, ki so ga vložili poslanci socialdemokratov. Zakaj tega niso storili pred leti, ko so bili vladna stranka in so imeli realno parlamentarno moč?

Ali pa: zakaj Semoličev sindikat ni organiziral vsesplošne stavke zoper Drnovškove in Ropovo vlado, ki so uzakonili novi kapitalizem brez pravic delavcev, da tudi njim pade kakšen tolar iz letnega profita podjetij? Reč je dosegla vrh cinizma, ko se je v razpravi o tem zakonu javil direktor Mercatorja Zoran Janković, rekoč, kako on ta zakon podpira!???? Veliki šef, ki je imel v nadzornem svetu vsa dosedanja leta večino, bi mirne duše lahko predlagal, da del dobička ne delijo le menedžerji, nadzorniki in delničarji, ampak tudi zaposleni. A takrat še ni slišal za delavske pravice, za njih se je navdušil šele sedaj, ko se sam trese za direktorsko kožo, ko novi nadzorniki razmišljajo o njegovi odstavitvi.

Toda, četudi bi bile pravice zaposlenih le novodobni blef, so topika, ki je vlada ne more ignorirati zgolj zaradi tega, ker jih predlaga opozicijska stranka. V svoji biti namreč niso politična modna muha, ampak demokratični princip delitve profita, kjer svoj delež prejmejo tudi delavci.