Avtonomija mize

Najbolj rigorozni del medijskega zakona je pravica do popravka, ki od medija zahteva, da popravek objavi na isti strani, kjer je bil prioobčen sporni članek. Lahko bomo torej doživeli, da bomo na naslovnih straneh prebirali demantije včerajšnjih tekstov. Princip, ki dramatično spreminja dosedanje standarde. Finančna in politična oblast dobijata vzvod, s katerim lahko krivita medije.

Toda, ali so mediji res tako nebogljene ovčke, da jih ta sprememba spravi na verigo poslušne previdnosti?

Vzemimo v oči bodeč primer nekdanjega šefa policije Marka Pogorevca, ki se je pred meseci pojavil na naslovnici Direkta v zgodbi o nasilju v družini Pogorevc. Bralci so seveda planili, da bi ugotovili, kaj je ušpičil, a na koncu sestavka so bili razočarani, saj se je izkazalo, da negativec sploh ni bil on, ampak njegov sorodnik, s katerim pa dotični niti nima stikov. Ali bi prizadeti M.P. lahko naslednji dan zahteval popravek? - Nikakor, saj je tabloid razločno zapisal, da on ni storilec. Gospod Pogorevc bi se na medij lahko obrnil s finančnim zahtevkom, da zaradi uporabe njegove slike v propagandne namene z Direktom deli del dnevnega zaslužka.

Drugi zgled vzemimo iz daljnih časov, ko so v Ljubljani leta 1905 odkrili spomenik Francetu Prešernu. Zoper postavitev je ostro protestiral škof Anton Jeglič, ki je gola oprsja muz nad poetom razumel kot provokacijo katolištva in zato pisal županu Hribarju pisno prošnjo, da spomenik odstrani, še zlasti, ker so opolzki monument postavili nasproti Marijine cerkve.

Slovenski narod mu je odgovoril s člankom pod naslovom "Izbruh blaznosti": "In zdaj se je vzdignil tudi ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič in je kakor kak obseden menih pljunil na velečastni spomenik, ki ga je hvaležni narod postavil svojemu največjemu sinu. Kadar se ljubljanski škof javno oglasi, vselej imajo ljudje vtisk, kakor bi se bila odprla vrata kake srednjeveške inkvizicijske kleti in bi udaril iz nje večstoleten, okužen, po krvi smrdeč zrak. Anton Bonaventura je blazen fanatik, eden tistih, ki imajo vedno krvave oči in škripljejo z zobmi, eden tistih, ki bi najraje klali in morili, če bi smeli. O umetnosti nima škof nobenega pojma. V umetniških stvareh zavzema stališče, kakor kak inkvizicijski rabelj. Njegov fanatizem mu je razril možgane, da ni več zmožen mirno in trezno presojati (...)"

V svojem času je škof lahko udaril nazaj samo iz prižnice in prek njemu naklonjenega časnika Slovenec. Kaj pa danes? Bi mu bil v pomoč Simonitijev zakon? - Naslednji dan bi brali v Slovenskem narodu popravek, da škof Jeglič ni obseden menih, da ni blazni fanatik, da nima krvavih oči in ne škriplje z zobmi, da škof Jeglič ne bi klal in moril, tudi ko bi smel, da na umetnost ne gleda kot inkvizicijski rabelj, da mu fanatizem ni razril možganov in da je še vedno zmožen mirno in trezno presojati!???????????

Noben angel varuh niti v podobi zakonske novele ga ne bi rešil pred jedkostjo časnikarjev.

A mediji danes ne presenečajo s svojo ostrostjo kot z mlačnostjo. V Depali vasi pri Domžalah deluje posebni naravni pojav, da na nezavarovanem železniškem prehodu vlak povozi po enega človeka na leto. Nobenega naključje več, povsem predvidljivo lahko v naslednjem letu čakamo na novo žrtev.

Zakaj vlada oz. državne železnice na smrt državljanov gledajo tako ravnodušno? Saj ne, samo budžet je premajhen, da bi lahko zadostili vsem. - Res? Mediji so minuli teden hladno poročali, da Državni zbor pripravlja prenovo velike in male dvorane, ki jo bo preoblikoval v amfiteater v obliki dveh podkev. -????????????????????????

Poslanci si bodo torej za svoje nastope omislili antične kulise! Ali je poslanski vodja LDS Anton Rop udaril s filipikami po predsedniku Cukjatiju, je mar predsednika parlamenta Marko Pavliha ozmerjal s cesarjem Neronom?

Molk in molk, a tudi pri medijih, ki ne postavijo ostre paralele: kako si poslanci dovolijo iz denarja davkoplačevalcev spreminjati skupščinske dvorane v gledališke palače, medtem pa revna država nima denarja, da bi nezavarovane železniške prehode prenovila z avtomatskimi zapornicami????? Kaj ima večjo težo: Lahovnikova polemika z Jerovškom v podkvi amfiteatra, ali nekaj deset državljanov, ki jih avtomatska rampa reši pred smrtjo brzečega vlaka?

Mediji so se v zadnjem letu izjemno angažirali v zadevi Mercator. Koliko naslovnic, koliko oddaj, koliko člankov je iz tedna v teden premlevalo, ali je prav, da je bil državni delež prodan po ceni 38 tolarjev. V parlamentu so se tolkli vse do Vrhovnega sodišča, koliko preiskovalnih komisij bo preiskovalo prodajo Mercatorja, kar so mediji natančno poročali in pridodali še serijo komentarjev.

Ta hip je z dramatičnim pismom uspelo onkologu Eriku Breclju vznemiriti javnost. Doslej je bila v medijih glavna tema operacijskih miz proceduralno vprašanje morebitne korupcije.

Vse se je vrtelo okoli pravnih korektnosti, ne pa dejstva, da ni novih operacijskih miz za operacije rakavih bolnikov. Bivši minister Dušan Keber je postavil tak sistem javnega naročanja v zdravstvu, da je nakup operacijski miz postal tako zapleten in dolgotrajen postopek, kot da bi šlo za pripravo vesoljske ladje za pot na Luno.

Če primerjamo medijsko poročanje o Mercatorju z odsotnostjo operacijskih miz na onkologiji, je rezultat frapanten. Zaradi mercatorskih poslov niso trpeli bolniki, ki bi hirali po konjušnicah, kaj šele, da bi bili priča noremu paradoksu, da Onkološki inštitut plačuje za najem dvoran v KC 150 milijonov tolarjev, toliko kot stane 7 operacijskih miz, medtem pa njegovi novi prostori samevajo, ker postopek naročanja operacijskih miz traja v neskončnost.

Ali ni zanimivo, da smo dnevno gledali podobe odstavljenega Jankovića in njegovih antagonistov, mediji pa nam niso stregli z dnevnimi posnetki agonije bolnikov, ki ležijo v mizernih razmerah?

Ko se je predsednik države zavzel za begunce v Sudanu, so mediji nekaj časa stregli s slikami afriške revščine. In podobno zdaj, ko se je predsednik Drnovšek angažiral v iskanju hitrejše rešitve izrednega stanja na onkologiji.

Mediji so očitno hiperpolitizirani, a niti ne v smislu podpiranja opozicijske ali vladne opcije, temveč v svojih ravnanjih, ko iz dogodkov delajo velike zgodbe šele potem, ko jih lansirajo politiki. Kje je avtonomija medijev, ki družbene probleme odkrijejo sami?