Nasmeh delnice

Medijski dogodek no. 1 je dejstvo, da je nekdanji direktor Mercatorja prodal svoje delnice. Toda bolj od tega je šokanten praktični detajl: gospod Z. Janković je v času, ko si lahko kupoval Mercatorjeve delnice po 35 tisočakov, svetoval kajmanski firmi Altima, da jih kupi po 41 tisočakov.

Kaj bi naredili s svetovalcem, ki bi vam prišepnil, da ne kupujte vrednostnih papirjev po zdajšnji ceni, ampak jih raje plačajte po 20 odstotkov višji ceni? - Ne skozi vrata, naslednji hip bi ga vrgli skozi okno!

In kaj si misliti o podjetju, ki takšen nasvet zgrabi z obema rokama???????

Najbolj propulzivna oddaja Trenja uspe v studiju zbrati velike akterje iz zgodbe o najboljšem sosedu, pa Zoranu Jankoviću ne zastavi osnovnega vprašanja, kaj bo svetoval Altimi sedaj, ko je borzna cena tako preskočila ponudbo, da nihče pri zdravi pameti ne bo prodajal po 41 jurjev? Ali bo investitorjem iz Kajmanskih otokov namignil, naj zvišajo ponudbo na 50 tisočakov za delnico? Nič od tega, pač pa ga v studiju sprašujejo, kaj se je dogovarjal z Igorjem Bavčarjem pred enim letom???

Ko je gospod Janković direktoroval paradni slovenski firmi, so ga ustvarjalci imidža naučili, da vsak stavek zaokroži v nasmeh. Prvega moža Mercatorja smo poznali po smehljaju, ki je postal njegov trade-mark. Bil je originalen, zakaj njegovi sodobniki Miloš Kovačič, Jože Stanič, Tone Turnšek, Metod Dragonja, Franjo Bobinac, Herman Rigelnik in Janez Bohorič so nastopali z bolj ali manj resnimi izrazi obrazov.

Toda z odhodom z direktorske funkcije je postal karikatura, saj je pozabil, da ljudje po končanem stavku kdaj preprosto umolknejo, brez da raztegnejo usta v prisiljen nasmeh.

In kaj je storila najmočnejša opozicijska stranka LDS v situaciji, ko paradnega konja slovenskega gospodarstva poskuša zasesti fantomska firma, ki z mediji komunicira prek odzivnika oziroma z glasovi nižjih uradnikov?

Je izpostavila svojo običajno skepso? Je mar pozvala državne institucije, da preverijo početje fantomskega kajmanskega podjetja? Nak, zagnala je vik, da naj preiskovalni organi vzamejo pod lupo detajle lanske transformacije Mercatorjevega lastništva. Gospoda Anton Rop in Milan Cvikl ravnata kot džuboks, ki avtomatsko obrne staro ploščo. Očitno bo LDS še na volitvah 2008 mahala s prodajo Mercatorja iz poletja 2005, ne da bi opazila, kako dramatično se je medtem spremenil ustroj notranje politike.

Vlada o usodnih stvareh ne polemizira z opozicijo, ampak se zdaj neposredno pogaja s "civilno" družbo. O gospodarskih reformah s sindikati, o pravosodju s sodniki, o študentskem položaju s študentsko organizacijo, o zakonu o Romih z Romi.

Šolski minister Milan Zver prakticira redne obiske romskih naselij, kjer ga lovijo kamere nasmejanega med Romi. Kdo bi kajpak ugovarjal, da je so ti nasmehi prazna propaganda, toda faktum je, da prijazni ministrov prihod prinaša simbolno sporočilo, da so Romi povsem običajni sogovornik, ki ni zamejen v getu.

V Avstriji npr. vladni ministri ne hodijo v soju kamer obiskovat slovenskih društev in organizacij na Koroškem, da bi jih spraševali, kako bi uredili njihove probleme.

Skratka, vlada preusmerja parlamentarne spopade o konkretnih zakonskih temah direktno v pogajanja z akterji, medtem ko ob spornih zakonih postaja njen usodni sogovornik Ustavno sodišče s svojimi odločbami. Še več, s partnerstvom za razvoj, v katerega sta vstopili opozicijski SD in SNS, nakazuje elemente švicarske politike, katere značilnost je iskanje čim večjega konsenza med parlamentarnimi strankami pri sprejemanju zakonodaje. Tam je izvorni razlog sicer strah pred referendumi.

Podobno kot pri LDS, ki izgublja politično refleksijo, se dogaja tudi z mediji. Zlasti pri vprašanju, kaj postaviti pod lupo pozornosti.

V Minsku je beloruski diktator dal na mah zapreti 500 državljanov, ki so protestirali zoper volilno krajo. Kdaj se je zadnjič dogodilo v Evropi, da bi oblast zaprla za celo vas prebivalstva? Vsekakor velika tema človekovih pravic in elementarnega kršenja demokracije.

Kaj so poročali slovenski mediji? So prinesli dramatične zgodbe sorodnikov zaprtih, so predstavili bitke beloruskih nedržavnih novinarjev, so osvetlili usodne dogodke in tenzije? Nič, v Minsk niso poslali ne dopisnikov ne free-lancerjev. V najboljšem smo lahko poslušali poročila televizijskega dopisnika, ki o uporu v Belorusiji poroča iz svojega moskovskega urada. Dokler so se od tam na široko javljali tuji mediji, so prevzemali vsaj njihove podobe in zgodbe. Ko pa je beloruska policija pozaprla protestnike in jim tako vzela glasnost, niso več medijska tema. Četudi gre za primer diktature sredi Evrope!????