Skrivni jocker in nevidne pasti prihodnosti

V novi oddaji nacionalke Piramida je doživel preporod ex-Rupar v podobi skesanca, ki je volilni poraz razumel kot božjo kazen, ki ga je preusmerila na ljubezen do bližnjega, tako da zdaj ljubeče pripoveduje celo o LDS poslanskih kolegih. In po dveh velikih političnih porazih je takojci je požel uspeh vsaj s premočno zmago v teve oddaji.

Rezultata bi bil kajpak vesel kardinal Franc Rode, saj bi mu služil kot dokaz, da so Slovenci v resnici katoliški narod, ki intimno ravna po Kristusovih zapovedih. Koga je namreč Bog bolj vesel kot izgubljene ovce, ki spozna zmoto in se vrne v čredo?!

A oddaja je imela pravzaprav dva zmagovalca: poleg Pavleta Ruparja še vodjo Pahorjevega volilnega štaba. Ta je bil namreč izžreban kot srečni dobitnik denarne nagrade, ki jo televizija podeljuje enemu izmed pošiljavcev SMS v oddajo. A ko so kamere kazale obraz nagrajenca, smo namesto veselja uzrli zadrego. In nagrajenec je nagradni ček hitro predal v dobrodelne namene???

Kako, da je zmagal ravno politični aktivist? - V kateri oddaji je že oddal zmagoviti SMS? Seveda v tisti, v kateri je njegov strankarski predsednik prestižno premagal Lojzeta Peterleta na nekakšni predsedniški volilni generalki. Se pravi, da je bil Pahorjev adjutant nagrajen zato, ker je po mobitelu pridno pošiljal sporočila na telefonsko številko, ki je beležila podporo njegovemu vodji.

Se je vseeno zgodil čudež, da je bil iz množice klicalcev izbran prav on? Če je dobro uro pošiljal SMS podporo svojemu šefu v ritmu 3 na minuto, je bil po verjetnostnem računu tako ali tako največji favorit. Zlepa namreč ne najdemo državljana, ki bi celo oddajo pritiskal na gumbe prenosnika in ljubezen do politične zvezde plačal z dvema jurjema stroškov.

Skratka, prigoda z napačnim nagrajencem, katerega delovna naloga je podpora politiku-tekmovalcu, govori o varljivosti SMS glasovanj, ki se rada kažejo kot demokratična oblika preverjanja priljubljenosti.

Pahorjeva SD je sicer v parlamentu nastopala z močno racionalno noto. Ob predlagani prisegi ob podelitvi državljanstva je vodja SD Miran Potrč smotrno navedel, da celo predsednik države ob izvolitvi prebere krajšo prisego, kot jo bo odslej tujec, ki bo pridobil slovensko državljanstvo. Povsem drži, pa vendar, takšna polemična vnema za prazno bagatelo!!! Da bi se poslanci tolkli okoli tega, ali bo nekdo enkrat v življenju oddrdral dva ali tri stavke?????

Seveda v tej slamnati bitki ni bil osamljen, prav ognjevito mu je pritegnila tudi poslanka LDS Darja Lavtižar-Bebler. Njena stranka je imela sicer spet eno usodnih srečanj, ki je dobilo že prepoznavno podobo. Več ducatov politikov LDS se zbere, med seboj se gledajo izpod čela, si nekaj oporekajo, v zraku je veliki pok, potem pa se mirno razidejo z obljubo, da se bodo naslednji mesec sešli in takrat zares udarili. Eldeesovci so zdaj večji sovražnik samim sebi kot vladajoči koaliciji!

Ta je predlagala zakon o mestnem redarstvu, ki bo iz možakarjev, ki so doslej z rdečimi baretkami mrko stali ob napačno parkiranih avtomobilih in pisali mandatne kazni, naredili mestne policaje, ki bodo odslej ljudi lahko ustavljali in jih celo vklepali v lisice!!! No, opozicija je resda nekaj pisnila, kar pa je izvenelo v prazno, kot ena njenih apriornih negacij vsega kar predlaga vlada.

Argument predlagateljev je videti povsem na mestu, saj postavljajo radarsko službo v boj zoper mestni kriminal in nasilje. Toda z dvema hendikepoma. Mestno redarstvo je povzdignjeno v osebno gardo županov. Skratka, bataljon redarjev, ki bodo poslušni mestnemu poglavarju. Brrrrr, grozljivka.

A še huje je izum novega poklica: mestni redar s kompetencami policaja. Biti policaj je bil doslej resen poklic, ki zahteva srednjo šolo. Redarje-policaje pa bodo od zdaj izdelovali kar po tekočem traku na kratkih kurzih!??!???? Prav revolucionarna logika, ki jo uteleša povojna partijska praksa, ko so postavljali za sodnike ljudi s ceste in tovarn.

Če policija sistematično šola kadete in jih skozi leta oblikuje v policaje, to počne zaradi izjemne delikatnosti tega poklica, ki s silo pokorava državljane in jim jemlje prostost. In če bi vlada sklenila, da mestom zagotovi več varnosti s pomočjo mestnih-policajev, bi pričakovali, da bo v mestih povečala število pouličnih policajev, mestne oblasti pa bodo ta varnostni servis plačevali policijskemu ministrstvu.

A krucialne spremembe so se izmaknile topovskemu ognju opozicije.

Pravo agonijo pa doživlja družina Strojan, ki iz dneva v dan dobiva sporočila, da jih nikjer nočejo za sosede. So na slabšem kot jedrski odpadki, ki jih občine sprejmejo ob močni odškodnini. Tako, da se kot edina smiselna rešitev kaže, da se preselijo nazaj v Ambrus.

Toda, kje bi bil tu kompromis z zahtevami vaščanov Ambrusa? Zakaj bi domačini dobrohotno sprejeli njihovo vrnitev?

Ali lahko tudi Strojanovi sami kaj naredijo za kompromis? Ali lahko sami kaj prispevajo k spravljivejšemu odnosu s sosedi? Seveda, najprej z izjavo zagotovila, da bodo odslej spoštovali zakon. Bi bil to šovinizem in ksenofobija, če Romi zagotovijo rešpekt do postave in če skupaj z domačini ustanovijo ad hoc skupino, ki bo vzajemno reševala skupne spore?Vlada pa gre za garanta, da bo s policijo in sodstvom poskrbela za dosledno izvajanje pravnega reda, obenem pa bo Strojanovim ponudila serijo javnih del in služb, s katerimi se bodo lahko preživljali in socializirali.

Če je bil na dvorišču Strojanovih skoraj do smrti pobit vaščan, kar so bili Strojanovi mirno opazovali, si je brez simbolne geste skesane črne ovce težko predstavljati ponovno graditev sožitja.

V Lichtensteinu imajo na primer rigorozni zakon, po katerem tujec po desetih letih lahko zaprosi za državljanstvo, kot arbiter pa nastopi kraj v katerem živi, saj tam izvedejo referendum, na katerem mora dobiti več kot polovico glasov svojih sokrajanov.

Z vso rezervo do te radikalnosti, toda stremljenje k sožitju je vzajemna kategorija.

Silni protesti zoper napoved priselitve Romov v katerikoli kraj, pa nosijo v sebi posebno kratkovidnost. Če župan Janković na obrobje Ljubljane predlaga naselitev dvajseterice Romov, se dvigne ljudski upor soseske staroselcev. Ko pa mestna oblast napove, da bo recimo v Stanežičah zgradila satelitsko sosesko s tri tisoč stanovanji, ki bo kar nekajkrat presegla populacijo tam živečega prebivalstva, je ljudstvo spokojno in mirno, čeprav jim bodo dramatično spremenili vsakdanji utrip in ritem življenja.

Kot da so naselja igračka, v katero urbanisti prestavijo tisoče ljudi, ki pridejo iz vseh vetrov in od jutri zaživijo skupaj v termitnjaku, tujci ob tujcih. V Franciji so prav predmetna satelitska naselja postala socialna in kriminalna bomba, v primerjavi s katerimi je nekaj romskih družin pravi balzam.