Slepa cesta iluzije nekonfliktnosti

Dokler je bil v Srbiji na oblasti Milošević, si lahko v hipu občutil vzdušje sedemdesetih let, če si le televizijo naravnal na TV Srbijo. Isti mrakobni govor, ideološka vznesenost in svet dobrega in zla. Toda, po preobratu v Srbiji televizijski časovni stroj več ne deluje.

Pač, prvega novembra smo ga doživeli na nacionalki. A ne v njeni proizvodnji, temveč v posnetku komemoracije izpod Urha. Županja Danica Simšič nam je pričarala čas šolskih proslav socrealizma, ko je s patetičnim govorom v poudarjeni recitaciji obnavljala že pozabljeni diskurz, ki je ob dnevu mrtvih pripovedoval o bolečini partizanov in o grozodejstvih fašistov in domačih izdajalcev. A njene metafore so delovale anahronistično, ko je poudarjala, kako pomembno je ohraniti razliko v spominu na partizane, ki so prezebali v hostah, in domobrance, ki so medtem kartali v toplih kavarnah.

Tako cenenega ščuvaškega govora ne pomnim. Komu je županja prižgala svečko v spomin? - Partizanom in sodelavcem OF, ki so jih tamkajšnje domobranske enote grozeče mučile in pomorile. Zakaj demonizirati vse domobrance? Zakaj bi nekoga zaradi tega, ker je pred šestdesetimi leti igral tarok v gostilni, pribijali na pranger ob spominjanju na mrtve??? Sicer pa, med negativce domobrance je pozabila prišteti očeta OF Josipa Vidmarja, ki je tudi med vojno strastno igral tarok, in ki je šele sredi vojne zapustil meščansko vilo in se odpeljal v partizane - z limuzino. In seveda maršala Josipa Broza-Tita, ki je med vojno bival v ogrevanih zasebnih sobah, v katerih je imel celo zakonsko posteljo.

Ali povsem hladno: mar ni Dan mrtvih praznik pozitivnega spomina, ne pa poligon za politične obračune? Seveda je tudi priložnost, da spregovorimo o zmotah krvnikov, ali o slepoti sovraštva, ko so si ječarji jemali pravico, da s sovražniki ne ravnajo po mednarodnem pravu, ampak jih bestialno trpinčijo.

Toda, če so to počele domobranske posadke na Sv. Urhu, to ne pomeni, da so bili vsi domobranci zavržena bitja. Kakor tudi niso vsi partizani klavci izpred kočevskih jam.

A zraven aktualne županje je na komemoraciji sedel tudi njen naslednik - novi župan Zoran Janković. Bo prevzel njen neopartijski govor sovraštva in delitev, ali pa je nanj vplivala sodobna srbska zgodovina, ki razmerje med partizani in četniki ocenjuje veliko bolj kompleksno; oboji dobivajo borčevske pokojnine. Vsekakor bodo medijska poslastica prvi Jankovićevi županski in komemorativni govori. In metamorfoze njegovega donedavnega sijočega reklamnega obraza.

Njegovemu političnemu zgledu je sicer sledil evroposlanec Lojze Peterle, ki je celo leto vnaprej najavil kandidaturo za predsedniški položaj. Jankovićevski dolgi marš pred volitvami se je namreč pokazal kot formula uspeha. Muhe enodnevnice a la Arhar so passe, pri čemer človek ne razume, zakaj se gospod Arhar še kar naprej smehlja v kamero, ko ga kaj vprašajo. Kot da je pozabil, da so volitve mimo, da si lahko spet mirne duše nadene svoj originalni izraz serjoznega bančnika.

Peklensko serjozen pa je postal antagonizem med slovenskimi in romskimi domačini. Odmislimo dimenzije aktualnih eskalacij in se ustavimo pri progresivni retoriki, ki ves čas poudarja idejo sožitja narodov in bogastvo številnih manjšin.

Seveda je sama po sebi simpatična, vendar v praksi neuporabna. Lahko si prikličemo v spomin enopartijsko Jugoslavijo, ki se je vseskozi zaklinjala na bratstvo in enakopravnost med jugoslovanskimi narodi, ko pa so Makedonec, Albanec ali Slovenec prišli v JNA, je tam kraljevala le srbohrvaščina. Celo v jugoslovanski skupščini je bilo čudo, če ne kar škandal, ako si je kdaj kak poslanec vzel pravico, da je govoril v materinem jeziku.

Za domači zgled ne bomo vzeli romskih zadev, raje poantirajmo na množico slovenskih državljanov, ki so po narodnosti Srbi, Hrvatje, Makedonci in Albanci. Pred desetletjem so imeli slovenski politiki serijo polemik o tem, ali naj bo verouk izbirni šolski predmet ali ne. Liberalna stran je bila proti, konservativne bolj za, toda nobena ni postavila v ospredje realizacije ideje, da bi šolarjem omogočili za vsebine izbirnih predmetov tudi njihove materine jezike, kot so srbščina, hrvaščina, makedonščina in albanščina. Navsezadnje, zakaj se tudi slovenski domorodci ne bi napol igraje naučili enega bližnjih slovanskih jezikov? Zakaj je danes tiha vrednota, da šolarji več ne znajo jezikov naših nekdanjih južnih bratov?

Razmerja med Slovenci in Neslovenci so družbeni tabu. Že govorjenje o mednacionalnih problemih je znak družbene nekorektnosti. Obstajata samo dve miselni šabloni: simpatični Slovenec in simpatični Neslovenec, ali pa slovenski šovinist versus preganjani manjšinec.

Na Švedskem in po Nemčiji obstajajo številni inštituti, ki proučujejo medkulturno komunikacijo, a ne le kot znanstveni larpurlartizem, ampak kot državni projekt, ki šele omogoča razumevanje procesov integracije, sobivanja ali antagonističnih srečanj različnih nacionalnih kultur. Ne gre za vprašanje dobrih Slovencev in dobrih Romov, ampak za vzpostavitev serije mehanizmov, ki sploh omogočajo razreševanje medkulturnih konfliktov. Stik različnih kultur pomeni dnevno produkcijo nesporazumov in kratkih stikov.

Sicer pa: ali ste že videli debatni klub na televiziji, na katerem bi Romi, Dolenjci, inšpektorji, antropologi, urbanisti in sociologi kulture debatirali o romski kulturni navadi, kot je prosto postavljanje naselij brez gradbenega dovoljenja? In o kompromisnih oblikah, kot je predlog romskega svetnika, da občina pod določenimi pogoji da blagoslov za postavitev ali legalizacijo romskega naselja.

Črno-bela perspektiva o ne deluje niti pri partizansko-domobranskem konfliktu, kaj šele pri stikih Slovenske in Neslovenskih kultur.